Hladna vojna je oznaka za napetopolitično stanje medZdruženimi državami Amerike inSovjetsko zvezo z zavezniki obehdržav,Vzhodnim inZahodnim blokom, ki se je začelo po koncudruge svetovne vojne. Zgodovinarji se ne strinjajo v celoti glede začetne in končne točke hladne vojne, vendar se običajno smatra, da obdobje traja od uveljavitveTrumanove doktrine (12. marec 1947) do razpada Sovjetske zveze (26. december 1991).[1] Termin hladna vojna se uporablja, ker ni prišlo do obsežnega neposrednega spopada med velesilama, temveč je vsaka podpirala svojo stran v večjih regionalnih vojnah, t.i. posredniških vojnah. Vojna je temeljila naideološkem ingeopolitičnem boju za globalni vpliv obeh velesil, ki je sledil njunemu začasnemu zavezništvu in zmagi nadnacistično Nemčijo leta 1945.[2] Poleg razvoja zalogejedrskega orožja in namestitev nejedrske vojske, se je boj za prevlado izražal na posredne načine, kot so psihološko bojevanje, propagandne kampanje,vohunstvo, ostri embargi, rivalstvo na športnih dogodkih in tehnološka tekmovanja, kot jevesoljska tekma. V okviru slednje je človek prvič poletel vvesolje (Sovjetska zveza in nekaj tednov kasneje še ZDA) terstopil na Luno (ZDA). Po nekaterih trditvah se je hladna vojna končala že v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so se umirile nekatere večje napetosti med Vzhodnim in Zahodnim blokom.
Iz druge svetovne vojne sta Sovjetska zveza in Združene države Amerike izšli kot edini svetovni velesili. Državi sta se ideološko bistveno razlikovali, saj se je Sovjetska zveza usmerila v enostrankarskikomunizem insocializem, v Združenih državah pa sta se razvila tržno gospodarstvo (kapitalizem) in načelnademokracija.[3] Velesili sta nato vzpostavili interesna območja – zvezoNATO inVaršavski pakt. Razlike in navzkrižni interesi so vodili v konflikt, ki pa ni prerasel v neposreden spopad zaradi obojestranskega strahu predtotalno ali celojedrsko vojno, za katero so se oboji zavedali, da bi gotovo pomenila vzajemno uničenje.
Odnosi med zahodnimi zavezniki (tj. ZDA,Francijo inVeliko Britanijo) in Sovjetsko zvezo so se začeli krhati kmalu po koncu druge svetovne vojne. Nasprotja med ZDA in Sovjetsko zvezo so obstajala že prej, predvsem iz ideoloških razlik.
Zaradi zasedbevzhodnoevropskihdržav s strani Sovjetske zveze in uveljavljanja komunizma v teh državah jeWinston Churchill leta 1946 izjavil, da se je nad Evropo spustilaželezna zavesa.[4] Istega leta je sovjetski voditeljJosif Stalin izjavil, da je do druge svetovne vojne prišlo zaradikapitalističnega imperializma in da lahko iz istega razloga spet pride do takega konflikta.
Kot protiutež Vzhodnemu bloku so ZDA začele v Evropi finančno in vojaško pomagati državam zahodne Evrope. Iz istega razloga so vGrški državljanski vojni pomagale protikomunističnim enotam, kmalu zatem pa so bile pobudnica za ustanovitev Severnoatlantske vojaške zvezeNATO. Prva večja kriza v hladni vojni je izbruhnila s Sovjetsko blokadoBerlina v letih 1948 in 1949. Kmalu zatem je izbruhnilakorejska vojna, v katero so se neposredno vpletle zahodne zaveznice, komunistične vzhodne države pa so v vojni sodelovale manj očitno. S prvim testiranjem jedrske bombe v Sovjetski zvezi[5] je hladna vojna dobila še bolj zastrašujoč pomen.
Sovjetski in ameriški tanki iz oči v oči na mejnem prehodu»Checkpoint Charlie«v razdeljenemBerlinu leta 1961
Po Stalinovi smrti je na oblast prišelNikita Hruščov in začel s t. i.destalinizacijo, kar je prineslo nekaj otoplitev odnosov med Vzhodom in Zahodom. Vendar je kmalu spet prišlo do konfliktov. Pod okriljem Sovjetske zveze je leta 1955 kot protiutež zvezi NATO nastalVaršavski pakt, Sovjetska zveza pa je porevoluciji leta 1956 zasedlaMadžarsko. Sledila je postavitevberlinskega zidu (1961) ter kubanska raketna kriza (1962). Po kubanski raketni krizi je spet prišlo do dialoga med Hruščovom in ameriškim predsednikomKennedyjem in vzpostavljena je bila direktna linija medMoskvo inWashingtonom (t. i.rdeči telefon).
Konec 60. let 20. stoletja je prišlo do poskusov liberalizacije na Češkoslovaškem (t. i.praška pomlad), ki jih je sovjetska vojska krvavo zatrla.[6] V istem obdobju je prišlo dogospodarske stagnacije Sovjetske zveze,oboroževalne tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo, Vesoljske tekme, začetka konfliktov naBližnjem vzhodu invietnamske vojne.
Po letu 1970 sta bili obe velesili, tako ZDA, kot Sovjetska zveza, gospodarsko oslabljeni. ZDA so se soočale z gospodarskimi in političnimi posledicami vojne vVietnamu, Sovjetska zveza pa je začela slabeti zaradi oboroževalne tekme. Napetosti med državama so se začele umirjati, zato je prišlo do podpisa več sporazumov, kot so npr. sporazumi o omejevanju jedrskega orožja (SALT I[7] inSALT II[8]). V Evropi se je pojavilo pospešeno trgovanje med Vzhodom in Zahodom, kar je otoplilo tudi odnose med Vzhodno in Zahodno Evropo.
Vendar sta obe strani kljub izboljšanju odnosov še vedno sodelovali v različnih vojnah in konfliktih vJužni Ameriki,Aziji in na Bližnjem vzhodu, kjer je vsak blok podpiral svojo stran. Ravno zato popolnega zaupanja ni bilo in obe velesili sta še vedno precej vlagali vvohunske dejavnosti inoborožene sile.
Nekateri sovjetski politiki pa so menili, da je potrebno reforme zaustaviti, zato je leta 1991 na pobudo nekaterihgeneralov prišlo do poskusaprevrata, ki ga je s pomočjo vojske zatrlruski predsednikBoris Jelcin. Čeprav se je Gorbačov vrnil na oblast, ni imel več pravega vpliva. Kmalu zatem je iz Sovjetske zveze izstopilaUkrajina in 31. decembra 1991 je Sovjetska zveza uradnorazpadla.
↑Zgodovinarji se ne strinjajo popolnoma glede časa začetka in konca, na splošno pa naj bi obdobje hladne vojne trajala od razglasitveTrumanove doktrine 12.marca1947 dorazpada Sovjetske zveze 26.&nbp;decembra1991.[1]
.svg)
