 | |
| Identifikatorji | |
|---|---|
| |
3D model (JSmol) | |
| ChemSpider | |
| ECHA InfoCard | 100.029.695 |
| UNII | |
CompTox Dashboard(EPA) | |
| |
| |
| Lastnosti | |
| (C14H21NO11)n | |
| topna (v obliki natrijeve soli) | |
| Nevarnosti | |
| S-stavki(zastarelo) | S22,Predloga:S24/25 (natrijeva sol) |
| Smrtni odmerek ali koncentracija (LD, LC): | |
LD50 (srednji odmerek) | > 2400 mg/kg (pri miših, peroralno, natrijeva sol) >4000 mg/kg (pri miših, subkutano, natrijeva sol) 1500 mg/kg (pri miših, intraperitonealno, natrijeva sol) |
| Sorodne snovi | |
| Sorodne snovi | D-glukuronska kilsina inD-N-acetilglukozamin (monomera) |
| Sklici infopolja | |
Hialuronska kislina jeglukozaminoglikan, linearnipolimerglukuronske kisline inN-acetilglukozamina, ki se v organizmu nahaja vsklepni maži,steklovini,hrustančevini, stenikrvnih žil,koži inpopkovnici.[1] Polegvretenčarjev se hialuronska kislina pojavlja tudi v bakterijskih ovojnicah določenihbakterij, npr. pri nekaterih sevihstreptokokov. Zdaleč največja vsebnost hialuronske kisline pa je v petelinjih grebenih. Slednji predstavljajo tudi vir hialuronske kisline za industrijsko uporabo, v zadnjem času pa jo pridobivajo tudi biotehnološko s pomočjo streptokokov (npr.S. zooepidemicus,S. equi).[2]
Kemijsko zgradbo hialuronske kisline je v 50-ih letih dvajsetega stoletja odkrilKarl Meyer s sodelavci. S pomočjo kemijskih in encimskih metod so odkrili, da gre za linerani polimer, zgrajen iz ponavljajočih disaharidnih enot D-glukuronske kisline (1-β-3) in N-acetil-D-glukozamina (1-β-4). Hialuronska kislina, pridobljena iz tkiv, obstaja v različnihmolekulskih masah, v povprečju pa znaša več milijonov.[3] Povprečna dolžina polimerne verige v sklepni maži znaša 3–4 milijoneDa, prečiščena hialuronska kislina, pridobljena iz popkovine, pa meri v dolžino povprečno 3.140.000 Da.[4]
Hialuronska kislina se sintetizira s pomočjo integralnihmembranskih beljakovin hialuronan-sintaz, ki se pri vretenčarjih nahajajo v treh oblikah: HAS1, HAS2 in HAS3. Encimi gradijo verigo hialuronske kisline, tako da na nastajajoči polisaharid izmenično pripenjajoglukuronsko kislino inN-acetilglukozamin. Sintetizirana hialuronska kislina se nato s prenašalno beljakovino ABC prenese skozicelično membrano v zunajcelični prostor.[5]
Uporaba hialuronske kisline v klinične namene se je začela v začetku 80-ih let dvajsetega stoletja, po tem, ko je Endre Balazs odkril način pridobivanja visoko prečiščene visokomolekularne hialuronske kisline, ki ni povzročala vnetnih odzivov, izpopkovine in petelinjih grebenov. Tradicionalni način pridobivanja iz grebenov zamenjuje biotehnološko pridobivanje, s pomočjo bakterijskegavrenja; za industrijske namene se uporablja predvsem bakterijaStreptococcus zooepidemicus. Vendar pa s streptokoknim vrenjem pridobljena hialuronska kislina predstavlja tveganje pri klinični uporabi zaradi vsebnosti bakterijskihendotoksinov, zato se je pojavila novejša alternativa pridobivanja rekombinantne hialuronske kisline, pri čemer se uporabljajo različne, tako grampozitivne kot gramnegativne bakterije (Bacillus sp.,Lactococcos lactis,Agrobacterium sp.,Escherichia coli ...).[6]
Hialuronska kislina se uporablja intraartikularno pri zdravljenjuosteoartroze, saj zavira propadanjehrustanca. Injicira se v tedenskih intervalih, navadno 3–5-krat. Sama hialuronska kislina in njeni derivati se kažejo kot reološko koristno in učinkovito sredstvo za zdravljenje osteoartroze zaradi svojih elastoviskoznih značilnosti. Pri osteoartrozi je namreč zmanjšana elastoviskoznost sklepne maže zaradi zmanjšane velikosti molekul in zmanjšane koncentracije hialuronske kisline zaradi sklepnega izliva obvnetju. Zaradi tega je zaščitahondrocitov zmanjšana. Pozitivne rezultate terapije opisujejo najhitreje po treh tednih od aplikacije v sklep in najkasneje po treh mesecih. Najdlje trajajoči učinek je šest mesecev.[7] Nekatere študije pa kažejo, da učinek ni dokazljiv in zato uporaba pri zdravljenju osteoartroze ni upravičena.[8]
Uporablja se tudi v kožnih pripravkih zaceljenjeran,opeklin, kožnih razjed in kot vlažilno sredstvo. Pogosto se promovira tudi za uporabo v izdelkih proti staranju, vendar ni znanstvenih dokazov, da bi lahko z uporabo na koži ali z zaužitjem hialuronska kislina preprečila procese staranja.[9]
Uporablja se tudi pri določenihoftalmoloških inotoloških posegih ter v estetski medicini za regeneracijo mehkih tkiv.[2]
