Harran jemesto in pokrajina v provinciŞanlıurfa v jugovzhodniTurčiji, znan tudi kotCarrhae. Izginulo staro mesto Carrhae je bilo leta 53 pr. n. št. prizorišče bitke medRimljani inParti, danes pa je pomembno arheološko najdišče.
Harran je leži 44 km južno odUrfe, nekdanje Edese, sredi vročega in suhega harranskega nižavja.
Harran je bil vantiki pomembno trgovsko središče. Največ so trgovali sTirom, (Ez 27,23), njihova posebnost pa je bilaGumiarabika, ki so jo pridobivali iz drevesastobrum (Plinij Starejši, N.H. xii. 40).
Legende, ki obdajajo Harran segajo vse do nastanka človeštva in pravijo, da sta se Adam in Eva ustavila prav tu, ko so ju izgnali izRajskega vrta.
Zgodovinski Harran je resnično zelo star. Bil je središčemezopotamske kulture, ki je obvladovala križišče cest medDamaskom,Ninivami inKarkemišem. Križišče je dalo mestu izreden strateški pomen. Harran se pogosto omenja vasirskih napisih že v časuTiglat-Pileserja I. okrog leta 1100 pr. n. št. kot Harranu, kar pomeni »pot«(akadsko:harrānu – cesta, pot ali potovanje). Po državni pogodbi medHetitiŠupiluliuma I. in Šativazo je hetitska vojska pod poveljstvom Pijaš-šilija na pohodu proti Hanilgalbatu Harran požgala.
Stara zaveza (1 Mz 12,4-5) pravi, da jeAbraham živel v Haranu, za katerega nekateri poznavalci trdijo, da gre za današnji Harran.Hebrejska Biblija (1 Mz 11,31) ima Haran za mesto, kjer se je ustavil Terah, ko je z družino - sinom Abramom, vnukom Lotom (sinom Terahovega sina Harana, ki je umrl v Uru) in ženo Sarai - odšel izUra. Geneza1 Mz 27,43 omenja, da je v Haranu živel Laban, in ga povezuje zIzakom inJakobom: Jakob je v Haranu živel 20 let in delal pri svojem stricu Labanu (1 Mz 31,38 in1 Mz 41).
Islamsko izročilo povezuje Haran z Abrahamovim bratom Aranom (1 Mz 11,26-32).Harran je bil domovanje mezopotamske boginje meseca Sin. Njen tempelj je gradilo več kraljev, med njimiAsurbanipal inNabonid,Herodian (iv. 13, 7) pa omenja, da je bil v njegovem času v mestu lunin tempelj.
Med vladanjem kraljaHezekija se je mesto uprliAsircem, ki so ponovno osvojili mesto osvojili mesto (2. knjiga kraljev (2 Kr 19,12),Izaija (Iz 37,12)) in mu odvzeli mnogo privilegijev. KraljSargon II. jim je pravice kasneje vrnil.
Med propadanjem Asirskega imperija je Harran postal trdnjava zadnjega kraljaAšur-ubalita II., leta 609 pr. n. št. ga je oblegal in osvojil babilonski vladarNabopolasar, po padcu Asirije je postal delMedijskega cesarstva, za tem pa je prešel v posestAhemenidskega cesarstva. V perzijskih rokah je ostal vse do leta 331 pr. n. št., ko je v mesto vkorakala vojskaAleksandra Makedonskega.
Po Aleksandrovi smrti 11. junija 323 pr. n. št. so se za mesto potegovali njegovi naslednikiPerdik,Antigon I. Monoftalm in Evmen. Mesto je nazadnje postalo del kraljestvaSelevka I. Nikatorja, Selevkidskega cesarstva in glavno mesto province Osroene (grški naziv starega imena Urhai). V naslednjih sto petdesetih letih se je država razcvetela in ko je partska perzijska dinastija okupirala Babilonijo, je dobila neodvisnost. Osroenom je potem nekaj stoletij vladala arabska dinastija Abgeridov, ki so bili vazali partskega »kralja kraljev«.
Nekaj stoletij kasneje, leta 217, je bil naMakrinusovo pobudo v Harranu ubit rimski cesarKarakala. V bližini mesta so leta 296 cesarjaGalerija porazili njegovi naslednikiSasanidi izPerzije. Mesto je ostalo pod perzijsko oblastjo, dokler niso leta 651 Sasanidov poraziliArabci.
Harran je bil že zelo zgodaj središčekrščanstva in prvo mesto, kjer so se javno gradile cerkve. Mesto je imelo svojega škofa, mnogo ljudi pa je kljub temu ostalo zvestih stari poganski veri in v Harranu se je rodila sabijska kultura.
Na začetku islamskega obdobja je bil Harran na ozemlju plemena Mudar (Diyar Mudar) v zahodnem delu severneMezopotamije (Al Jazīrah). Skupaj z ar-Ruho (kasneje Edeso in današnjo Urfo) in ar-Rakko je bil eno največjih mest v regiji. Med vladanjemomajadskega kalifaMarvana II. je postal Harran sedež vlade islamskega cesarstva, ki se je raztezal od današnjeŠpanije doosrednje Azije.
Baje je šel skozi Harran tudiabasidski kalifAl-Mamun, ko je šel na vojni pohod protiBizantincem in prisilil Harrance, da prestopijo v eno od »ver iz knjige«, se pravi vjudaizem,krščanstvo aliislam. Da bi uživali popolno zaščito islamskih vladarjev, so se prebivalci poistovetili sSabejci. VKoranu so bili Sabejci resnično omenjeni, toda to so bili skupina gnostičnih Mandejcev, ki so živeli v južnemIraku, vendar so v aA-Mamunovem obdobju že izginili. Povezava Harranskih Sabejcev in Sabejcev iz Korana je vsekakor vprašljiva.
V poznem 8. in v 9. stoletju je postal Harran središče za prevajanje del s področjaastronomije,filozofije, naravnih znanosti inmedicine.Asirci so izgrščine prevajali vsirščino in iz nje varabščino in znanje iz klasičnega sveta prenašali na arabsko govorečo civilizacijo, ki je nastajala na jugu. Mnogo pomembnih učenjakov s področja naravnih znanosti, astronomije in medicine je bilo po poreklu iz Harrana. Večinoma so bili neislamski Asirci. Med najbolj znanimi je bilalkimist Geber. Prevajalsko središče se je kasneje iz Harran preselilo vBagdad.
Leta 1032 ali 1033 so se sestradani podeželski prebivalci uprli in spopadli z mestnimi muslimanskimi milicami. Uporniške množice so pokončale sabejsko skupnost in porušile sabejskitempelj. Leta 1059–1060 so tempelj ponovno zgradili in ga preuredili v utrjeno rezidenco vladajočega arabskega plemena Numajridov, ki je prišlo v 11. stoletju na oblast v zahodni Mezopotamiji. Vladar Mahmud Nur al-Din je iz rezidence naredil močno trdnjavo.
7. maja 1104 je bila v dolini Balik pomembna bitka, znana kotbitka pri Harranu. Po mnenju Mateja iz Edese je bila bitka dva dni hoda od Harrana,Albert iz Aachna inFulcher iz Chartresa pa trdita, da je bila bitka na ravnici pri mestu ar-Rakkah. Križarji so v bitki doživeli velik poraz. Edeškega grofaBaldvina Bourškega soSeldžuki ujeli. Ko so ga čez nekaj let izpustili, je postal jeruzalemski kralj Baldvin II.
Na koncu 12. stoletja sta bila Harran in ar-Rakkah rezidencaajubidskih emirjev. Ajubidski vladar Jazīre al-'Adil Abu Bakr je ponovno utrdil grajsko obzidje. Leta 1260 je bilo mesto medmongolskimi vojnami ponovno popolnoma porušeno in zapuščeno. Porušeno mesto je v 13. stoletju opisal arabski zgodovinar Abulfeda.
Harran je znan po svojih tradicionalnih čebeljim panjem podobnih hišam iz nežgane opeke, ki so zgrajene povsem brez lesa. Hiše so znotraj hladne, kar je v teh krajih še kako pomembno, in se niso spremenile že 3000 let. V takšnih hišah so prebivali vse do leta 1980. Danes so namenjene samo turistom, večina harranskega prebivalstva pa živi novi majhni vasi približno dva kilometra od glavnega mesta. Ruševine starega mestnega obzidja in utrdb in nekaj drugih zgradb, na primer ena od mestnih vrat, so ohranjene.Arheolog dr. Nurettin Yardımcı trenutno izkopava bližnjo grobno gomilo iz 4. stoletja pr. n. št.
Nova vas je revna in življenje v vroči in suhi klimi težko. Prebivalci so po porekluArabci in živijo po svojem starem izročilu. Arabce je v 18. stoletju sem naseliloOsmansko cesarstvo. Značilne družine imajo po 10-15 otrok, ki se zbirajo okrog turistov, jim prodajajo brošure o mestu in šopke zelišč in prosjačijo za drobne predmete, na primer lasne sponke alirdečilo za ustnice. Pogosto tudi vodijo turiste po mestu. Vaške ženske so tetovirane in oblečene v tradicionalnabeduinska oblačila.
V drugi polovici 1980. let je postala harranska ravnina zaradi zajezitve rek Cüllab and Deysan pustinja. Ponovno je ozelenela nekaj let kasneje, ko je začel delovati namakalni sistem. V okolici Harrana zdaj rasteta predvsembombaž inriž.
Pokrajino je v turškemparlamentu dolgo let zastopal Necmettin Cevheri, pripadnik velikega klana Urfa, ki je, podobno kot Sedat Bucak, podpiral stranko Sulejmana Demirela. Ko se je Demirelova stranka v devetdesetih letih dvajsetega stoletja sesula, sta obe družini začeli podpirati trenutno vladajočo konzervativno stranko Adalet ve Kalkınma Partisi.
Chwolsohn, Daniil Abramovic, Die Ssabier und der Ssabismus, St. Petersburg, 1856
Green, Tamara, The City of the Moon God: Religious Traditions of Harran. Leiden, 1992
Heidemann, Stefan, Die Renaissance der Städte in Nordsyrien und Nordmesopotamien: Städtische Entwicklung und wirtschaftliche Bedingungen in ar-Raqqa und Harran von der beduinischen Vorherrschaft bis zu den Seldschuken (Islamska zgodovina in civilizacija. Študije in članki), Leiden, 2002
Rice, David Storm, »Srednjeveški Harran. Študije topografije in zgodovinskih spomenikov I«, Anatolian Studies 2, 1952, pp. 36-84
