Virusi humane imunske pomanjkljivosti (tudihuman immunodeficiency viruses, okrajšavaHIV) sta dve vrstilentivirusa (Lentivirus), podskupineretrovirusa, ki je povzročiteljaidsa pri človeku. Spada v družinoretrovirusov; njegov genom je namreč zapisan vRNK. Pookužbi vgradi virus svoj genetski kod v gostiteljovo dednino, zato popolna ozdravitev ni mogoča. Aids se običajno razvije po več letihinkubacijske dobe. Okuženost s HIV je dosegla že razsežnostipandemije. Do januarja2006 je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi okužbe s tem virusom umrlo že več kot 25 milijonov ljudi. Prvič je bil virus odkrit1. decembra1981.
Leta 1981 so zdravniki vLos Angelesu opazili nenavadno povečanje nekaterih redkihbolezni, kot je npr.kaposijev sarkom in navadnapljučnica, ki se pri mladih zdravih ljudeh le redko pojavljajo.Imunolog Michael Gottliebe kmalu ugotovi, da je na pohodu nov tip smrtonosnegavirusa. V kratkem zdravniki izSeverne Amerike inzahodne Evrope poročajo o podobnih ugotovitvah. Pri tem izstopajo predvsem istospolno usmerjenje osebe in uživalci trdihdrog. Kmalu se bolezen pojavi tudi medbolniki shemofilijo in medheteroseksualnimi osebami, pri čemer takoj postane jasno, da se neznana bolezen prenaša preko telesnih tekočin. Leta1983 francoskimznanstvenikom pod vodstvomLuca Montagniera končno uspe indentificirati povzročitelja skrivnostne bolezni. Ugotovijo, da gre za neznani virus, ki ga po dogovoru poimenujejo virus imunske pomanjkljivosti ali HIV (human immunodeficiency virus).
Eno prvih večjih odkritij pri virusu je bilo, da spada v skupino lentivirusov. Gre za skupino virusov, ki so bili takrat že znani in ki okužijo nekateredomače živali, kot sokonji,ovce inkoze. Za te viruse je značilna dolgainkubacijska doba, kar pove tudi beseda lentus (počasen). To velja tudi za HIV, saj je njegova inkubaciska doba tudi 10 let, preden povzroči smrtno nevarniaids.Francoski znanstveniki leta1986 vAfriki odkrijejo še en tip HIV virusa, tako da danes poznamo dva tipa: HIV-1 in HIV-2. Prvi prevladuje po celem svetu, medtem ko drugi prevladuje na območju zahodne Afrike. Dolgoletne raziskave so pokazale, da so s podobnimi virusi okuženeopice. Te viruse so poimenovaliSIV in so najverjetneje predhodniki virusa HIV. SIV naj bi bil tako prišimpanzih predhodnik HIVa-1, SIV pri sajastih mungabejih pa predhodnik HIVa-2. Dejansko so ugotovili, da je HIV-1 bolj podoben nekaterim opičjim virusom SIV kot pa človeškemu sorodniku HIV-2. Iz tega sledi, da je virus preskočil iz opic na človeka podobno kot jeptičja gripa preskočila izptičev načloveka. Temu preskoku med živalskimi vrstami pravimozoonoza in sploh ni tako redek pojav.
Med ljudmi krožijo različne teorije zarote, ki pravijo, da so virus razvili v vojaškihlaboratorijih, kotbiološko orožje, vendar nič od tega ni dokazano. Ravno tako je leta 1988 Peter Duesberg, profesor molekularne biologije, objavil nedokazano trditev, da virus HIV sam ne more povzročiti AIDS-a, temveč postane nevaren v kombinaciji z drogami in protivirusnimi zdravili, kot je na primer AZT, ki se uporablja pri zdravljenju AIDS-a.[1]Najstarejši dokazi o okužbi s tem virusom segajo v leto 1959, ko so našli virus v zamrznjenih vzorcih moškega izDemokratične republike Kongo. Po drugi teoriji naj bi virus prišel med ljudi med letoma 1975 in 1980 v Centralni Afriki scepivom protiotroški paralizi, ki so ga pridobivali iz opic. Z odkritjem starih zalog cepiva so to teorijo kmalu ovrgli. Dejstvo je, da se je virus pojavil na začetku dvajsetega stoletja s preskokom z opice na človeka.
Virus po vstopu v telo napade jedro človeškegaimunskega sistema, ki skrbi za obrambo telesa pred škodljivimi vplivi iz okolja. Ključnega pomena pri obrambi telesa sobele krvne celice alilevkociti. Obstajajo tri glavne vrste levkocitov: B-celice, T-celice pomagalke in T-celice ubijalke. Te celice preko senzorjev, ki jih imajo na površini, prepoznajo razporeditev molekule na površini tujih organizmov ter jih tako prepoznajo kot tujke. V bistvu ima vsak organizem svoj lasten prstni odtis, ki ga imunologi imenujejoantigen. V telesu kroži na milijone levkocitov in vsak je sposoben prepoznati točno določen antigen. Najpomembnejše so T-celice pomagalke, ki prepoznajo tuj antigen in tako aktivirajo B-celice in T-celice ubijalke. B-celice začnejo izločatiprotitelesa, ki se lepijo na napadalce in jih tako onesposobijo. T-celice pa uničijo okužene človeške celice in tako preprečijo, da bi bilegostiteljice napadalnegamikroorganizma. HIV tako napade T-celice pomagalke, in s tem udari v središče našega imunskega sistema. S tem je odprta pot tisočim mikroorganizmom, ki vsakodnevno napadajo naše telo, tako da bolniki ne umrejo zaradi HIVa, temveč zaradi specifičnih obolenj - oportunističnih okužb in malignomov, ki izkoristijo nedelujoč imunski sistem.
Ko virus vstopi v celico začne izkoriščati njen podvojevalni mehanizem. Z njim se kopira v tako velikih količinah, da v nekaj dneh preplavi celotno telo. Velja predpostavka, da se vkri sprosti okoli 1010 virusov na dan. Sprva so raziskovalci menili, da telo ni sposobno prepoznati virusa, vendar ni tako. Ko virus vstopi v telo, začne telo proizvajati ogromne količine B- in T-celic, ki nemudoma napadejo virus. Vendar pa HIV na koncu vedno zmaga. Po določenem času se število B-celic zmanjša, virus pa tako preplavi celotno telo, zato se zdi, kot bi naš imunski sistem izgubil moč, da bi se še naprej upiral virusu. Da pride do tega, je kriv način razmoževanja virusa. HIV je retrovirus, njegov genski material je v oblikiRNK. Ta molekula je v celicah navzoča kot posrednik med jedrom, kjer se nahajaDNK in citoplazmo, kjer se izdelujejo proteini. Ko virus vstopi v celico, se njegov RNK prepiše v DNK. To naredi poseben proteinski aparat, imenovanreverzna transkriptaza, ki ga virus prenese s seboj v svoji kapsuli. Ker je transkriptaza pri svojem delu zelo površna, se pojavljajo napake, kar po vzroči, da se virus izredno hitro spreminja, čemur naše telo ne mora slediti. Prav zaradi tega se pojavlja vprašanje ali se bo v prihodnosti pojavila bolj smrtonosna oblika virusa, ki se bo mogoče celo prenašala pozraku? Poleg tega se tudi nenehno spreminja prstni odtis virusa, tako da se lahko kak virus vedno izmakne imunskemu sistemu. Zaradi tega virus lahko preživi vsak silovit napad B- in T-celic. Sčasoma se v teh celicah zaradi posledic virusa začnejo pojavljat napake in postajajo čedalje manj učinkovite. Vse manj jih je sposobnih prepoznati virus in nanj ustrezno reagirati, s čimer se imunski sistem sčasoma dobesedno sesuje.
S HIV-om se lahko okužimo prekokrvi,semenske tekočine, izločkombulbouretralne žleze,nožničnim izločkom ter prekomaterinega mleka. V teh telesnih tekočinah se virus nahaja v prosti obliki in znotraj okuženih celic. Največkrat pride do okužbe pri nezaščitenemspolnem odnosu in z uporabo nerazkuženih igel. Zlasti v nerazvitem svetu se veliko otrok okuži z materinim mlekom. Okužba pritransfuziji krvi je v razvitem svetu skorajda nemogoča zaradi strogega nadzora nad darovano krvjo. Okužba prekosline,znoja ali solz ni znana.
Za bolj ogroženo skupino veljajoistospolno usmerjeni moški, ki pogosteje menjujejo partnerje, saj je tveganje za okužbo prianalnem spolnem odnosu visoko.
Verjetnost, da se od okužene matere mednosečnostjo aliporodom okuži tudi otrok, je brez zdravljenja 15–30 %. Zdravljenje s protivirusnimi zdravili in porod scarskim rezom znižata verjetnost okužbe na okoli 2 odstotka.
Pri okužbi s HIV se po 2-6 tednih po okužbi v večini primerov pojavi akutni HIV-sindrom - gripi podobno bolezensko stanje.
Najpogostejši znaki so:
- povišana telesna temperatura,
- nočnoznojenje,
- glavobol,
- kronična utrujenost,
- izguba teka,
- nepojasnjenohujšanje,
- dolgotrajnedriske,
- bolečine vmišicah,
- povečanebezgavke,
- izpuščaji poobrazu intrupu,
- bele lisaste obloge vustih,
- razjede nasluznicah (usta, požiralnik in genitalije)
- kronična nožnična okužba zglivicami,
- nenormalen izvid brisa nožnične sluzi,
- herpes virus aligenitalne bradavice
Pri okužbi s HIV ni nujno, da se pojavijo vsi našteti znaki. Nekatere s HIV okužene osebe so lahko od 8 do 10 let brez vsakršnih simptomov.
T. i.protitelesa proti virusu HIV je pri preiskavi krvi večinoma mogoče najprej odkriti od 4 do 12 tednov po okužbi z njim, po treh mesecih so prisotna pri 95 %bolnikov, po šestih mesecih pa že pri 99 %. Kdor je ravnal tvegano, bi moral opraviti testiranje po treh in ponovno po 6-ih mesecih, to velja tako zamoške in kot zaženske.
Leta raziskav virusa so odkrila veliko njegovih šibkih točk, vendar žal ne dovolj, da bi ga popolnoma uničili. Zdravljenje poteka v obliki ti. koktajlov, mešanic treh različnihzdravil; crixivana, zerita in epivira, ki preprečijo nastanekAIDS-a in tako bolniku podaljšujejo življenje.
Prvo zdravilo proti AIDS-u, zidovudin, so preizkusili leta1987 vendar so kmalu ugotovili, da zdravilo deluje le v prvih mesecih terapije, nato pa HIV proti njemu razvijeodpornost. Zidovudin spada v prvo generacijo zdravil, med t. i. nukleozidno analogne inhibitorje. Te spojine so zelo podobne elementomDNK, nukleotidom, zato jih virusova reverzna transkriptaza vgradi v virusno verigo DNK. Ko je zivudin enkrat vgrajen v DNK, njegovi elementi okvarijo to verigo in tako se prekine razmnoževalni cikel virusa. Naslednja skupina spojin, ki so jih razvili, t. i. zaviralci reverzne transkriptaze, neposrednonapadejo virusovo reverzno transkriptazo in jo onesposobijo. Vendar tudi proti tovrstnim zdravilom virus kmalu razvije odpornost, zato je leta1995 na trg prišla tretja generacija zdravil, t. i. zaviralci virusne proteaze.Proteaza je eden ključnihencimov HIV-a in je bistvenega pomena za njegovo razmnoževanje. Zdravilo deluje tako kot druga, neposredno na virus in ga tako uniči. Najpomembnejša stvar, ki jo je omogočilo novo zdravilo, je bila kombinirana terapija. Če uporabimo vse tri tipe zdravil, se drastično zmanjša možnost, da virus razvije odpornost proti vsem trem. To je danes bistvo terapije zkoktajli, ki ji pravimo tudi HAARTterapija.
Iskanje novih zdravil proti virusu HIV se danes nadaljuje. Tako je leta2003 na trg prišlo novo zdravilo enfuvirtid, ki spada med t. i. zaviralce spajanja. Ta onemogoča spajanje virusne kapsule scelično membrano in s tem virusu preprečuje vstop v notranjostcelice.Kljub velikemu napredku pa nobeno zdravilo ni sposobno odstraniti virus iz telesa. Virus se namreč skrije v nekatere celice imunskega sistema in tam čaka na ugodno priložnost, da ponovno izbruhne.
V preteklosti, ko še niso poznali protivirusnih zdravil, je bil edini boj proti virusomcepljenje. Cepljenje poznamo že več kot 200 let, zato bi bilo cepivo proti HIV-u idealna rešitev. Od leta1987 je bilo testiranih več kot 40 različnihcepiv, od katerih je bilo le eno dovolj učinkovito da so ga lahko preizkusili na ljudeh, vendar se je nakoncu izkazalo, da je cepivo popolnoma neučinkovito. Trenutno je v postopku razvoja več kot 20 novih cepiv, ali jim bo uspelo, je težko reči, saj razvoj zdravil traja izredno dolgo , tudi po več desetletij.
Do leta 2022 so kar trije ljudje uspešno premagali virus HIV, med njimi je ena ženska.[2]
