Sv. Gregor iz Nise | |
|---|---|
 | |
| škof, cerkveni oče | |
| Rojstvo | cca.335[1] ali 4. stoletje Kayseri |
| Smrt | cca.395,ne pred 394 ali 4. stoletje Nevşehir |
| Čaščenje | Pravoslavna cerkev Rimokatoliška cerkev Anglikanska cerkev Luteranci |
| God | 9. marec |
Sveti Gregor iz Nise, tudiSveti Gregor Niški[2];cerkveni oče,škof,retorik,filozof,mistik insvetnik; * med331 in340,Kapadokija, današnja osrednjaTurčija, †394,Nisa.
Gregor se je rodil med letoma 331 in 340 v Kapadokiji. Mati Emelija, hči mučenca, se je po smrti moža, slavnega in premožnega govornika, umaknila v samotno in asketsko življenje; enako je storila tudi najstarejša sestraMakrina po smrti zaročenca. Gregorja sta vzgajala starejši bratBazilij in Makrina, njegova »duhovna učiteljica«. Oče je zgodaj umrl, Bazilija kot najstarejšega sina in dediča pa so poslali vCarigrad inAtene; Gregor je ostal doma. Šolal se je najprej vNeocezareji, nato pa se je z družino preselil vCezarejo in tam nadaljeval šolanje. V mladosti se je pričel ukvarjati sfilozofijo.
Kot mladenič je postallektor vCerkvi, nato pa je obrnil hrbet cerkvenemu stanu, saj se je odločil za posvetno kariero in postal učiteljretorike. Lotil se je študijagrške književnosti, poglabljal se je vgrško filozofijo, predvsemstoično modrost inapofatično religiozno filozofijoneoplatonizma.
V tem času se je tudi poročil z izvoljenkoTeosebijo (*385), pobožno in uglajeno žensko ter z njo dobil sina. Po nasvetu sestre Makrine,svetnice in puščavnice, se je Gregor umaknil iz javnega delovanja in se ponovno posvetil študiju ter duhovnosti, hkrati pa ni opustil zakonskega življenja.
Pred Veliko nočjo leta 372 je bilposvečen zaškofa Nise, nepomembnega mesteca v cezarejski metropoliji, zahodno od prestolnice. Tam se je znašel sredi dejanske skupnosti, ki se ji je moral prilagoditi. Pri bogoslužju je uporabljal jezik, poln podob, pri čemer je pozabil na filozofijo in govorništvo.
Gregor kotkristjan ni mogel dobro razumeti, zakaj so pred obličjem Boga Križanega potrebne zdrahe, zato je v želji, da bi spravil brata Bazilija, cezarejskega škofa s krivoverskimi nasprotniki,arijancem naklonjenim cesarjem, sam ponaredil pisma, ki bi zadeve uredila, povzročil pa je škandal. Poleg poneverjanja so mu arijanskiheretiki naprtili še očitek, da zapravlja cerkveno premoženje in nesmotrno porablja cerkvene dobrine. Gregor je bil odstavljen, nasinodi leta376 so ga v odsotnosti obsodili na izgnanstvo. Po smrti arijanskega cesarjaValensa leta378 se je Gregor zmagoslavno vrnil na škofovski sedež.
Prava Gregorjeva kariera pa se je začela po smrti brata Bazilija 1. januarja379, ko je postalteološki insamostanski dedič brata ter zaupnik novega cesarjaTeodozija.Antiohijskasinoda mu je zaupala vizitacijopontske dioceze. Istega leta pa mu je umrla sestraMakrina.
Leta380 je bil na svoje nezadovoljstvo izbran zanadškofaSebaste; sedež je kmalu zapustil in se vrnil v Niso, kjer se je lotil pisanja polemičnih traktatov zoper heretike. Postal je branilecpravovernosti v soočenju z arijanstvom. Leta381 je bil med najvidnejšimi osebamidrugega vesoljnega cerkvenega zbora, ki je bil v Carigradu, mistik med škofi, ki so si prizadevali ubesediti vero Cerkve v božjo naravo »Gospoda najskrivnostnejšega«,Svetega Duha. Leta382 je potoval kot poslanec po cerkvenih opravkih vArabijo inSveto deželo, v Carigrad je prihajal še ob drugih priložnostih, ob sinodah leta 382 in383. Cesar Teodozij mu je zaupal govor ob pogrebu princesePulherije leta385 in njene matere, cesaricePlakile (Flacile)386, zadnjič pa je v prestolnici omenjen leta394 med podpisniki sinode, ko je dal nekaj navodilmenihom. To je bilo njegovo zadnje znano dejanje, datum in okoliščine njegove smrti so neznane.
Gregor se nam kot človek predstavi soočen z bratom Bazilijem, proti katerem se mora boriti za potrditev. Bazilij je poročal o popolni neizkušenosti brata v cerkvenih zadevah, nerodnosti in pomanjkanju čuta za diplomacijo, mestoma je govoril o njegovi preproščini in nedolžnosti, a neobčutljivosti za prilizovanje. Da bi se izognil katastrofi, je Bazilij celo zavrnil predlog, da bi poslal Gregorija kot poslanca vRim. Gregorjevo mišljenje je bilo duhovno neodvisno tako v soočenju s filozofi kot s predhodniki (Origen). Nastopal je protiromanjem, ki so po njegovem mnenju redko naredila romarje bolj svete, saj naj Bog ne bi bil vezan na svete kraje. Kot škof je bil zahteven, ni dopuščal nereda in razpuščenosti. V odnosu zmetropolitom, naslednikom Bazilija, ki je bil ljubosumen na Gregorijev vpliv in mu je manjkalo kreposti da bi priznal prekašanje podrejenega, ni bil mehak. Gregorij je bil samorastnik, samouk, neodvisen od univerzalnih metod. Podvržen je bil vplivusofistike, njegovogovorništvo je ostalo v okvirih šolskega nauka. Bolj kot besedo je obvladal misel, njegova proza je težka od zgoščenega razmišljanja, njegova misel je silovita, teološka obdelava globoka,mistika arhitekturno dodelana. Njegova moč se kaže v ravnovesju med mislijo in izkustvom, med teologijo in mistiko, med idejo in dramo. Med teologi4. stoletja je najbolj oseben in univerzalen, z uporabo filozofije za poglobitev skrivnostirazodetja ni žrtvoval svoje vere. Gregorij je verjel, da vsa resnica prihaja izSvetega pisma, svoje svetopisemske navdihnjenosti pa ni izražal z dobesednimi navedki, temveč s samim bistvom svojega nauka.
Gregorijeva dela so po njegovem življenju zelo neenakomerno porazdeljena, samostojen in dejaven je postal šele po smrti brata Bazilija, v ta čas se postavlja večina njegovih spisov. Najbolj groba delitev njegovih del je na dogmatične spise, duhovno-teološka dela in eksegetske spise.
Gregor je bil velik poznavalec Svetega pisma, vendar odnos do ubesedenegaLogosa ni bil podoben današnjemu, znanstvenemu in psevdoznanstvenemu razlaganju besede, Pismo je razlagal skozi svojo duhovno izkušnjo, srečujeta se mistični polet in vera v inspiracijo.
Ohranjenih je tudi precej Gregorijevihhomilij in 30 pisem različne vsebine in pomena. Slogovno je pod močnim vplivom »druge sofistike«, ohranjeno je pismo znamenitemu govornikuLibaniju, s samo literarno zvrstjo homilije (pridige) pa kaže, da se obrača na širše kroge vernikov.
Za Gregorjevo filozofijo in teologijo je najznačilnejša širina, odprtost za izročeno, krščansko inpredkrščansko filozofskoIzročilo, še bolj pa ga označuje odprtost za Neizrekljivo, ki izrečeno osmišlja. Gregorjeva misel je odprt sistem, sistem gibanja, poti, napredovanja, brezmejnega poglabljanja in iskanja. Večno napredovati v iskanju in nikoli ne prenehati z vzponom, to je zanj resnično uživanje Želenega. Spozna, da je tisto, kar je treba iskati, tisto, česar najdenje je prav večno iskanje (auto to aei dzetein), kajti ni nekaj drugega iskanje in nekaj drugega najdenje, ampak je dobiček od iskanja iskanje samo.
Gregor je uspel do kraja krščansko izraziti najgloblje uvide Origena in njegovih učencev, prvi je zaslutil teološki pomen gibanja, spoznal je povezanost časa in ljubezni ter filozofsko rehabilitiral »postajanje«: za razliko od apofatično slutenega trojičnega Božanstva neskončnega Boga, v katerem ni razmaka (diastasis), so vsa ustvarjena bitja, ki nemirno trepetajo med bivanjem in ničem, vselejdiastatična«, raztezajo se v prostoru, iztezajo se v času; to gibanje ne bo prenehalo niti ob koncu sveta.Apofatizem je ključ do Gregorjeve miselne stavbe, predpostavkametafizike neskončnega napredovanja in iskanja: Iskani in Želeni je nespoznatni trojični Bog. Njegova narava je nad vsem in je v vsem nedoločljiva, je nevidna, netelesna, nedoumljiva in brezimna. Njen edini razpoznavni znak je to, da je nad vsakim razpoznavnim znakom (gnorisma). Njeno edino ime je to, da je nad vsem, Bog je Neskončni. Čeprav pa je po svojem bistvu/bitnosti neviden in nedojemljiv, postaja dostopen, zaznaten in priobčljiv v svojih delovanjih (energeiai), motrimo ga po Njegovih lastnostih (idiomata), ki so na Njem. Celo imeBog, ki je skupno vsem tremHipostazam,Očetu,Sinu inSvetemu Duhu, se ne nanaša na Božjo naravo (physis), ampak na tisto, kar je na Njej, na njena delovanja. Po veri iz Božjega razodetja vemo, da Bog obstoji kotTrojica oseb, a kako obstoji kot trojica, je neizrekljiv misterij. Človek si za pojasnitev nadštevilne enosti treh obstojev (hypostaseis), treh oseb, sme pomagati zanalogijami iz območja ustvarjenih bitnosti, npr. z analogijo odnosa med človeško naravo in posamezniki, ki naj bi imeli eno in isto delovanje ter med dušo in njenimi deli. Kljub temu patrinitarni nauk ne odpravlja apofatizma, ampak ga poglablja: absolutno nedostopna in neimenljiva Božja»ousia«, podarjajoča se le pomilosti, je bolj drugačna od enega, s katerim se z naravno nujnostjo zedini vsakdo, ki se je uspel osvoboditi mnogoterosti.
Bog je svet po svojem stvariteljskem Logosu in Duhu ustvaril v času in zato ima vesolje svoj začetek in konec. Nastanek sveta ima svoje počelo v Božji volji in dobroti. Stvarjenje v času pa ne pomeni spremenljivosti Nespremenljivega, saj so vse stvari že od vekomaj obstajale v Božji volji, kot miselni vzgoni, zametki (noerai aphormai), duhovne okrajšave bivajočega kot takega. Gregorjevo celotno bogoslovje alegorizira grško predkrščansko modrost; z veliko metafizično pronicljivostjo je pokristjanil platonski nauk o skrivnostno obstoječih bistvih stvari, oidejah. S tem je na pomembni točki popravil Origenov inorigenistični nauk ter na pravilen način razrešil dilemo med stvarjenjem od vekomaj, ki ogroža Božjo svobodo in kontingentnost ustvarjenega, in med časnim stvarjenjem, ki spravlja v nevarnost Božjo presežnost, drugačnost in nespremenljivost. Prehod iz nesnovnega sveta v snovni svet in iz nevidnega v vidni Gregor osvetli z naukom, da je snov le sinteza mnogih abstraktnih lastnosti v konkretne bitnosti, združitev medsebojno povezanih miselnih vzgonov ali golih misli. Njegova ontologija snovnega je zaznamovana z bližino fizičnega in metafizičnega ter poduhovljen in dinamičen pojem materije. V temelju drži svet skupaj božja modrost in sila, njegova umetnost (techne), ki vse vodi z dvojnim delovanjem, vztrajanjem (stasis) in gibanjem (kinesis). Vesolje je s svojim ritmom kot hvalnica Božji vsemogočnosti. Smisel stvarjenja je človek. Vse je bilo ustvarjeno zanj, vse je usmerjeno k temu, da bi človeštvo uživalo Božje dobrine: človeka je Logos ustvaril iz preobilja dobrote. Kakor vse bivajoče, je tudi sam človek vnaprej obstajal v Božji misli, vsa človeška polnost (pleroma) je vnaprej obstajala. Tako Gregorortodoksno izrazi origenistični nauk opreeksistenci duš.
Človek ni lemikrokozmos kot odsev ubranosti velikega vesolja,makrokozmosa, vendar je nova harmonija bistveno harmonija čutnega in duhovnega, le misli dostopnega (noeton) in zaradi duhovne prvine v svoji naravi je človek kar »drugo ono« (allo ekeino), s čimer Gregor strahospoštljivo izrazi našo »bogopodobnost«. A ne le zaradi duhovne prvine, temveč za Gregorja Podoba v človeku pomeni udeleženost človeka v Božji nespoznatnosti; bogopodobnost se skriva v človekovi nedoumljivosti in neizrekljivieksistencialni resničnosti. Zato človeka, tako kot Boga, lahko spoznamo le na apofatičen način in osebnostno. Zaradi duše je človek na meji dveh svetov: vidnega in nevidljivega. Duša je bitnost (ousia), ki obstoji po sebi, je neposredno utemeljena v apofatično razumljenem Bogu, je preprosta, misleča (noera), nesnovna, nedotakljiva, breztelesna in živi tudi po razpadu človeške mešanice (synkrama), po spojitvi duše in telesa. Moči duše Gregor po starodavnem filozofskem izročilu deli na hranilno, zaznavno in miselno moč; slednja je poglavitni (kyrion) del duše.
Prvi človek,Adam, je v sebi potencialno zaobjemal vse človeške duše, v posameznem človeku pa je ob njegovem spočetju duša ustvarjena obenem s telesom, torej duša ni pred telesom in telo ni brez duše, ampak je en sam hkraten začetek obojega. Zlo nima obstoja (hypostasis), ampak je posledica svobodne volje (proairesis), ki se oddalji od dobrega; v primerjavi z bivajočim je nebivajoče, z lučjo tema, z življenjem smrt.
Gregor ohranja origenistični nauk o dvojnem stvarjenju. Zaradi padca prastaršev, ki ob mistične, nadzgodovinskem stvarjenju pripelje do padca vseh ljudi, nastane v času zemeljsko, propadljivo in smrtno človeštvo. Da bi Adamu, Človeku povrnil prvotni sijaj in mu izmil umazano kraljevsko podobo, se je Sin Božjiučlovečil. V Njen sta se zedinila Božja in človeška prvina na način, ga po analogiji lahko primerjamo z združitvijo človeškega telesa in duše. Ponižen sestop Boga k stvarem je čudež nad vsemi čudeži, Božja zvijača, s katero so prelisičene moči zla, smrti in razpada, in zaradi katere je človeštvo na najmodrejši načinodrešeno, ne da bi bil okrnjenmisterij svobode.Zedinjenje, ki ga Gregor imenujepomešanje (anakrasis) Božje in človeške narave v Jezusu slednjo, ki jo Gregor imenuje kot mistično, duhovno obstoječo občost, dviga na raven Božanstva. Kakor je padec prastaršev pripeljal do padca vseh ljudi, tako jeGospodovo vstajenje vsem omogočilo novo življenje. Človek je spet dobil»parrhesia«, svobodo govora, otroško zaupljivost z brezmejno Drugačnim.
Gregor je razvil bogat nauk ozakramentih, »misterijih«, po katerih je mogoča udeležba v novem stvarstvu preobražene in poveličane Jezusove človeške narave.
Gregor je bil strastenpolemik, globokoznanjevalec in predvsem vase zaprtisamotar inmolilec. Njegova duhovnost predstavlja nekak prehod med mistiko in duhovnim naukom starejšealeksandrijske šole (Origen) ter klasičnimi mistiki (sv. Dionizij Areopagit,sv. Maksim Spoznavalec). Človekova pot k Bogu je boj, neprestan napor in trpljenje, pri čemer z dušo vernega človeka sodeluje Duh in jo varno vodi k Ljubljenemu. Gregor ugotavlja v sami človeški naravi težnjo k Dobremu in Lepemu, »blaženo ljubezen« (makarios eros), ki v svoji čistosti in ozdravljenosti sovpada z ljubeznijo do Boga.
Duša se mora vrniti vase iz raztresenosti, v sebi mora spoznati svoj neizrekljivi in nedoumljivi Pravzor: Podobo, po kateri je ustvarjena. Da bi to dosegla, se mora v porodni bolečini očistiti strasti, nato vgnostičnem prodoru zapustiti ne le vse čutne, ampak tudi vse le misli dosegljive (noeta) stvari; v njih mora prepoznati simbole inteofanije edino bivajočega Boga. Za »trezno pijanost« (nephalios methe), do katere pridemo, ko motrimo Boga z »očesom srca«, je potrebna popolna golota od vsega bivajočega, ki edina omogoča »izstop (ekstasis) k bolj Božanskemu«.
Gregor opisujeMojzesovo življenje kot pot duše do Boga. Mojzesov vzpon v sinajsko temo razume kot prikrito sporočilo Pisma, da »je Božanstvo po naravi tisto, kar je višje od vsakega spoznavanja in doumevanja«. V neizrekljivi in za zdravi razum protislovni istovetnosti, »mrak sam ne prikriva presežnega veličastva, ampak jasna lučJezusovega Nauka temo osvetljuje«. Gregor iz svoje bogate duhovne izkušnje opisuje skrivnost Bogospoznanja: »Iz božanske noči prihaja... v njej postane navzoč (paraginetai), a se ne kaže (ou phainetai); duši daje občutek prisotnosti (parousia), a beži pred vsakim jasnim doumevanjem…«. Gregorjevo mišljenje Božje prisotnosti je zasnutek izvirne ontologije, ki presegaantični pojem bivanja intranscendence ter razvija svojevrstnoeksistencialističnoteologijo. Na koncu duhovnega življenja Gregor tako kot Origen uzre mistično, absolutno presenečenje Poboženja.
Gregor, pogumni, izvirni in samostojni mislec, je ohranil origenistični nauk oapokatastazi. Ob koncu sveta, ko bo dopolnjeno število rojstev, bo sledila »premena prvin« (anastoicheiosis), prestrukturiranje bivajočega kot takega, sprememba človeštva iz strastnih bitij v brezstrastna. Grešniki, hudi duhovi in celo sam iznajditelj zla bodo ozdravljeni in glasovi vsega stvarstva se bodo dvignili v veličasten slavospev Neustvarjenemu, v obnovljen ples bivajočega, v slavoTrojice, v sozvočje (symphonia) ustvarjenega in Stvarnika.
Gregorjev spisŽivljenje sv. Makrine se uvršča v antično literarno zvrstbiografije, čeprav je bilo sprva zasnovano kot pismo, vendar tako po obliki kot po obsegu presega okvir pisma. Biografija je imela v antiki velik pomen in je skušala podati celostno podobo o nekem velikem človeku, želela je zaobjeti njegovo osebnost, ki so jo pojmovali kot enoto dejanj, usode in življenja. Gregor se je zgledoval po tej ustaljeni literarni obliki, vendar je njegova predstavitev sestre prerasla vhagiografijo. Njegov prvi namen je bil namreč predstavitev življenjasvetnice in njenih velikihkreposti. Gregorjevživljenjepis sestre vsebuje prvine grške filozofske biografije, krščanske hagiografije in značilne osebne avtorjeve lastnosti. Gregor je želel predstaviti ideal filozofije, ki je Makrini omogočil vzpon do najvišje mere človeške kreposti. V primerjavi z drugimi hagiografijami je opaznih nekaj značilnih govorniških splošnih mest: Gregor se izogiba imenovanju sestre z osebnim imenom, raje ji daje imena, ki jasno označujejo njeno svetništvo in nravno popolnost, imenuje jo velika,sveta,blažena, njeno mrtvo telo imenuje sveto telo in sveta lepota. Ne predstavlja je le kot svetnice, temveč jo uvršča celo na ravenmučencev. Z grško filozofsko biografijo Gregorjev spis vežejo skupne teme: boj za prevlado uma nad strastmi, ki se dovrši vbrezstrastju, dvig duše do motrenja Boga,uboštvo inaltruizem. Temeljna ideja je ideja o duhovnem napredovanju do polnosti, opis smrti je tipično shematiziran, predstavljena je kot Gregorjeva duhovna učiteljica. Njeno vzgojo Gregor poda kot vzor meniške vzgoje, iz česa se sklepa, da je življenjepis pisan zaasketsko okolje nastajajočegameništva. Življenjepis ima tudi izrazit pečat Gregorjevega osebnega stila, ohranjal je svobodo pisanja v lastnem slogu, ki ga imenujejo »Gregorjev aleksandrinizem«, ki ga prepoznamo v občutljivem opisovanju nesreč v družini, pogosto je omenjanje solz, žalosti, vzdihovanja in žalovanja, kar daje delu nekolikopatetičen značaj. Tipično za njegovaleksandrinizem je natančno opisovanje dogodkov in veliko število retoričnih postopkov »druge sofistike«. Gregor ima rad primerjave, slogovne figure, aliteracije in asonance, zamenjava ednino z množino, uporablja glagole, sestavljene z enim ali dvema prefiksoma. To hagiografijo/žitije delajo literarno zanimivo težka stilna določljivost, zapleten slog in velika neodvisnost od ustaljenih značilnosti biografske književne zvrsti. Oris zgodnjega asketskega ideala krščanskega življenja, dragocen opis življenja maloazijske krščanske skupnost] iz 4. stoletja, poročilo o navadah ob smrti in pogrebu pa uvrščajo delo med zgodovinsko najtehtnejše spise antične hagiografije.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
| Drugo | |
