Gregor Nazianški ali Gregorij Teolog, kakor ga zaradi tesne povezanosti njegoveteologije in duhovnosti tudi imenujemo, zBazilijem Velikim inGregorjem iz Nise tvori trojico »velikih Kapadočanov«.
Iz družinske oporoke je razvidno, da je bila Gregorjeva družina premožna. Imeli so obilo premoženja in služinčadi. Gregorijev očeGregor Starejši (280 -374) je leta329 postalškof v kapadoškem mestuNazianzu. Skupaj z ženosveto Nono, ki je svojega sina že pred njegovim rojstvom posvetila Bogu, sta Gregorju nudila dobro krščansko vzgojo.
Mlad je odšel v retorično šolo v kapadoškiCezareji in njegova velika želja po vedenju ga je privedla v krščansko šolo v palestinskiCezareji in pozneje vAleksandrijo, kjer je nadaljeval z višjimi študiji. Leta355 je odplul vAtene. Med plovbo je prišlo do hude nevihte, Gregor pa še ni bil krščen (krst otrok še ni bil v navadi). V dveh avtobiografskih pesmih je opisal vso stisko, ki jo je takrat doživljal. V eni od njih izpove, da ga je bilo manj strah naravne smrti, kot pa smrti brez krsta. V Atenah, kjer je nato hitro zaprosil za krst, se je spoprijateljil z Bazilijem Velikim, bratom svetega Gregorija iz Nise. Stroka danes glede prijateljstva z Bazilijem ni soglasna, saj je Gregor želel živeti samotarsko življenje, dogodki pa so ju prisilili v pastoralno dejavnost.
Oče in meščani Nazianza so na Gregorja pritiskali, naj se da posvetiti vduhovnika. Naposled se je le vdal in bil leta362, po vrnitvi domov, posvečen. Po posvečenju je zbežal vPont, a se je nedolgo zatem vrnil in napisal razpravo »Zagovor bega«, v kateri je čudovito opisal duhovništvo v patristični dobi.
CesarValens, ki je bilarijanske veroizpovedi, je leta372 skušal Kapadokijo razdeliti na manjše enote, da bi tja postavil arijanske škofe. Bazilij je za ta njegova prizadevanja izvedel in ga prehitel. Svoje prijatelje in brate je postavil za škofe tja, kjer naj bi Valens postavil svoje. Gregor bi naj postal škof vSazimi. S tem ni soglašal, saj je tam že bil arijanski škof, sam pa ni hotel siliti v težave. Vseeno je bil posvečen v škofa, službo pomožnega škofa pa je opravljal doma. Po očetovi smrti (374) se je umaknil v samoto, vendar ne za dolgo. Leta379, po Bazilijevi smrti, je cesarTeodozij, ki je bilnicejske veroizpovedi, postavil Gregorja za carigrajskega nadškofa. Tri leta škofovanja v Carigradu (379 -381) predstavljajo višek Gregorjevega delovanja. V tem času se je goreče boril proti mnogim herezijam in s pridigarsko dejavnostjo postopno pripeljal krščansko skupnost do enotnosti. Leta381 se je vCarigradu začel koncil, ki ga je po smrti antiohijskega škofaMelecija vodil Gregor. Dal je predlog za Melecijevega naslednika in tako povzročil spore in nezadovoljstvo, zato se je odpovedal svojemu mestu in se vrnil v Nazianz. Poskrbel je, da je leta384Evlalij postal nazianški škof, sam pa se je do smrti (390) umaknil v samoto, pisal pesmi in meditiral.
Po njem se imenuje tudi manjše mestoSt. Nazianz vWisconsinu vZDA.
Gregorjeva pisna zapuščina obsega 45 govorov, 250 pisem in 400 pesmi. V petih teoloških govorih (27 - 31), zaradi katerih ga upravičeno imenujemo Gregor »Teolog«, deli človeka na tri dele: nous (um), psyche (oživljajoči princip) in soma (telo).
Nekateri patrologi zagovarjajo tezo, da Gregor meša pojma soma in sarx (telo in meso), vendar so natančnejša branja njegovih besedil pokazala, da temu ni tako. Boj v človeku se bije med pneumo in sarxom. Somo in psyche, ki se morata od strasti sarxa ločiti, priteguje k nousu. Gregor pozitivno ovrednoti telo. To je razvidno iz njegovega razlaganjaKristusovega telesa, ki je evharistično in zakramentalno (Cerkev). Telo Cerkve je oživljeno z umsko hrano.
Poznavanje Gregorijeve antropologije je ključnega pomena za razumevanje njegove teologije in duhovnosti.
Človek je ustvarjen po Božji podobi. Kristus, ki je popolna podoba Očeta, razodene polnost te podobe, ki smo je po Svetem Duhu tudi mi deležni. Človeško bitje pristopa k pobožanstvenju (divinizaciji). Pri tem gre za eno samo iluminacijo (razsvetljenje), ki se razlomi na tri dele. Prvi del iluminacije je sveti krst, ki skupaj s tretjim delom, ki pomeni vstop v večno svetlobo, uokvirja pot (drugi del iluminacije), ki omogoča, da se krstno razsvetljenje razvije proti večni luči. Pot poteka preko gore spremenjenja, kjer se Kristus spremeni v somi (pozitivno vrednotenje telesa), in preko gore Gospodovega trpljenja, Kalvarije. Pot vodi od preobličenja (spremenjenje) do Kalvarije, kjer obraz razobličenega kaže usmiljenje Svete Trojice. Gregor je med grškimi teologi prvi, ki je uporabil terminologijo oTrojici.
K doktrini o Sveti Trojici, ki je delo treh »velikih Kapadočanov«, je Gregor prispeval razlago načina bivanja Očeta, Sina in Svetega Duha. Vse tri osebe (hipostaze) v skupnem bitju tvorijo božanstvo. NasprotiAriju inSabeliju je v govoru »O svetem krstu« strnil svoj nauk o enem božanstvu in o eni moči iz Trojice.
Izrednega pomena zanj predstavlja dogma o Marijinem božjem materinstvu. Marijin naziv »Theotokos« Gregor postavlja nasproti krivoverstvomaadopcionizmu inapolonarizmu.
.jpg)
