Wartburg (nemška izgovarjava: [ˈvaʁtbʊʁk]) jegrad, prvotno zgrajen v srednjem veku. Stoji nad 410 metrov visokim prepadom jugozahodno od mestaEisenach v zvezni deželiTuringija vNemčiji in gleda nanj. To je bil dom sveteElizabete Ogrske, kraj, kjer jeMartin Luther prevedel Novo zavezoSvetega pisma vnemščino, kraj festivala Wartburg leta 1817 in domnevno prizorišče verjetno legendarne vojne pevcev (Sängerkrieg). To je bil pomemben navdih zaLudvika II., ko se je odločil zgraditigrad Neuschwanstein. Wartburg je zaWeimarjem najbolj obiskana turistična atrakcija v Turingiji. Čeprav grad danes še vedno vsebuje znatne originalne stavbe iz 12. do 15. stoletja, večina notranjosti sega šele v 19. stoletje. Leta 1999 je bil grad Wartburg vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine zaradi svoje najpomembnejše srednjeveške arhitekture ter zgodovinskega in verskega pomena.[1]
Ime gradu je verjetno izpeljano iz nemščine:Warte, stražni stolp, kljub izročilu, ki pravi, da je ustanovitelj gradu, ko je prvič videl mesto, vzkliknil: »Warte, Berg—du sollst mir eine Burg tragen!« (Počakaj, gora – ti boš nosila moj grad!).[2] To je nemška besedna igra za goro (Berg) in trdnjavo (Burg), skupaj z nadaljnjo igrowarte = počakajte inWarte = stražni stolp.
Wartburg stoji nad 410 metrskim prepadom jugozahodno od mesta Eisenach v zvezni deželi Turingija v Nemčiji in gleda nanj. Hrib je podaljšekTurinškega gozda, ki gleda na Mariental na jugovzhodu in na dolino Hörsel na severu, skozi katero je potekala zgodovinskaVia Regia.[3]:149Rennsteig, zgodovinska mejna pot, 170 km dolga pohodniška pot na dolge razdalje, poteka nedaleč južno od gradu.
Temelje gradu je okoli leta 1067 položil turinški grof Schauenburški, Ludvik Springer (Ludwig der Springer), sorodnik grofov Rieneck izFrankovske. Wartburg je skupaj s svojim večjim sestrskim gradom Neuenburg v današnjem mestuFreyburg varoval skrajne meje svojih tradicionalnih ozemelj.[4] Ludvik Springer naj bi dal prepeljati glino iz svoje dežele na vrh hriba, ki ni bil povsem v njegovi deželi, zato da bi lahko prisegel, da je bil grad zgrajen na njegovi zemlji.
Grad je bil prvič omenjen v dokumentu, ki ga je leta 1080 napisal Bruno, škof Merseburga, v svojem deluDe Bello Saxonico (Saška vojna) kot Wartberg.[5]
Med sporom o investituri so Ludvikovi privrženci napadli vojaški kontingent nemškega kralja Henrika IV. Grof je ostal hud nasprotnik salijskih vladarjev in po izumrtju rodbine je novi nemški kralj Lothair Supplinburški leta 1131 povzdignil njegovega sina Ludvika I. v deželnega grofa v Turingiji.
Od leta 1172 do 1211 je bil Wartburg eno najpomembnejših knežjih dvorov v nemškem cesarstvu. Hermann I. je podpiral pesnike, kot sta Walther von der Vogelweide in Wolfram von Eschenbach, ki sta tukaj leta 1203 napisala del svojegaParzivala.
Grad je tako postal prizorišče legendarneSängerkrieg ali tekmovanja ministrantov, v katerem so v letih 1206/1207 sodelovali tudi Walther von der Vogelweide,[6] Wolfram von Eschenbach,[7] Albrecht von Halberstadt (prevajalec Ovida) in mnogi drugi. Legendo o tem dogodku je kasneje uporabilRichard Wagner v svoji operiTannhäuser.
SvetoElizabeto Ogrsko je mati pri štirih letih poslala v Wartburg, da bi postala soproga deželnega grofa Ludvika IV. Turinškega. Od leta 1211 do 1228 je živela v gradu in je bila znana po svoji dobrodelnosti. Leta 1221 se je Elizabeta poročila z Ludvikom. Leta 1227 je Ludvik umrl na križarski vojni in sledila je svojemu spovedniku očetu Konradu v Marburg. Elizabeta je tam umrla leta 1231 v starosti 24 let in je bila le pet let po smrti razglašena za svetnico Rimskokatoliške cerkve.[8][9]:4
Leta 1247 je v Wartburgu umrl Heinrich Raspe, zadnji deželni grof Turingije iz njegove rodbine in protikralj Nemčije. Nasledil ga je Henrik III., mejni grof Meissenski.
Leta 1320 so bila opravljena obsežna obnovitvena dela, potem ko je bil grad poškodovan v požaru, ki ga je povzročila strela leta 1317 ali 1318. Palasu so dodali kapelo.
Wartburg je ostal sedež turinških deželnih grofov do leta 1440.
Luthrova soba
Od maja 1521 do marca 1522 je na gradu pod imenom Junker Jörg (vitez Jurij) bivalMartin Luther, potem ko so ga tja odpeljali zaradi njegove varnosti na prošnjo Friderika Modrega po izobčenju s stranipapeža Leona X. in njegovih zavrnitev odstopa odcesarskega zbora vWormsu (Reichstag zu Worms). V tem obdobju je Luther prevedel Novo zavezo iz stare grščine v nemščino v samo desetih tednih. To ni bil Luthrov prvi nemški prevod Svetega pisma, vendar je hitro postal najbolj znan in najbolj razširjen.
Od leta 1540 do svoje smrti leta 1548 je bil Fritz Erbe, anabaptistični kmet iz Herde, zaprt v ječi južnega stolpa, ker se ni hotel odpovedati anabaptizmu. Po smrti je bil pokopan v Wartburgu pri kapeli sv. Elizabete.[10] Leta 1925 so na zidu zapora našli lastnoročni podpis Fritza Erbeja.
V naslednjih stoletjih je grad vse bolj propadal, zlasti po koncutridesetletne vojneg, ko je služil kot zatočišče vladarski družini.
Wartburg, menih in nuna, risba Johanna Wolfganga von Goetheja (1807)
18. oktobra 1817 je potekal prvi festival Wartburg. Približno 500 študentov, članov novoustanovljenih nemškihBurschenschaft (bratovščina), se je zbralo na gradu, da bi pod geslom »Čast – svoboda – domovina« proslavili nemško zmago nadNapoleonom pred štirimi leti in 300. obletnico reformacije, obsodili konservativizem in pozvali k enotnosti Nemcev. Govorci na dogodku so bili Heinrich Hermann Riemann, veteran svobodnega korpusa Lützow, študent filozofije Ludwig Rödiger in Hans Ferdinand Massmann.
Z dovoljenjem odsotnega kaplana Friedricha Ludwiga Jahna so Napoléonov zakonik in druge knjige sežgali 'v podobah': namesto dragih zvezkov so koščke pergamenta z naslovi konservativnih knjig (vključno zZgodovino nemških imperijev Augusta von Kotzebueja) so položili na kres. Med udeleženci je bil tudi Karl Ludwig Sand, ki je dve leti kasneje izvedel atentat na Kotzebueja.
Ta dogodek in podobno srečanje v Wartburgu med revolucijami leta 1848 veljata za prelomna trenutka v gibanju za nemško združitev.
Med vladavino hiše Saška-Weimar-Eisenach je veliki vojvoda Karl Aleksander leta 1838 odredil obnovo Wartburga. Glavni arhitekt je bil Hugo von Ritgen, za katerega je to postalo življenjsko delo. Pravzaprav je bilo dokončano le leto dni po njegovi smrti leta 1889.
Maria Pavlovna in njen sin Karl Alexander sta po Goethejevem predlogu, da bi Wartburg dobro služil kot muzej, ustanovila umetniško zbirko (Kunstkammer), ki je postala jedro današnjega muzeja.
Vladavina hiše Saška-Weimar-Eisenach se je končala z nemško revolucijo leta 1918. Leta 1922 je bila ustanovljenaWartburg Stiftung (Fundacija Wartburg), da bi zagotovila vzdrževanje gradu.
Po koncudruge svetovne vojne so sovjetske okupacijske sile odvzele znamenito zbirko orožja in oklepov. Njena lokacija še vedno ostaja neznana.Rüstkammer (orožarna) v Wartburgu je nekoč vsebovala opazno zbirko približno 800 kosov, od čudovitih oklepov francoskega kralja Henrika II. do predmetov Friderika. Modrega, papeža Julija II. in Bernharda von Weimarja. Vse te predmete je leta 1946 zavzela sovjetska okupacijska vojska in so izginili v Sovjetski zvezi. Dve čeladi, dva meča, knežji in deški oklep pa so takrat našli v začasni trgovini, nekaj kosov pa je ZSSR v 60. letih dvajsetega stoletja vrnila. Novo rusko vlado so zaprosili za pomoč pri iskanju pogrešanih zakladov.
Pod komunistično oblastjo v času NDR je v letih 1952-54 potekala obsežna obnova. Zlasti velik del palasa je bil obnovljen v izvirnem romanskem slogu. Ob palasu so postavili novo stopnišče.
Leta 1967 je bil grad prizorišče praznovanja državnega jubileja NDR, 900. obletnice ustanovitve Wartburga, 450. obletnice začetka Luthrove reformacije in 150. obletnice Wartburškega festivala.
13. junija 1980 so Devo nastopili na gradu med njihovo turnejoFreedom of Choice.
Leta 1983 je bila osrednja točka praznovanj ob 500. rojstnem dnevu Martina Luthra.
Največja stavba Wartburga jepalas, prvotno zgrajen v poznoromanskem slogu med letoma 1157 in 1170. Velja za najbolje ohranjeno necerkvenoromansko stavbo severno od Alp.
Palas ima prostore, kot sta viteška dvorana in jedilnica, ki sta bili rekonstruirani čim bližje izvirnemu romanskemu slogu in vsebujeta originalne strukture (stebre ali stropne elemente). Vendar pa številne sobe večinoma odražajo okuse 19. in 20. stoletja ter podobo srednjega veka, ki je prevladovala v tistem času: Elisabeth-Kemenate je bil opremljen z mozaiki, ki prikazujejo življenje sv. Elizabete (nastal v letih 1902–06) v imenu cesarja Viljema II. dvorano pevcev (s freskamiSängerkrieg Moritza von Schwinda) in festivalno dvorano v zgornjem nadstropju. Slednja vsebuje tudi Schwindove freske (o zmagi krščanstva) in je služila kot navdih za Saengerhalle na gradu Neuschwanstein. WartburškaSaengersaal je prizorišče II. dejanjaTannhäuserja. Nobena od stenskih poslikav, vključno s tistimi v Landgrafenzimmru ali Elisabethengalerie, ni dejansko srednjeveškega izvora, temveč je nastala v 19. stoletju.
Dvižni most inbarbakan nudita edini dostop do gradu in sta od srednjega veka večinoma nespremenjena.
Vorburg je območje tik za prvimi vrati. Izvira iz 14./15. stoletja in je sestavljen iz večpollesenih stavb:Elisabethengang (pokrita pot),Vogtei (prenočišče sodnega izvršitelja),Margarethengang (pokrita pot) inRitterhaus (viteška hiša).
Lutherstube v Vogteiju, kjer je bival Martin Luther, ko je bil na gradu, prikazuje tudi slike Lucasa Cranacha starejšega.
Bergfrid je bil dokončan leta 1859 in stoji na temeljih srednjeveške utrdbe. Na vrhu je znameniti tri metre visok križ.
Neue Kemenate (1853–1860) danes razstavlja umetniške zaklade zbirke Wartburg, vključno s slikamiLucasa Cranacha starejšega in kipi iz delavnice Tilmana Riemenschneiderja.
RomanskiSüdturm ali Južni stolp je bil zgrajen leta 1318. Skupaj s Palasom je najstarejši del gradu. Spodaj se nahaja ječa.
Leta 1999 je UNESCO dodal grad Wartburg na seznam svetovne dediščine kot »izjemen spomenik fevdalnega obdobja v srednji Evropi«, pri čemer je navedel njegove »kulturne vrednote univerzalnega pomena«.[11]
Nekaj časa je bil status Wartburga kot območja svetovne dediščine ogrožen zaradi načrtov za izgradnjo zelo visokih vetrnih turbin na Milmesbergu pri Marksuhlu. Novembra 2013 pa se je investitor strinjal, da turbin ne bo zgradil, regionalna posodobitev načrtovanja pa je prepovedala takšne strukture v bližini Wartburga v prihodnosti.[12]
Wartburg je priljubljena turistična destinacija, najbolj obiskano mesto v Turingiji za Weimarjem. Dostopen je obiskovalcem in vodenim ogledom, ki omogočajo dostop do notranjosti stavb. Poleg tega je v gradu muzej. Otroci lahko jahajo osle v hrib. Festsaal se redno uporablja za uprizarjanje opereTannhäuser, pa tudi za koncerte in druge dogodke. Tik ob gradu je tudi hotel, prvotno zgrajen ob prezidavi gradu v 19. stoletju.[13]
Bill Clinton, 42. predsednik ZDA, je 14. maja 1998 med državniškim obiskom v Nemčiji obiskal grad Wartburg in Bachovo hišo.
Wartburg je bil stoletja zaradi svojega pomena v nemški zgodovini in razvoju krščanstva romarski kraj za mnoge ljudi iz Nemčije in zunaj nje. Več krajev (zlasti mest v ZDA, ki so jih ustanovili luterani) in lokalne znamke avtomobilov je bilo poimenovanih po Wartburgu. Wartburg College v Iowi v Združenih državah je poimenovan v spomin na zatočišče Martina Luthra na gradu ter zaradi gozdne lege kolidža in njegove turinške dediščine.[14] Teološko semenišče Wartburg, ki je prav tako v Iowi, je bilo poimenovano v spomin na grad Wartburg. Glavni kompleks luteranskega semenišča v Wisconsinu je podoben Wartburgu.[15]
Wartburgkreis je dobil ime po gradu, čeprav je Wartburg zunaj okrožja. Eisenach, ki je bil prvotno del okrožja, je leta 1998 postal brez okrožja.
