Slika uporabe grškega ognja na bizantinski ladji iz rokopisa iz 10. stoletja
Grški ogenj je izraz zazažigalnobojno sredstvo, ki naj bi pobizantinskem kronistuTeofanu nastalo okoli leta 650. Iznašel naj bi ga grški arhitektKalinik. Po njegovem receptu je »grški ogenj«mešanicapetroleja in prahuživega apna, ki se vžge ob stiku zvodo. Živo apno namreč ob stiku z vodo ustvari visoko temperaturo, ki vžge petrolej. Goreča snov ustvarja močan plamen, ki ga je skorajda nemogoče pogasiti. Prvič naj bi to sredstvo uporabili ob perzijskem obleganjuBizanca (med leti 674–677).
Bizantinci so to sredstvo uporabljali na kopnem in na morju kot zažigalne bombe ali kot nekakšno obliko plamenometalca. Z zmesjo so namreč napolnili kovinske cevi in s pomočjo nekakšne črpalke brizgnili zaneteno tekočino proti nasprotnikovi ladji. Zapisi o uporabi takih črpalk segajo v 10. stoletje. Sredstvo je bilo ena najbolj varovanih vojaških skrivnosti Bizanca, kasneje pa so ga uporabili tudi kristjani v križarskih vojnah.
