Glúkokortikoídi sosteroidni hormoni skorjenadledvične žleze; glavni predstavnik jekortizol. Sintetizirajo se in izločajo pod vplivomkortikotropina, spodbujajoglukoneogenezo vjetrih in zavirajo vstopanjeglukoze v tkiva, spodbujajokatabolizembeljakovin zlasti vmišicah, so potrebni za delovanjekateholaminov, delujejo protivnetno in zavirajoimunski sistem[1] itd.
Glukokortikoidi se sintetizirajo v skorji nadledvičnice ter se od tam izločajo vkrvni obtok. Pri človeku je v telesu prisoten glukokortikoidhidrokortizon (kortizol), ki se tvori iz svojega predhodnikakortizona.[2] Glukokortikoidi se ne tvorijo na zalogo, temveč se sintetizirajo in sprostijo v krvni obtok po potrebi. Glavni fiziološki dražljaj za sintezo in sproščanje glukokortikoidov je kortikotropin, ki ga izloča sprednji reženjmožganskega priveska. Izločanje kortikotropina nadzorujetakortikotropin sproščajoči hormon izhipotalamusa in raven glukokortikoidov v krvi, ki po negativnipovratni zanki zavira hipotalamus. V telesu obstaja bazalna raven sproščanja glukokortikoidov, kortikotropin sproščajoči hormon in določeni dejavniki (npr. prekomerna toplota ali mraz, poškodba, okužba) pa spodbudijo izločanje kortikotropina in s tem sintezo večjih količin glukokortikoidov.[3] Raven glukokortikoidov niha vcirkadianem ritmu;[2] koncentracije endogenih kortikoidov so najvišje zjutraj, najnižje pa okrog polnoči.[3]
Glukokortikoidi učinkujejo na celične procese preko vezave naglukokortikoidne receptorje. Po vstopu molekule glukokortikoida v celico se le-ta veže na vezavno mesto na receptorju in povzroči njegov konformacijsko spremembo.[4] Glukokortikoidni receptorji se nahajajo vcitoplazmi domala vseh celic. Konformacijska sprememba, ki jo izzvove vezava glukokortikoida, odstre vezavno mesto zaDNK. Kompleksi receptor–glukokortioid tvorijo dimere (dva po dva kompleksa se med seboj povežeta), se pomaknejo proticeličnemu jedru in se v jedru vežejo na DNK. Pri tem sprožijoprepisovanje določenihgenov (na primer zalipokortin 1, ki zavira izločanje hormonov iz hipotalamusa in možganskega priveska in ima verjetno tudi protivnetno delovanje), prepisovanje drugih genov pa zavrejo (zaCOX-2,citokine ...).[3]
Glukokotikoidi se zaradi zaviranja nastankaprostaglandinov,citokinov in vnetnihencimov uporabljajo za zdravljenje številnih revmatičnih bolezni (revmatoidni inpsoriatični artritis,juvenilni idiopatični artritis,ankilozirajoči spondilitis ...),[5]anafilaksije[6],astme[7],luskavice[8],atopijskega dermatitisa[9] ...
Povzročajo lahko med drugim naslednjeneželeni učinki: prerazporeditev maščobe, zastajanje tekočine, izgubokalija,hiperglikemijo,hipertenzijo, pogostejše okužbe, katabolizem mišic in kosti,osteoporozo,aterosklerozo, zastoj rasti v otroški dobi,želodčno razjedo, in slabšeceljenje ran.[5]
