Geti (starogrško Γέται [Gétai],latinskoGetæ,romunsko Geţi,bolgarsko Гети [Geti]), antično grško ime skupinetračanskih plemen, ki so bila naseljena na obeh bregovih srednjeDonave v sedanjiRomuniji inBolgariji. Njihovo ozemlje je bilo v zaledju grških kolonij obČrnem morju, zato so že zelo zgodaj prišli v stik z antičnimiGrki.
Eden od prvih antičnih virov, ki omenja Gete in Dačane, jeStrabon, ki je v svojiGeografiji (Geographica, okrog 7 pr. n. št.-20 n. št.) zapisal, da soDačani živeli v zahodnem delu Dakije»proti Germaniji in izviru Donave«, medtem ko so Geti živeli v njenem vzhodnem delu»proti Črnemu morju na južni in severni obali Donave«.[1] Strabon je zapisal tudi to, da oboji govorijo isti jezik,[2] in da isti jezik govorijo tudiTračani.[3]
Plinij Starejši v svojiZgodovini narave (Naturalis Historia, okrog 77-79 n. št.) omenja nekaj podobnega:»Na obalah (Donave) živijo različna ljudstva. Na delu obale živijo Getae, katere Rimljani imenujejo Daci«.[4]
Apijan, ki je začel pisatiRimsko zgodovino pod cesarjemAntoninom Pijem (vladal 131-161), pravi:»Na drugih bregovih rek na nekaterih mestih onkrajRena vladajoKelti, onkraj Donave pa Geti, ki sami sebe imenujejo Dačani«.[5][6]
Justin, latinski zgodovinar iz 3. stoletja, je vEpitomu Pompeja Troga zapisal, da se imajo Dačani za potomce Getov:»Daci quoque suboles Getarum sunt«.[7][8]
Kasij Dion (okrog 200 n. št.) piše:»Jaz sam jih imenujem Dačani, kot se imenujejo sami in kot jih imenujejo Rimljani, čeprav sem poučen, da jih nekateri grški pisci imenujejo Geti, vendar ne vem, katero ime je pravo«.[9][10] Avtor pravi tudi to, da Dačani živijo na obeh bregovih spodnje Donave. Tisti, ki živijo južno od reke, se pravi v Meziji (sedanja severna Bolgarija), se imenujejo Mezijci, tisti, ki živijo severno od nje, pa Dačani. Kasij Dion trdi, da so Dačani»Geti ali Tračani dačanskega rodu«.[11]
V antiki so Mezijci in Geti resnično zasedali celotno ozemlje med gorovjem Hemus (Stara planina,Balkan) in reko Ister (Donava). Nekatera plemena so sčasoma sprememenila svoja imena, dokler niso bila vsa tista, ki so živela severno od Dalmacije, Makedonije in Trakije, vključena v Mezijo. Od Panonije jih je ločevala rekaSava. Svoji stari imeni so obdržali samoTribali inDardanci.[12]
Mnenja sodobnih znanstvenikov o povezavah med Geti in Dačaniniso enotna. Sporne so tudi razlage antičnih virov. Nekateri zgodovinarji trdijo, da so celoGrki uporabljali dve imeni, ki sta»zamenljivi ali nekoliko nejasni«. Na splošno velja, da sta bili ljudstvi do neke mere sorodni.[13]
Strabon in drugi antični viri so nekatere sodobne zgodovinarje pripeljali do naslednjega zaključka: če bi se morala tračanska etnična skupina razdeliti v več skupin, bi se ena od teh skupin morala imenovati Dako-Geti.[14] Jezikoslovec Ivan Duridanov je v Dakiji, Mali Skitiji ter Spodnji in Gornji Meziji prepoznal tudi»dačansko jezikovno ozemlje«.[15]
Romunski zgodovinarji so s prepoznavanjem odšli še korak naprej. Zgodovinar Constantin C. Giurescu je trdil, da gre za isto ljudstvo.[16] Arheolog Mircea Babeş je govoril o»pravi etno-kulturni enotnosti med Geti in Dačani«. Glanville Price je na osnovi Strabonovih zapisov trdil, da so bili Geti in Dačani isto ljudstvo.[17] Enakega mnenja je tudi več drugih znanstvenikov.[18][19][20][21]
Bolgarski zgodovinar in trakolog Alexander Fol domneva, da so v grških in rimskih zapisih Geti postali znani kot Dačani zato, ker so Rimljani ime Dačani uporabljali za vsa nepokorjena ljudstva severno od Donave.[22]
Edward Bunbury je prepričan, da je ime Geti veljalo in se ohranilo za prebivalce, ki so jih poznali grški kolonisti obČrnem morju, medtem ko so bili Dačani, ne glede na svoje poreklo, ljudstvo, ki je živelo bolj na zahodu ob Panoncih in so ga prvi spoznali Rimljani.[23] Nekateri znanstveniki domnevajo, da so bili Geti in Dačani isto ljudstvo v različnih obdobjih svoje zgodovine in zato njihovo kulturo imenujejo geto-dačanska.[24]
Zgodovinar in arheolog Alexandru Vulpe je odkril izjemno enotnost geto-dačanske kulture,[25] hkrati pa je eden od redkih romunskih arheologov, ki jasno razlikuje Gete od Dačanov. Njegovo mnenje v celoti nasprotuje tradicionalnemu stališču romunskega zgodovinopisja, da gre za isto ljudstvo.[26] Naziv Geto-Dačani za tračanska plemena na ozemlju kasnejše Romunije seveda ne pomeni njihove absolutne etnične, jezikovne ali zgodovinske enotnosti.[26]
Ronald Arthur Crossland namiguje, da bi se dve imeni lahko nanašali na dve skupini v jezikovno homogenem ljudstvu, ki sta prišli v zgodovinsko ospredje v dveh različnih časovnih obdobjih. Jezikovno stanje je primerjal z razmerjem med sodobniminorveškim indanskim jezikom.[27] Paul Lachlan MacKendrick je trdil, da gre za dve veji istega plemena, ki sta govorili različni narečji skupnega jezika.[28]
Romunski zgodovinar in zgodovinopisec Lucian Boia trdi, da se je»izraz Geto-Dačani v nekem trenutku pojavil v rimskem zgodovinopisju, da bi nakazal istovetnost Getov in Dačanov«.[29] Boia je do izraza zadržan in trdi, da so antični pisci jasno razlikovali obe ljudstvi in jih obravnavali kot različni skupini v tračanskem etnosu.[29][30] Boia trdi tudi to, da bi bilo naivno domnevati, da je Strabon dovolj dobro poznal tračanska narečja.[29][30] Slednja trditev je sporna, saj nekatere sodobne študije potrjujejo Strabonovo zanesljivost in zanesljivost njegovih virov.[31] Za dvom v Strabonovo prepričanje, da so Dačani in Geti govorili isti jezik, ni zato nobenega tehtnega razloga.[17]
Podobno mnenje ima tudi romunski zgodovinar in arheolog G. A. Niculescu, ki tudi kritizira romunsko zgodovinopisje in arheološke interpretacije, zlasti geto-tračanske kulture.[32] Po njegovem mnenju je primerjava antičnih ljudstev s sodobnimi narodi napačna in vodi do zaključka, da je isti jezik pomenil isto ljudstvo, čeprav je Strabon jasno govoril o dveh.[26]
V preteklosti so Gete inMasagete dolgo časa poskušali povezati zDžati v Južni Aziji. Na podoben način so poskušali Dačane povezati z Dahi v Osrednji Aziji. Povezava seveda ni smiselna, ker so Džatiiranski narod, najverjetnejeskitskega porekla.[33]
Geti so bili od 7. stoletja pr. n. št. v gospodarskih in kulturnih stikih z Grki, ki so ustanavlili kolonije na zahodni obaliPontus Euxinus (Črno morje). Stike Getov in Grkov je prvi omenil Herodot v svoji pripovedi o vojnem pohoduperzijskega šahaDareja I. proti Skitom leta 513 pr. n. št., na katerem je premagal Gete.[34]
Po Herodotu so se Geti razlikovali od drugih tračanskih plemen po svoji veri. Njihovo osrednje božanstvo (daimon) je bil Zalmoksis, katerega so nekateri Geti imenovali Gebeleizis.[35]
Od 5. do 3. stoletja pr. n. št. so bili Geti večinoma pod oblastjo cvetočegaOdrijskega kraljestva, v katerem so opravljali predvsem vojaške službe. Znani so bili zlasti po svoji konjenici. Po razpadu Odrijskega kraljestva so nastale in se okrepile manjše getske kneževine.
Aleksander Veliki je pred pohodom v Perzijo porazil Gete in porušil eno od njihovih naselij.[36] Geti so leta 313 sklenili zavezništvo s Callatisom (Mangalia,Romunija), Odessosom (Varna,Bolgarija) in drugimi grškimi kolonijami ob zahodnem Črnem morju proti makedonskemu vojskovodjuLizimahu, ki je držal trdnjavo Tirizis (Kaliakra, Bolgarija).[37]
Geti so dosegli svoj višek predvsem v prvi polovici 3. stoletja p. n. št.. Okrog leta 200 pr. n. št. je oblast getskega kneza Zalmodegika segala vse do Histrie vDobrudži.[38] Močna kneza sta bila tudi Zoltes in Remaksos (okrog 180 pr. n. št.). Več getskih knezov je kovalo svoj denar. Strabon[39] in Kasij Dion[40] pravita, da so Geti gojili kult vladarja, kar so potrdile arheološke najdbe.
Leta 72-71 pr. n. št. se je Mark Terencij Var Lukul kot prvi rimski poveljnik odpravil na pohod proti Getom. Napad je bil usmerjen predvsem proti zaveznikomMitridata VI. Pontskega ob zahodnem Črnem morju in ni imel velikega uspeha. Desetletje kasneje je združena vojska Skitov, Getov, Bastarnov in grških kolonistov v Histriji porazila vojsko Gaja Antonija Hibride.[41][42] Zmaga nad Rimljani je omogočila poveljniku koalicijske vojskeBurebisti, da je za nekaj časa zavladal v regiji (60–50 pr. n. št.). V Burebistovo kraljestvo so bili vključeni Geti in Dačani (Daki), po katerih so Rimljani kasneje poimenovali celo regijo.[24]
CesarAvgust se je odločil podjarmiti cel Balkanski polotok in je za izgovor za uničenje Getov in Tračanov uporabil občasne vdore Bastarnov preko Donave. Izvršitev načrta je prepustilMarku Liciniju Krasu. Kras je s pomočjo getskega kneza Rolesa leta 29 pr. n. št. porazil Bastarne.[43] Kras je Rolesu obljubil podporo proti getskemu vladarju Dapiksu[44] in ga potem, ko je prodrl do delte Donave, imenoval za kralja in se vrnil v Rim. Leta 16 pr. n. št. so na getsko ozemlje vdrliSarmati, vendar so jih rimski vojaki odbili.[45] Geti so prišli pod rimsko oblast med vladavino rimskega vazalnega kraljaRemetalka I. (vladal 12 pr.n.št.-12. n. št.). Leta 6 n. št. so bili vključeni v rimsko provincoMezijo z ozemljem južno od Donave. Geti severno od Donave so ostali izven Rimskega cesarstva in ohranili svojo neodvisnost.
Po Herodotu so bili Geti»najbolj plemeniti in najbolj pravični od vseh tračanskih plemen«.[46] Ko so Perzijci pod poveljstvom Dareja Velikega napadli Skite, so se vdala vsa tračanska plemena na Balkanu, razen Getov.[46]
Več antičnih piscev[47][48] je zapisalo naslednjo zgodbo:
Po Diodorju je Dromihet gostil Lizimaha na svojem dvoru vHelisu, kjer so jedi stregli na zlatih in srebrnih krožnikih. Odkritje slavnetračanske grobnice v vasi Sveštari leta 1982 kaže, da je bil Helis morda mesto, katerega ruševine so v bližini vasi. V okolici do odkrili več deset tračanskih grobnih gomil.
Glavno getsko božanstvo je bil že omenjeni Zalmoksis, katerega so včasih imenovali tudi Gebelezis:
Plinij Starejši v svojiNaturalis Historia omenja domnevno dako-tračansko plemeTirageti, ki je prebivalo ob reki Tiras (Dnester). Ime bi lahko bilo sestavljeno iz besed Tiras in Geti, kot na primer Masageti.
Rimski pesnikOvidij je med svojim dolgim izgnanstvom v Tomisu (današnjaKonstanca (Constanța), Romunija) po lastnem pričevanju napisal zbirko pesmi v getskem jeziku (ki pa se ni ohranila):
V svojihEpistulae ex Ponto (Pisma s Črnega morja), ki jih je pisal s severne obale Črnega morja, je navedel, da plemena v Skitiji govorijo predvsem dva jezika– getskega insarmatskega.
Sveti Hieronim opisuje Gete kot rdečelase in plavolase ljudi.[50]
Zgodnjesrednjeveški avtorji Gete včasih zamenjujejo z Goti.[51][52][53][54][55] Zmeda je zlasti opazna pri Jordanesu, ki je bil gotskega porekla in je zgodnje zgodovinske pripovedi o Getih prenesel na Gote.[56] Jordanes je v svojiGetici, napisani sredi 6. stoletja, trdil, da so se Geti priselili iz Scandzae (Skandinavija) in da je bil bog Zalmoksis Gotski kralj. Svoja pričevanja je prevzel po Oroziju.
Proti koncu 4. stoletja sta dvorni pesnik cesarjaHonorija Klavdijan in patricij Stilihon etnonim Geti uporabljala zaVizigote.
V 5. in 6. stoletju je več zgodovinarjev in etnografov (Marcelin Komes, Pavel Orozij, Ivan Lidijec, Izidor Seviljski, Prokopij iz Cezareje) etnonim Geti uporabljalo za ljudstva, ki so vdirala vVzhodno rimsko cesarstvo (Goti,Gepidi,Kutriguri inSlovani).[57]
Raban Maver v svojem deluDe Universo, napisanem v 9. stoletju, trdi, da so»Masageti eno od skitskih plemen, njihovo ime pa pomeni težki, se pravi močni Geti«.[58]
