Geomancija aligeomantija (grškoγεωμαντεία) je stara veščinaprerokovanja prihodnosti s pomočjo znakov narisanih v zemlji ali pesku.Ta tehnika prerokovanja je stara več tisoč let in so jo uporabljali nomadski narodi, ki so s palico risali figure po pesku in tako postavljali in razlagali preroška sporočila. Geomancija je bila široko zastopana na področjuAfrike,Bližnjega Vzhoda inEvrope od srednjega veka do 17. stoletja, ko je njen pomen in uporaba upadel.
Besedageomancija prihaja iz grške oblikeγεωμαντεία, in pomeni »prerokovanje z zemljo«.Arabci so v preteklosti to divinacijsko tehniko imenovaliilm 'ar-raml – »znanost peska«, iz česar so Grki v 15. stoletju skovali pojmarhamplion inrabolion.[1]
Začetke geomancije najdemo v praksi puščavskih ljudstev, ki so s palico risali figure po pesku. Špekulira se o indijskem, hebrejskem in morda tudi kitajskem poreklu geomancije, vendar se zagotovo ve, da so jo v Evropo prinesli Arabci. Glede na arabskehermetične tekste, je znanje geomancije mitskemuHermesu Trismegistu prenesel nadangel Gabrijel v sanjah, ta pa je to znanje prenesel mitskemu indijskemu kraljuumtum al-Hindiju. Kralj je, po legendi, napisal knjigo o geomanciji, ki se je hitro razširila po islamskem svetu.
Čeprav je omenjeno, da je grški matematikArhimed (287–212. pr. n. št.) napovedal izid obleganjaSirakuz iz figur, ki jih je narisal v pesek, je geomancija prišla prek Arabcev šele v 12. stoletju. Med prvimi latinskimi prevodi arabskih besedil je bilo deloArs Geomantiae, italijanskega prevajalca, Gerarda da Cremona (1114–1187), ki je že vpeljal astrološke korespondence v to metodo vedeževanja.
V obdobjurenesanse inbaroka so bila v Evropi prevedena in napisana številna besedila o geomanciji. Med avtorji izstopata nemški okultist Heinrich C. Agrippa (1486–1535) in angleški astrolog John Heydon (1629–1667). Z razvojem znanosti v 18. stoletju je bila geomancija tako kot druge oblike vedeževanja marginalizirana, konec 19. stoletja pa se je v okultnih krogih pojavilo novo zanimanje za to vedeževalsko veščino.
Osnovni simbol, na katerem temelji vedeževanje s tehniko geomantije, se imenuje figura geomantije. Vsaka je sestavljena iz štirih vrstic, v katerih je ena ali dve piki. Ena ali dve piki predstavljata dva pola, torej ena pika predstavlja aktivno energijo, dva pa pasivno. Skupaj je 16 geomancijskih figur, od katerih ima vsaka drugačno razporeditev pik in določen arhetipski pomen ter številne korespondence.[2]
Najpogostejša oblika vedeževanja z geomancijo vsebuje naključno zapisanih šestnajst različnih figur, ki se nato interpretirajo, včasih tudi s pomočjoastrološke interpretacije.
V nekateri domišljijski literaturi, zlasti tisti, ki obravnava štiri klasične grške elemente (zrak, voda, ogenj, zemlja), se geomancija nanaša na magijo, ki nadzoruje zemljo (ter včasih kovino in kristale).
