Zemeljsko površje je temeljni predmet geografskega preučevanja
Geografíja (izgrških besedGeos (γη) ali Gaea (γαια), oboje pomeni »Zemlja«, in grafe (γραφειν), kar pomeni »opisovati«, pa tudi »pisati«ali »kartirati«) alizemljepís (tudizemljopis)[1] je veda in znanost ozemeljskem površju, ki raziskuje vse oblikovalne pojave in procese delovanja na to površje ali le njegov del, ter njihove medsebojne odvisnosti. Poimenovanje, ki ga je prvi uporabilEratosten (275-195 pr. n. št.), bi dobesedno lahko prevedli kot »opisovanje Zemlje«. Geografija pri svojem raziskovanju iz sorodnih znanosti črpa le toliko podatkov, kolikor jih potrebuje za uspešno razlaganje in študije med seboj povezanih vzrokov, ki na določen način oblikujejo površjeZemlje. V splošnem spada med prostorske vede in za razliko od posebnih (sistematičnih) medkompleksne oziroma splošne znanosti.
Predmet geografskega preučevanja je zemeljsko površje, strokovnejegeosfera, ki je združena celotalitosfere,hidrosfere,atmosfere inbiosfere. Geografija naj ne bi bila le veda, ki ustvarja prostorske opise pojavov in procesov, pač pa študija njihovih vzrokov in posledic ter njihove vloge in povezanosti v kompleksno celoto. Druge definicije zemljepis označujejo kot vedo, ki preučuje tvorne elemente pokrajine in njihovo medsebojno delovanje, pa tudi kot vedo, ki preučuje t. i.geografsko okolje, tj. naravni prostor, zaznamovan z antropogenimi elementi. Nekateri geografi zagovarjajo delitev nadružbeno infizično geografijo, drugi pa menijo, da takšna delitev ni sposobna preučevati bistvenega raziskovalnega predmeta zemljepisa.
Izraz geografija izhaja izstarega grškega jezika, v kateremhê gê pomeni Zemljo,grafein pa pisati. Avtor same besede jeantičnogrški geografEratosten, nastala pa naj bi okoli leta 200 pr. n. št.
Zaradi svojega preučevanja neposrednegačlovekovega okolja je geografija družbeno zelo pomembna znanost. Sodobni svet namreč prinaša vedno večje posege človeka v geografsko okolje zlasti zaradi gospodarskega razvoja; ker geografija preučuje povezanost in pomen dejavnikov, ki oblikuje prostor, je nepogrešljiva za študijo vpliva vedno obsežnejših človekovih posegov v naravno okolje. Posledično je izjemnega pomena pri različnih vrstah gospodarskega in prostorskem načrtovanju. V povezavi s tem so všestdesetih letih20. stoletja nastale posamezne specializirane vede, kot je »regional science«(regijska znanost) vZDA ali »Raumforschung«(raziskovanje prostora) vNemčiji.
Zraven tega pa je geografija v današnjem času viden vzgojni element, ki zagotavlja boljše poznavanje sveta v več vidikih in s tem razumevanje tudi drugihcivilizacij ter posledično potencialno sožitje. Njen širok spekter predmetov preučevanja omogoča poznavanje globalnegagospodarstva,političnih razmer in stanja tako naravnega kot družbenega okolja.
Krištof Kolumb je z odkritjem Amerike pričel dobo velikih odkritij
Zgodovina geografije se začenja v predantičnem obdobju. Vse od takrat do današnjega časa je bilo dogajanje na področju geografske vede pestro, a do19. stoletja večinoma omejeno na odkrivanje in popisovanje neznanih ozemelj oziroma opisovanje pokrajin terkartografijo.
Bistvena delitev geografske vede je razdeljevanje nasplošno inregionalno geografijo, ki se razlikujeta po prostorski razsežnosti preučevanja, ne pa tudi po njegovem predmetu. Danes najbolj razširjen sistem zemljepisnega preučevanja je sistem po nemškem geografuAlfredu Hettnerju, po katerem se geografsko okolje študira po plasteh, začenši s plastmifizične geografije in nadaljujoč s plastmidružbene geografije. Vsaka od plasti je svoja geografska disciplina, kot npr.geomorfologija indemogeografija. Posamezne izmed teh plasti je moč opazovati od strani, medtem ko raziskovalec kompleksno sliko, skupek vseh dejavnikov, dobi s pogledom od vrha (slednje udejanja regionalna geografija).
Raziskave splošne ali obče geografije razlagajozemeljsko površje v celoti, kar pomeni, da stremijo k postavljanju zakonov o oblikovalnih dejavnikih, ki veljajo za celotno geografsko okolje, tj. po celem svetu. V praksi preučuje pojave na določenih mestih (lokalno okolje) in jih združi v obče veljaven zakon ter ima potemtakem bolj ali manj analitičen značaj. Ker so preoblikovalni dejavniki lahko naravnega ali človeškega izvora, so ti glede na to raziskovani posebej, nato pa praviloma združeni v celoto, ki obrazloži splošno podobo vseh dejavnikov.
Matematična geografija, ki sodi med najstarejše zemljepisne discipline in je v svojem zatonu, raziskujeZemljo kotnebesno telo, torej izračunava fizikalne lastnosti, obliko, njeno gibanje in vrtenje ter položajeSonca glede na Zemljo in obratno. Kljub temu, da je z naraščanjem razlagalne vloge geografije v18. in19. stoletju matematična geografija izgubila svoj velik pomen, je še vedno nepogrešljiva pri razumevanju množice pojavov, ki so pogojeni npr. z geografsko širino aliletnim časom. Snov matematičnega zemljepisa je dandanes bolj v domeniastronomije,geodezije inmeteorologije.
Geomorfologija je v današnjem času ena bolj pomembnih fizičnogeografskih ved. Predmet njenih študij jerelief Zemlje; preoblikovalni procesi, skupine reliefnih oblik in njihova prostorska razširjenost. Osredotoča se na prvem mestu na vplivendogenih ineksogenih sil, velik del informacij pa črpa poleg geografije tudi izgeologije. Geomorfološka vedenja so uporabna pri predvidevanju geomorfoloških procesov, kakršni soplazovi, pa tudi pri varnostnih ocenahprostorskega načrtovanja in na več drugih za človeka pomembnih področjih, ki se tičejo naravnih sil. Je razmeroma mlada veda, katere začetki segajo v drugo polovico 18. stoletja.
Klimatogeografija preučuje vplive podnebja na zemeljsko površje
Klimatogeografija študirapodnebje in njegovo navezanost na situacijo na zemeljskem površju. Praktično je tovremensko dogajanje na določenem kraju v določenem času, ravno te podatke pa je moč s pomočjo statistike združiti v vremenske oziroma podnebne vzorce. Zanjo so pomembne lastnosti, kot sotemperatura,vlaga zraka,padavine,vetrovi,zračni pritisk inosončenost. V zadnjem času pa je prišlo do porasta tolmačenja lokalnih dejavnikov, ki vplivajo na podnebje, tako npr.slemenitev gorske verige. Predmet preučevanja klimatogeografije je za geografsko znanost pomemben zaradi dejstva, da močno vpliva na podobo določene pokrajine, saj spodnebnimi pasovi zaznamuje tako razmestitev rastlinstva in živalstva kot gostoto človeških naselij in gospodarsko ter kmetijsko dejavnost. Ker se mnogo drugih značilnosti površja Zemlje navezuje na podnebje, je klimatogeografija tudi veda, ki raziskuje in postavlja modele klime v preteklih obdobjih ter s tem v veliki meri omogoča ugotavljanje pretekle podobe površja.
Hidrogeografija je veda o prostorski razmestitvi in vplivuvode na geografsko okolje. Ukvarja se z lastnostmi, gibanjem in učinkivodovja. Ker je predmet opazovanja obsežen, se strokovnjaki mnogokrat specializirajo napotamologijo, ki se ukvarja zrekami,limnologijo, katere področje sojezera,glaciologijo, ki razlagaledenike,hidrogeologijo, vedo o podzemni vodi, alioceanografijo, vedo ooceanih. Splošna praksa hidrogeografskega dela pa je dinamika vodnih mas, fizikalni in kemijski procesi v vodi,slanost, oblikovanje vodnih korit, toplotni procesi idr. Sorodna, a samostojna veda jehidrologija; od nje se hidrogeografija razlikuje po dejstvu, da slednja povezuje svoje izsledke na preostale oblikovalne dejavnike okolja in okolje samo.
Nalogafitogeografije je tolmačenje razporeditverastlinske odeje po svetu in njenega vpliva na oblikovanje geografskega okolja. Ta zemljepisna panoga se ne ukvarja z raziskavami posameznih rastlinskih vrst, njihove sestave ali življenjskega kroga, pač pa z raziskovanjem lastnosti skupin rastlinja glede napodnebno prilagojenost,relief,prst, človekove posege ipd.
Fitogeografiji je podobnazoogeografija, le da se slednja osredotoča na razmestitev živalskih vrst po površini planeta. Njeno raziskovanje producira koristne podatke glede krčenja življenjskih okolij živali zaradiindustrializacije, glederibolova inlova, glededomačih živali idr.
Pedogeografija se ukvarja z razprostranjenostjo, množino in ostalimi lastnostmiprsti ter njihovimi vplivi na vegetacijo, geomorfološke procese, človekovo gospodarstvo in druge pojave. Ker je prst velikega pomena za več znanstvenih vej, med drugim zakmetijstvo, se je razvila samostojna veda,tloslovje ali pedologija.
Družbena geografija ali antropogeografija obravnava z vidika izvora popolnoma drug sklop okoljskih dejavnikov, in sicer antropogene dejavnike. Njen osnovni predmet so odnosi med človekom in naravo, ki v sodobnosti postajajo vse pomembnejši; človek se namreč na eni strani od narave oddaljuje, na drugi pa približuje, saj je njegovo gospodarstvo bolj in bolj vezano na naravne energijske in druge vire, zaradi česar prihaja do po mnenju mnogih prekomernega izkoriščanja in preoblikovanja geografskega okolja.
Antropogeografija je tesno povezana z več drugimi družbenimi vedami, ravno tako pa so v močnem sodelovanju tudi različne si družbenogeografske panoge, saj je v praksi nemogoče ločiti vzorce naseljenosti od političnih ali gospodarskih razmer in posledičnodemogeografijo odekonomske inpolitične geografije. To je vzrok za tesnejše sodelovanje družbenogeografskih ved v primerjavi s fizičnogeografskimi.
Družbena geografija je razmeroma mlada veja, ki sta ji zasnove postavila utemeljitelja moderne geografijeCarl Ritter inAlexander von Humboldt. Njeno prvo vidnejše delo je napravilFridrich Ratzel (Antropogeographie) in v njem med prvimi zašel vgeografski determinizem, ki po današnjem uveljavljenem mnenju precenjuje vpliv narave na človekov razvoj in ga označuje za tako rekoč usodnega. Za razvoj antropogeografije je bil pomembendialektični materializem v geografiji, ki poudarja avtonomijo človeka od narave - ta naj bi bila sorazmerno naraščajoča z njegovo gospodarsko razvitostjo.
Vpliv prenaseljenosti na okolje je eden od problemov, s katerimi se ukvarja demogeografija
Demogeografija preučuje razširjenost, razmestitev in selitvene tokove prebivalstva po površju Zemlje. To sicer počne tudi množica drugih ved, a se od njih demogeografija razlikuje po tem, da izsledke navezuje na vse preostale preoblikovalne dejavnike. Uporabno vrednost te discipline je najti v potencialnem reševanju problemov prenaseljenosti in migracij.
Gospodarska aliekonomska geografija raziskuje vpliv človekovegadela na pokrajino. V njeni domeni so razlaganje razporeditve proizvodnje, vpliva naravnih in družbenih dejavnikov na različnagospodarstva, teritorialne delitve dela poregijah, izmenjave in potrošnje dobrin itd. Njene poddiscipline sokmetijska geografija,industrijska geografija tergeografija prometa in izmenjave dobrin. Ekonomska geografija je tesno povezana spolitično geografijo.
Izsledkegeografije naselij gre povezati s tipi in razporeditvijourbanih inruralnih naselij. Ta so eden najbolj stalnih, neprekinjenih učinkov na obliko pokrajine. Zraven tega pa je mogoče preučevati tudi funkcijo različnih naselij, ki jo ta imajo za družbo.
Politična geografija tolmači vplivpolitičnih razmer na oblikovanje pokrajine. Te imajo namreč zelo velik vpliv na okolje, sajdržave aliimperiji inregije osnujejo različneindustrijske načrte, različnedružbene sisteme in raznolike druge strategije, kar vse v veliki meri vpliva na geografsko okolje. Dognanja politične geografije so bila skozi zgodovino pogosto podlaga različnimimperialnim oziromakolonialnim težnjam, zaradi česar se je zlasti med obema vojnama z nemškimnacizmom in italijanskimfašizmom diskreditirala. Njeno drugo ime jegeopolitika.
Zgodovinska geografija ni nič drugega kot povezavazgodovine in zemljepisa; je stvaritelj rekonstrukcij zgodovinskih družbenih razmer, ki so imele vpliv na geografsko okolje. Z izjemo tega, da namesto fizičnogeografskih dejavnikov preiskuje družbenogeografske, je enakapaleogeografiji.
Regionalizacija sveta po Organizaciji združenih narodov
Regionalnogeografske raziskave se od splošnih ločijo po prostorski razsežnosti preučevanega predmeta. Preučujejo namreč določena geografska okolja in preoblikovalne dejavnike oziroma zakone, ki veljajo posebej za to okolje. Sodobna regionalna geografija stremi k sintetični obravnavi dejavnikov, torej združevanju slednjih v enotno sliko. Zraven tega je naloga pokrajinske geografije tudi smiselno razdeljevanje zemeljskega površja naregije. Zaradi lastnosti te veje zemljepisa, da dejavnike oblikovanja določenega površja obravnava dejansko kompleksno in v skupku, mnogi geografi pojmujejo regionalno geografijo kot končni smisel celotne znanosti.
Pojemregija, ki je bistveni predmet pokrajinske geografije, je v akademskih krogih tolmačen na množico načinov. Navkljub temu pa najbolj drži razlaga, da je regija delZemljine površine, ki je glede na delovanje oblikovalnih sil zaokrožen v smiselno celoto, ta pa se po danih dejavnikih razlikuje od okoliških regij oziroma delov zemeljske površine.Regionalizacija, tj. razdeljevanje zemeljskega površja na regije, je poseben problem regionalne geografije. Med regijami namreč ni ostrih meja, saj na njihovo podobo vpliva množica dejavnikov, izmed katerih vsi ne sodijo le v to regijo, pač pa tudi v sosednje. Ravno tako regije vplivajo ena na drugo, poleg tega pa se s časom spreminjajo in del ene regije lahko postane del druge; ta spreminjanja so mnogokrat tudi ciklične narave. Zaradi naštetega določanje regije terja privilegiran izbor posameznih dejavnikov, denimo osredotočenje na družbene ali fizičnogeografske dejavnike ali pa določeno kombinacijo teh. Tako je iz posameznih vidikov vedno moč oporekati kateremu od tipov regionalizacije (za primer, zelo uveljavljena regionalizacija, regionalizacija pocelinah, je nesmiselna v primeru obravnavanjaRuske federacije, ki se s svojim ozemljem razprostira čez dve celini). Nekoliko nasprotno temu pa druge regionalizacije narekujejo posamezni geografski dejavniki, ki imajo močan vpliv na množico drugih; tako podnebje, ki se korenito spreminja zgeografsko širino, narekuje tipprsti inrastlinstva, s tem pa tudi način življenja in razvitost regije; iz tega izhaja zelo jasna in znana delitev sveta nabioklimatske regije.
Spodnja regionalizacija, ki geografsko okolje razdeljuje na posamezneceline, je le ena izmed širše uporabljanih regionalizacij, a vendar ne vsestransko uporabna.
Antarktika je najbolj južna celina, katere velik del (t. j., z izjemo posameznih rtov ipd.) se nahaja podAntarktičnim krogom. Fizičnogeografsko je deljena na dva dela z gorovjem, ki poteka odWeddellovega morja doRossovega morja. Področje zahodno od Weddellovega in vzhodno od Rossovega morja se večinoma imenuje zaZahodno Antarktiko, preostanek pa zaVzhodno Antarktiko, vendar je takšno poimenovanje usmerjenoevropocentrično, saj je njegov temeljgreenwiškiničelni poldnevnik. Celino prekriva ledeni pokrov, debel do 4 kilometre; na nekaterih mestih počiva nakamninski podlagi, ki se zaradiizostazije nahaja pod višino gladine morja. Skupna površina Antarktike je 14 milijonov km², od tega okoli 280.000km² brez ledenega pokrova. Sicer je to najhladnejši, najbolj vetroven, suh, z 2.300 metri povprečne nadmorske višine (vštevši ledeno maso) pa tudi najvišji kontinent. Premore štiriognjenike, ki so pojmovani kot aktivni, še več ognjenikov pa ustvarja okoliškeotoke. Vpliv človeka na tej celini je zanemarljiv, saj so vsi naseljenci le znanstveniki in osebje na raziskovalnih postajah.
Afrika je po svoji površini druga največja celina sveta, saj meri okvirno 30 milijonov km². Na zahodu se začne z obalamiAtlantika, na vzhodu pa končuje priIndijskem oceanu. Njen severni mejnik so obaleSredozemskega morja, južni konec pa jert Dobre nade. Večina kontinenta leži manj od 30 širinskih stopinj stran odekvatorja. Povprečna nadmorska višina Afrike je 750 metrov, pestro razgibanost pa povzroča množicagorovij, strme nerazčlenjeneobale in več velikihkotlin. Za mnogo potreb je regijsko razdeljena na severozahodnoNizko Afriko in jugovzhodnoVisoko Afriko. Ker se razprostira čez več različnih bioklimatskih pasov, je na njej najti velik nabor fizičnogeografskih okolij, in sicer vse od največjepuščave na svetu prekosavan dotropskih deževnih gozdov. Vsled tega je težko govoriti o splošnem fizičnogeografskem značaju Afrike. V današnjem času je celina politično razdeljena na 61držav. Njenakolonialna preteklost je pustila močan družbeni pečat, kar se danes najbolje odraža v močni zaostalosti oziroma vsestranski nizki družbeni razvitosti; pomemben dejavnik so gospodarske in politične nestabilnosti.
Na največji celini sveta Aziji se nahaja najvišje gorovje Himalaja
Azija je največja celina sveta; zaseda osrednji in zahodni del velike kopne maseEvrazije in je razširjena vkup s svojim velikim številom otokov preko 49.694.700km². Njena meja zAfriko poteka poSueškem prekopu, zEvropo pa večinoma poUral,Kavkazu terČrnem morju. Na severu jo omejujearktično območje, na vzhoduTihi in na juguIndijski ocean. IzvzemšiAntarktiko, ki jo prekriva več kilometrov debela plast ledu, je s svojimi 950 metri povprečne nadmorske višine Azija najvišja svetovna celina. K temu mnogo prispeva planotaTibet, katere vrhovi se vzpenjajo do največjih nadmorskih višin sveta. Premore okoli 50 državnih tvorb, med drugim največjo svetovno državoRusko federacijo. Azija glede na gospodarsko in družbeno razvitost sodi vtretji svet, njen gospodarski razvoj pa je izjemno hiter.
VečinaJužne Amerike leži podekvatorjem, njena površina pa je 17.820.900km². Njene zahodne obale oblivaPacifiški ocean, vzhodne obaleAtlantik, severneKaribsko morje, na jugu pa se končuje zrtom Horn. Celino zaznamuje drugo največjegorovje na svetu,Andi; vzhodno od njega pa je najti več višavij in največje svetovno porečje, porečjeAmazonke. Različni podnebni pasovi ustvarjajoekvatorialne gozdove,savane in pustinje,visokogorsko podnebje in pastundre. Tudi Južna Amerika je nekdanja velikakolonialna regija, ki je danes slabo industrializirana, a ravno tako pod vplivom močnega gospodarskega razvoja. V zadnjem času so pomembne notranje migracije prebivalstva na urbanizirane robove celine.
Severna Amerika je po svoji površini tretji največji kontinent, razprostirajoč se preko 23,7 milijona km². Nahaja se medPacifikom na zahodu,Atlantskim oceanom na vzhodu,Arktičnim morjem na severu ter na juguKaribskim morjem oziromaJužno Ameriko. Njena obala je razmeroma razčlenjena; pestrost ustvarjajo trije izjemno velikizalivi in množicaotokov zlasti v Arktičnem morju. Celina se deli naVeliko osrednje nižavje, geološko mlado zahodno višavje, visok, a raven platoKanadskega ščita in po obliki pester, razmeroma nizek vzhodni svet. Z vidika podnebja je pomembna t. i.mrtva črta na 100° z.g.d., na katere zahodni strani je podnebje sušno in neprimerno za poljedelstvo brez namakanja, nasprotno pa je vzhodno od tega mejnika. Ozemlje je politično razdeljeno med 10 držav, od katerih so največjeKanada,ZDA inMehika. Severna Amerika z ZDA in Kanado predstavlja najbolj razvito gospodarstvo na svetu, kar je v velikem kontrastu ssrednjeameriškimi državami na jugu regije.
Osnovni cilj geografovega dela je opisovanje in razlaganje človekovega okolja na Zemlji, zaradi česar je treba zbrati in preučiti oziroma prikazati za določeno študijo bistvene zemljepisne podatke. V praktičnem delu je to zbiranje neobdelanih, surovih podatkov ter nadaljnje preoblikovanje v geografske študije v obliki grafov, tabel, besedil, posebno pazemljevidov. Osnova geografskega zbiranja podatkov je delo na terenu; zraven tega pa obstajajo tudi zelo pomembni viri iz druge roke, kot sostatistični popisi,cenzusi in druge statistike,zemljevidi,fotografije idr.Druga svetovna vojna je prinesla velik napredek zračne fotografije, kar danes s pridom izkoriščajo tudi geografi za preučevanjezemeljskega površja. Najsodobnejši viri za izdelavo fotografij, kot so izdelava zračnih posnetkov s posebnimi filtri oziroma snemalnimi napravami (npr. infrardeči posnetki) aliradarsko snemanje ssatelitov, so prinesli pomembne spremembe v geografskem preučevanju. Enako velja tudi za drugačne metode terenskega zbiranja podatkov, vključno z vrtanjem globokih vrtin v Zemljo in uporabo podmornic za raziskovanje podmorskega sveta.
Geografske študije v osnovi uporabljajo štiri različne pristope:
sistematski alianalitični pristop razdeli podatke v različne kategorije, ki jih je moč obravnavati na svetovni ravni vsako zase
regionalni pristop je obravnava podatkov oziroma dejavnikov iz različnih (vseh) kategorij na določeni regiji; to je način delaregionalne geografije
opisni pristop je preprosto določanje posameznih pojavov ali njihove razmestitve
sintetični pristop je razlaganje lastnosti in vzročno-posledičnih zvez posameznih pojavov ali njihovega kompleksnega rezultata
Kartografija je veda o sestavljanjuzemljevidov, ki izhaja iz geografskega in tudi drugih proučevanj terena. Zaradi obsežnosti področja se je osamosvojila v samostojno vedo; vsebuje namrečgeodezijo,matematiko,psihologijo in še množico drugih ved. Kartografija je za geografijo nepogrešljiva, saj upodablja sam predmet geografskega preučevanja. Karte so ravno tako podlaga za delo inženirjev,kmetijstvo ingozdarstvo,katastrsko vodenje, vse vrsteprometa,vojaško strategijo, pa tudi posamezna področjaekonomije,zgodovine,geologije in drugih znanosti. Pomen kart izhaja iz omogočanja jasnega pregleda razprostranjenosti ter razporeditve različnih pojavov ali tudi intenzivnosti in povezanosti teh. Splošne karte tako dajejo splošno podobo zemeljskega površja z vsemi bistvenimi elementi, ki slednjega preoblikujejo; specialne karte pa namenoma zanemarijo nekatere elemente in se osredotočijo na bolj natančen ali večji prikaz posameznega pojava ali njih skupine. Pomemben del kartografije, ki se tiče geografskih študij, sokartogrami inkartodiagrami.
Terensko delo je osnova geografskega preučevanja, saj je za mnoge tipe podatkov edini vir podatkov iz prve roke, pri katerem je verodostojnost najmanj okrnjena. Med terensko delo sodi opazovanje različnih pojavov, risanje oziroma kartiranje posameznih procesov, merjenje različnih vrednosti (npr. temperatura vode), fotografiranje, zbiranje podatkov z anketiranjem ali pa preštevanjem. Pri tem je ključna množica pripomočkov, med katere odvisno od tipa raziskave sodijokompas,GPS,višinomer, zaloge različnih merilnih snovi (npr.solna kislina za ugotavljanjeapnenčaste sestave kamnine), kladivo itd. Večja dela na terenu pa terjajo tudi vrtalne stroje, letala, ladje, kisikove bombe in ostalo zahtevnejšo opremo.
Elektronsko obdelovanje podatkov je tako kot na drugih področjih tudi v geografiji v drugi polovici20. stoletja napravilo revolucijo. Večina zlasti kartografskega dela je danes tako opravljena z vsaj eno ali nekaj oblikamigeografskih informacijskih sistemov (GIS). To so elektronski sistemi za zbiranje prostorskih podatkov in povezanih lastnosti ter njihovo obdelovanje. Ti sistemi so dandanes najbolj široko uporabljani za izdelovanje kart, pa tudi za prostorsko načrtovanje, načrtovanje poti, upravljanje s katastrom ali strateškimi naravnimi viri.
Pri tem je najbolj zamudna preobrazba podatkov v elektronsko obliko; njihova obdelava, povezava v nove podatke, predvidevanje trendov in predstavitev pa elektronskim procesom vzamejo zelo malo časa. Druga prednost GIS je tudi dejstvo, da je klasičen kartografski prikaz na papirju statičen in ostaja neosvežen do novega izida karte, medtem ko GIS omogočajo dinamično obdelovanje in osveženo prikazovanje podatkov ter prikazovanje različnih slojev podatkov na eni kartni podlagi. Prostorska tehnologija geografskih informacijskih sistemov pa med drugim omogoča še izdelavodigitalnega modela nadmorskih višin, sistemov za prostorsko planiranje (npr. urejanje komunale naselij), načrtov za varstvo ogroženihmokrišč idr.
Geomorfološko laboratorijsko delo obsega večinoma analizosedimentov. Podvrženi so preiskavam, ki določijo njihovo velikost, oblikovitost, zaobljenost, temu pa sledi ugotavljanje starosti, zgradbe, podvrženosti različnim silam idr. Pedogeografske analize zahtevajo bolj zapletene postopke dela z mnogokrat manj skromno laboratorijsko opremo. Ti postopki po predhodnem pregledu slojevitostiprsti, barve in množinehumusa določijo vlažnost,pH vrednost, vsebnostkalcija, zrnatost, trdnost in več drugih lastnosti. Za potrebe hidrogeografskih študij se izvaja kemična analizavode. Iz pridobljenih podatkov, kot so količina raztopljenih snovi, vsebnostkisika oziroma kvaliteta vode,korozijska moč ali trdota vode, je mogoče sklepati o različnih procesih, ki potekajo v izvorni pokrajini.
Geografske metode zajemajo veliko mero preučevanja množičnih pojavov, te pa preučujejo kvantitativne alistatistične metode. Takšni pojavi so pojavi, katerih lastnosti ne gre odkriti s preučevanjem posamezne enote, pač pa le z analizo celotnestatistične množice. Statistične raziskave so sicer pomembne za znanstveno delo, upravljanje institucij, tudi države, gospodarjenje ali strateško načrtovanje. Na področju geografije in sorodnih ved so statistične metode nepogrešljive za ustvarjanje podnebnih vzorcev, agronomske raziskave, trende rasti prebivalstva, izračunavanje gospodarske razvitosti območij ipd. Statistika je razdeljena na več vej, med katerimi kaže poudariti statistiko prebivalstva, industrijsko, obrtno, gozdarsko, kmetijsko, zdravstveno, trgovinsko statistiko, statistiko prometa, turizma in vremena.
Pod kvalitativne geografske metode se uvrščajo tehnike zbiranja kvalitativnih podatkov, ki jih za potrebe svojega raziskovanja uporabljajo tudi npr.antropologi alisociologi. Tovrstne podatke je mogoče zbirati le na terenu, in sicer zopazovanjem z udeležbo aliintervjuji. Takšne metode uporabljajo družbenogeografske discipline.
Sledeč med stroko uveljavljenemu mnenju, da je geografijasintetična veda, gre trditi, da slednja zbira študije množice drugih ved in jih združuje v kompleksno sliko dejavnikov oblikovanja geografskega okolja.
Zadružbeno geografijo pa so pomembne študijesociologije, ki se ubada z ustrojem, odnosi, razvojem in zakoni človeškedružbe ter pojavi v njej;politologije, ki je veja sociologije;ekonomije, ki preučuje družbeno proizvodnjo, menjavo in potrošnjo, delitev dela in gospodarske sisteme;zgodovine, ki preučuje človekov razvoj skozi čas; inetnologije, ki raziskuje človekovokulturo in njen razvoj.
↑Kozler, Peter (1854).Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, tergov, krajev itd. Dunaj: L. Sommer.COBISS4147203.
