Prvotna zgodovina obsega poznane zgodbe oStvarjenju,Rajskem vrtu,Kajnu inAblu,Noetu,Vesoljnem potopu in oBabilonskem stolpu. Patriarhalna zgodovina se začne z obljuboBoga Abrahamu, da »Iz tebe bom naredil velik narod« (1 Mz 12,2) in pripoveduje zgodbe oAbrahamu (1 Mz 12-25) in njegovih potomcih: Izak in njegova brata dvojčka Ezav in Jakob (1 Mz 26-36); oJakobovi družini, katere najpomembnejša figura jeJožef (1 Mz 37-50). Njegova zgodba nam pove, kako so Izraelci prišli vEgipt. Njihova osvoboditev je opisana v knjigi, ki sledi,Exodus. Geneza mora biti obravnavana kot del skupine tekstov, ki jih tradicionalno povezujemo v prvih pet knjigSvetega Pisma, imenovanihTora aliPentatevh.
Eden izmed prevod Svetega Pisma v prekmurščino:Zgodbe Sztároga i Nóvoga Zákona (1873). Abraham hoče žrtvovati Izaka, a ga zaustavi Božji Angel.
Znanstveniki so identificirali tri književne tradicije v Genezi, tako kot vDevteronomiju, in jih po navadi imenujejojahvistična,elohistična induhovniška struja. Jahvistična struja, poimenovana poJehovi, Bogu, je judovsko izročilo svete zgodbe, verjetno napisane okrog leta 950 pr. n. š. Elohistična struja, ki označuje Boga kotElohima in jo je mogoče zaslediti v severnem izraelskem kraljestvu, je bila zapisana v letih 900−700 pr. n. št. Duhovniška struja, imenovana zaradi svojih kultnih interesov in pravil za duhovnike, je po navadi datirana v petem stoletju p. n. št. in je upoštevana kotzakonik, po katerem staEzra inNehemija izvedla svojoreformo. Ker vsaka od teh struj vsebuje material, ki je veliko starejši od časa, ko je bil zbran v pisno obliko, vsebuje Geneza zelo stare pisne in besedne tradicije.
Poznamo šepsevdoepigrafsko delo,Apokrif Geneze (ni priznan z nobenim kanonom ali zapisom), eno najpomembnejših del esenskihJudov, katerih del knjižnice je bil odkrit leta 1947 v jamahKumrana blizuMrtvega morja (Kumranski rokopisi). Zadnji od sedmih zvitkov, ki so bili najdeni vJami I. je tudi najslabše ohranjen. Raziskave celotnega zvitka so pokazale, da je to zbirka apokriptičnih polepšav oseb iz Geneze in ne, kakor so sprva mislili, dolgo izgubljena »Lamehova apokalipsa«. Zvitek je sestavljen iz štirih delov: zgodba oLamehu (stolpci 1-5), zgodba o Noetu (stolpci 6-15), tabela Narodov (stolpca 16 in 17) in zgodba o Abrahamu (stolpci 18-22). To delo je lep primer esenskebibličneeksegeze in kaže veliko podobnost s psevdoepigrafskoKnjigo Jubilejev (ki predstavlja zelo domiselno verzijo Geneze). Čeprav se njuni izračuni razlikujejo, imata knjigi skupen interes vkoledarju. Ker zvitek vsebuje besedilo, ki se nanaša na tisto, najdeno v Prvi Enohovi knjigi, obstaja možnost, da je Apokrif Geneze vir za Knjigo Jubilejev in 1. Enohovo knjigo. Napisan je bil vPalestini varamejščini in je najzgodnejši primer psevdoepigrafskega dela v temjeziku. Zelo pomemben je za študij lingvističnega razvoja. Napisan je ali v 1. stoletju pr. n. š. ali v 1. stoletju n. š.
V verski literaturi Mezopotamije se je staro-sumerskaepika v glavnem ukvarjala z nastankom sveta, gradnjomest in sPotopom. V epu preberemo, da je vesolje nastalo iz prvobitnegamorja, rodili so se bogovi, ki so navadili človeka obdelovati zemljo, skrbeti za živino in kontinuirano častiti bogove. Kmalu so bila zgrajena mesta in nastale so kraljevine kot institucije. Iz nekega razloga pa so se bogovi odločili uničiti ljudi s potopom.Enki (akadskoEa), ki se ni strinjal s to odločitvijo, je to odkrilZiusudri (Utnapishtim-u), človeku, znanemu po svojem usmiljenju in poslušnosti. Ziusudra je po Enkijevem ukazu postavil veliko ladjo, s katero je uspešno izplul iz poplave. Nato se je vrgel na tla pred bogovomaAn (Anu) inEnlil (Bel) in kot nagrado za njegovo kvalitetno življenje je Ziusudra dobilnesmrtnost.
