| Gekoni | |
|---|---|
 | |
| Phelsuma laticauda | |
Znanstvena klasifikacija | |
| Domena: | Eukaryota (evkarionti) |
| Kraljestvo: | Animalia (živali) |
| Deblo: | Chordata (strunarji) |
| Razred: | Reptilia (plazilci) |
| Red: | Squamata (luskarji) |
| Klad: | Gekkonomorpha |
| Podred: | Gekkota (gekoni) Cuvier, 1817 |
| Podskupine | |
Gekoni (znanstveno imeGekkota) so raznolika skupinaplazilcev. So majhni, večinomamesojedikuščarji, ki so prisotni na vseh celinah razen naAntarktiki. Živijo v toplihpodnebjih. Dolgi so od 1,6 do 67 cm.
Lastnost, ki jih loči od ostalih kuščarjev je njihova sposobnostoglašanja, ki se razlikuje od vrste do vrste. Večina gekonov iz družineGekkonidae uporablja klikajoče oglašanje.Tokaj (Gekko gecko) je znan po svojih glasnih paritvenih klicih, nekatere druge vrste pa so sposobne sikati, ko so prestrašene ali ogrožene. So vrstno najbogatejša skupina kuščarjev, saj po vsem svetu obstaja približno 1500 različnih vrst.[1]
Vsi gekoni, razen vrst iz družineEublepharidae, nimajo vek; namesto tega ima zunanja površina zrklaprozorno membrano. V vsakišarenici imajo fiksnolečo, ki se v temi poveča, da prepusti več svetlobe. Ker ne morejo pomežikniti, vrste brez vek običajno ližejo svoje oči, če jih morajo očistiti prahu in umazanije.[2]
Za razliko od večine kuščarjev so gekoni običajno nočne živali.[3] Nočnemu načinu življenja so prilagojene predvsem njihove oči. Njihovbarvni vid pri šibki svetlobi je 350-krat bolj občutljiv kot pričloveških očeh.[4] Medtem ko je večina vrst gekonov nočnih živali, so nekatere vrste aktivne podnevi.[3]
Številne vrste so znane po svojih posebej oblikovanih stopalih, na katerem so nameščene luske oz. lamele, ki jim omogočajo, da se plezajo po vertikalnih, gladkih površinah. Gekoni so dobro znani ljudem, ki živijo v toplih predelih sveta, saj se lahko nastanijo v človeških bivališčih. Ti, na primerhišni gekon, so pogosto dobrodošli, saj se hranijo sškodljivimižuželkami, vključno znočnimi metulji inkomarji. Kot mnogi drugi kuščarji so sposobni regeneracije repa, saj imajo sposobnostavtotomije; plenilec lahko napade zvijajoči se rep, gekon pa lahko v obrambi odvrže rep, kar mu omogoči pobeg.[5]
Največja vrsta,Gigarcanum delcourti, je znana le po enem samem, nagačenem primerku, verjetno zbranem v 19. stoletju, ki so ga našli v kletiPrirodoslovnega muzeja vMarseillu v Franciji. Gekon je bil dolg 600 mm in je bil verjetnoendemičen zaNovo Kaledonijo, kjer je živel v avtohtonih gozdovih.[6] Najmanjši gekon,pritlikavi gekon, je dolg le 16 mm in je bil odkrit leta 2001 na majhnem otoku ob obaliHispaniole.[7]
Podred[8]Gekkota se deli na sedem družin, ki vsebujejo približno 125rodov gekonov, vključno s kačami podobnimi (breznogimi)breznogimi kuščarji.[9][10][11][12][13][3][14]
V preteklosti so breznoge kuščarje iz družineDibamidae, ki jih poznamo tudi pod imenom slepi kuščarji,[15] občasno uvrščali v skupino gekonov, vendar pa najnovejše molekularnefilogenetske raziskave kažejo, da ti kuščarji ne spadajo v to skupino.[16][17]
Po vsem svetu živi več kot 1850 vrst gekonov,[18] vključno s temi vrstami:
Večina gekonov izleže majhno leglo jajc. Nekateri so živorodni, nekateri pa se lahkorazmnožujejo nespolno spartenogenezo.[19] Gekoni imajo tudi veliko raznolikost mehanizmov za določanje spola, vključno z določanjem spola, odvisnim od temperature, inspolnimi kromosomi XX/XY in ZZ/ZW.[20] Madagaskarski dnevni gekoni izvajajo paritveni ritual, pri katerem spolno zreli samci iz por na zadnji strani nog izločijo voskasto snov. Samci se samicam približajo z nihanjem glave in hitrim premikanjem jezika proti samici.[21]
Po grški mitologiji jeDemetra v svoji jezi polila ostanke svoje pijače po mlademAscalabusu in ga spremenila v večbarvnega gekona (v starogrščini ἀσκάλαβος; askalabus).[22]
{{navedi časopis}}:Preveri|pmc= vrednost (pomoč)
