Garona (katalonsko inokcitanskoGarona /garunɵ/,francoskoGaronne) je 575km ali 647 km (odvisno od izvira) dolgareka, ki teče po ozemljuFrancije inŠpanije od osrednjih španskih Pirenejev do estuarija Gironde v francoskem pristaniščuBordeaux.
Ime reke (antičnaGarumna) izhaja izakvitanske besede*kharr- v pomenu 'čer', 'skala', in končnice-unn-, -onna v pomenu 'vir', 'reka'. Ta je v številnih imenih rek zahodne Evrope (npr.Sena,Saona).
Garona izvira v španskihPirenejih, v doliniVal d'Aran pod masivomMaladeta, se usmeri na severozahod ter pri krajuFos priteče na francosko ozemlje. Ko zapusti Pireneje, se priGourdan-Polignanu preusmeri in teče proti severovzhodu vse doToulousea, kjer se zopet usmeri na severozahod do Bordeauxa. Za njim skupaj z rekoDordogne tvorita širokestuarijGironde, ki se izliva vBiskajski zaliv.
Krnica Ratera-Saboredo je izvir zgornje doline Garone, njeno zgornje jezero na 2600 metrih nadmorske višine pa je izvir reke Ruda-Garona, ki teče 16 kilometrov do sotočja z potokom Beret-Garona in še 38 kilometrov do francoske meje na Pont de Rei, skupaj 54 kilometrov. Ob sotočju ima Ruda-Garona pretok vode 2,6 kubičnih metrov na sekundo[1][2]. Številni raziskovalci so kot izvir Garone navedli krnico Ratera-Saboredo[3].
Tretja teza govori o tem, da se reka dviga na pobočju Pico de Aneto na 2300 metrih nadmorske višine in teče vvrtačo, znano kot Forau de Aigualluts (42°40′00″N0°40′01″E / 42.6666°N 0.6669°E /42.6666; 0.6669) skoziapnenec Tuca Blanca de Pomèro in pride na dan v Val dera Artiga nad dolino Aran v španskih Pirenejih[4]. To podzemno pot je leta 1787 predlagal geolog Ramond de Carbonnières, vendar potrditve ni bilo do leta 1931, ko je jamar Norbert Casteret v tok natočil fluorescentno barvilo in ga opazil nekaj ur pozneje priUelhs dethu Joèu ('Joueove oči'42°40′51″N0°42′28″E / 42.68092°N 0.7077°E /42.68092; 0.7077) v Artigi de Lin na drugi strani gore.[5][6] Od Aiguallutsa do sotočja z glavno reko ob dnu zgornje doline Garone na 800 m nadmorske višine je Joèu pretekel 12,4 kilometra, da bi prišel do francoske meje s pretokom vode 2,16 kubičnih metrov na sekundo, medtem ko glavna reka prenaša 17,7 kubičnih metrov na sekundo.
Kljub pomanjkanju univerzalnega dogovora glede opredelitve izvira potoka, se ameriški geološki zavod, National Geographic Society in Smithsonian Institution strinjata, da je treba izvir potoka obravnavati kot najbolj oddaljeno točko (po vodotokih od ustja reke) v porečju, iz katerega teče voda.[7]
Krnica Ratera-Saboredo je »najbolj oddaljena točka v porečju, iz katerega teče voda« in torej izvir Garone, po podatkih ameriškega geološkega zavoda, National Geographic Society in soglasju Smithsonian Institution ob določitvi izvira potoka.[8][9]
Garona sledi dolini Aran proti severu v Francijo, teče preko Toulousa in Agena proti Bordeauxu, kjer se zlije vustje Gironde. Gironda se izliva v Atlantski ocean (Biskajski zaliv). Na svoji poti se Garoni pridružijo še tri večje reke:Ariège,Tarn inLot. Takoj za Bordeauxom se Garona pri Bec d'Ambès sreča zDordogno in tvori ustje Gironde, ki se po približno 100 kilometrih konča v Atlantskem oceanu. Druga večja pritoka sta še Save in Gers.
Garona je ena redkih rek na svetu, ki imaplimski val.[10] Surfarji in smučarji na valovih bi se lahko peljali valu plimovanja vsaj do vasi Cambes, 120 kilometrov od Atlantika in še dlje navzgor proti Cadillacu, čeprav se val pojavi in izgine kot odziv na spremembebatimetrije v kanalu. V letih 2010 in 2012 so bile na kanalu Arcins Garonne med otokom Arcins in desnim bregom v bližini mesta Lastrene izvedene nekatere podrobne terenske študije. Presenetljiva značilnost podatkovnih nizov so bila velika in hitra nihanja turbulentnih hitrosti in turbulentnih napetosti med plimskim valom in pretokom.[11]
Atlantski jeseter (Acipenser sturio) ima zdaj statusskrajno ogrožene vrste po IUCN.[12] Ta vrsta jesetrov lahko doseže dolžino 6 m, tehta do 400 kg in živi do 100 let.[13] Prej so jih našli na večini evropskih obal, zdaj pa so postali tako redki, da se drstijo samo v porečju reke Garone v Franciji. V teku so ohranitveni projekti za reševanje te ribe pred izumrtjem z vnosom osebkov iz ribogojnic, pri čemer so bili prvi vnosi opravljeni leta 1995.
Garona ima pomembno vlogo v ladijskem prometu po celinskih plovnih poteh. Reka ne omogoča le, da morska plovila pridejo do pristanišča v Bordeauxu, ampak je tudi delCanal des Deux Mers, ki povezuje Sredozemsko morje in Atlantski ocean.
Morska plovila lahko plujejo v celino do Bordeauxa
Od oceana gredo ladje skozi estuarij Gironde do ustja Garone (desno od Dordogne, ko plujejo po reki navzgor). Ladje nadaljujejo ob plimski reki Garoni vse doPont de Pierre (kamniti most) v Bordeauxu. Notranja plovila nadaljujejo plovbo do Castets-en-Dorthe, kjer se reki pridruži Canal de Garonne, tudiCanal latéral de la Garonne. Pred gradnjo tega kanala, med letoma 1838 in 1856, so ladje s plitkim vlekom uporabljale Garono samo do Toulousa. Vendar je bila plovba po zgornji reki zelo negotova, zato ta del reke ni več ploven. Namesto tega se stranski kanal speljali skozi 53 zapornic v mesto Toulouse, kjer se sreča s kanalomCanal du Midi.[14]
Poplava Garone iz leta 1930 je nastala zaradi uničenja nasipa v Thivrasu (Marmande).
V Toulousu je bila Garona pogosto vzrok številnih poplav, še posebej, ker je njen levi breg naseljen.
Najstarejši zapisi o poplavah so iz okoli leta 1177. Zabeleženo je tudi, da so bile poplavile leta 1220, 1258, 1430, 1523, 1536 in leta 1589, 1608, 1658, 1673, 1675, 1709, 1712, 1727, 1750, 1772, 1788 , 1804 in 1810. Leta 1772 je Garona dosegla 8,5 m[15]. V zadnjih stoletjih so bile večje poplave 1827, 1835, 1855 in 1856/7, 1875, 1890 v novejšem obdobju pa leta 1900, 1905, 1927, 1952, 1977, 2000 in 2004.
Leta 1827 se je vodostaj Garone v Toulousu dvignil 4 m nad običajno gladino in napolnil loke mostov Pont de Pierre in Pont Neuf.
↑Rolt, L. T. C. (1973).From Sea to Sea: An Illustrated History of the Canal du Midi. Grenoble: Euromapping. str. 19–40.ISBN978-2-910185-02-2.
↑Astrié, Théophile (1875).Les drames de l'inondation à Toulouse / Théophile Astrié Éditeur : Éditeur : Librairie centrale (Toulouse) Date d'édition : 1875 gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k5778575j. Librairie centrale (Toulouse): Arnaud et Labat (Paris).
.JPG)
