Gansko cesarstvo (arabsko غانا), znano tudi kotGana,[2]Ganata aliVagadu, je bilo od klasične do postklasične dobe cesarstvo vZahodni Afriki s središčem v današnji jugovzhodniMavretaniji in zahodnemMaliju.
Zgodovinarji ne vedo, kdaj se je v Gani začela cesarska dinastija. Prva določljiva omemba dinastije je v zapisihAl Hvarizmija leta 830.[3] Nadaljnje informacije o cesarstvu so v poročilihkordovskega zgodovinarja in geografaal-Bakrija, ko je o regiji pisal v 11. stoletju.
Po stoletjih blaginje je začelo cesarstvo v 2. tisočletju propadati in nekje v 13. stoletju postalo vazalna država vzhajajočegaMalijskega imperija. V cesarstvu so kljub propadanju nastala številna urbana središča.
Leta 1957 se je britanska kolonija Zlata obala pod vodstvomKwameja Nkrumaha ob osamosvojitvi preimenovala vGano.
BesedaGana pomenibojevnik alivojskovodja.Gana je bil hkrati naziv vladarjev kraljestva. Kralji so se naslavljali tudi skaja magan, kar pomenikralj zlata. Vsoninščini se je država imenovalaOuagadou,[4] kar pomenikraj Vague. Naslov se je do 19. stoletju uporabljal za lokalno plemstvo.[5] Izraz bi lahko pomenil tudidežela velikih čred.[6]
Po ustnih izročilih, ki se med seboj zelo razlikujejo, je bil legendarni prednik Soninkejev mož po imenu Dinga, ki je prišel "z vzhoda", morda izAsuana vEgiptu,[7] se nato selil po zahodnemSudanu in v vsakem kraju puščal otroke različnim ženam. Da bi prevzel oblast, je moral ubiti kačje božanstvo po imenu Bida in se nato poročiti s svojimi hčerkami, ki so postale prednice takrat prevladujočih klanov. Nekatera izročila pravijo, da se je z Bido dogovoril, da bo vsako leto žrtvoval dekle v zameno za dež. Druge različice k tem dodajajo tudi darove v zlatu.[8](str.55) Po Dingovi smrti sta se za kraljestvo borila njegova sinova Khine in Djabe. Zmagal je Djabe in ustanovil Vagadu.[5] V nekaterih različicah je Vagadu propadel, ko je skušal plemič rešiti dekle, četudi se je temu upirala, in ubil kačo, sprostil njeno prekletstvo in razveljavi prejšnji dogovor. Zdi se, da je bila ta zgodba del nekdaj veliko daljše pripovedi, ki je zdaj izgubljena. Legenda o Vagaduju je še vedno globoko zakoreninjena v kulturi in zgodovini Soninkejev.[8](str.54-55) Padec Vagaduja opeva epska pesnitevGassirejevega lutnja.
IzročilaMavrov,Arabcev inBerberov vMavretaniji trdijo, da so bili prvi prebivalci območij, kot sta Adrar in Tagant, temnopolti. V teh regijah, ki so tvorile jedro Vagaduja, so bili vsaj do 16. stoletja naseljeni Soninke.[9]
Najzgodnejše razprave o izvoru Gane najdemo v sudanskih kronikah Mahmuda Katija (Tarikh al-Fattaš) in Abd al-Rahmana as-Sadija (Tarikh al-Sudan,Zgodovina Sudana).[10] Ob obravnavanju izvora vladarjevTarikh al-Fattaš ponuja tri različne teorije: da so bili Soninke, Vangari, kar je avtor ocenil za malo verjetno, ali Sanhajski Berberi, kar je avtor ocenil za najverjetnejše. Avtor sklepa, da je"najbližje resnici to, da niso bili temnopolti".[11][12] Ta razlaga izhaja iz njegovega mnenja, da so jih vladarska rodoslovja povezovala z Berberi.[13]Tarikh al-Sudan navaja, da so"po izvoru bili beli, čeprav ne vemo, od koga izvirajo. Njihovi podaniki pa so bili Vakore [Soninke]".[14] Al-Idrisijeve kronike iz 11. stoletja in Ibn Said v 13. stoletju ugotavljata, da so vladarji Gane izhajali izMohamedovega klana, bodisi prek njegovega zaščitnika Abu Taliba bodisi prek njegovega zetaAlija.[15]
Francoski kolonialni uradniki, predvsem Maurice Delafosse, so zmotno sklepali, da so Gano ustanovili Berberi, in so jim pripisovali severnoafriško in bližnjevzhodnim poreklo. Delafosse je ustvaril zapleteno teorijo o invaziji "Judeo-Sircev", ki jo je povezal s Fulbeji, ki so dejansko soustanovili Takrur.[16][17]
Trgovske poti v zahodni Sahari od okoli leta 1000 do 1500; zlata polja Bambuk, Bure, Lobi and Akan sooznbačena z rjavo barvo
Zamisli o tujem izvoru Vagaduja sodobni učenjaki na splošno ne upoštevajo. Levtzion in Spaulding na primer trdita, da je treba na al-Idrisijevo pričevanje gledati skeptično zaradi resno napačnih izračunov v geografiji in kronologiji.[18] Arheolog in zgodovinar Raymond Mauny trdi, da sta teoriji al-Katija in al-Saadija temeljili na prisotnosti nomadskih Berberov po propadu Gane , ki so izvirali iz Libije, in domnevi, da so bili Berberi vladajoča kasta v zgodnejši zgodovini cesarstva. Prejšnja poročila, kot so Jakubijeva (872 n. š.), al-Masudijeva (okoli 944), Ibn Havkalova (977), al-Birunijeva (okoli 1036.) in al-Bakrijeva (1068) opisujejo prebivalce in vladarje Gane kot temnopolte.[19] Delafossejeva dela so medtem ostro kritizirali učenjaki, kot so Charles Monteil, Robert Cornevin in drugi, ker so"nesprejemljiva" in"preveč kreativna, da bi bila uporabna za zgodovinarje". Kritizirali so predvsem njegovo razlago zahodnoafriških rodoslovij.[20][21][22][23]
Od sredine 20. stoletja, ko je bilo na voljo več arheoloških podatkov, so znanstveniki začeli dajati prednost izključno lokalnemu izvoru Gane. Študije so združile arheologijo, pisne geografske vire, napisane med letoma 830 in 1400, arabske zgodovinske knjige iz 16. in 17. stoletja ter ustna izročila.[24] Leta 1969 je Patrick Munson izkopaval vDar Tihitu, najdišču, povezanem s predniki Soninkov, ki je jasno odražalo kompleksno kulturo, prisotno od leta 1600 pr. n. št. Najdišče je imelo arhitekturne in materialne kulturne elemente, podobne tistim, ki so jih našli v Kumbi Salehu v 20. letih prejšnjega stoletja.[25]
Najzgodnejši prapolitični prednik Gane je nastal verjetno iz velikega števila starodavnih protomandskih kmetijsko-pastirskih skupnosti, ki so bile več kot tisočletje, približno med letoma 1300 pr. n. št. in 300 pr. n. št., razširjene v najbolj zahodnem porečjuNigra.[26][27][28] Munsun je teoretiziral, da so to rastočo državo okoli leta 700 pr. n. št. uničili libijsko-berberski napadalci.[29] Odprtje trgovskih poti proti severu je ekonomsko računico napadalcev sčasoma spremenilo iz plenjenja v trgovanje. Za nastanek države sta bila ključna dejavnika trgovina in razvoj tehnologije obdelave železa.[30][18][31] Izkopavanja v Dar Tihitu, Dar Nemu in Dar Valati so pokazala, da so se lokalne skupine z napredovanjem puščave selile proti jugu v še vedno vodnata območja današnjega severnegaMalija.[32]
Zgodovinar Dierk Lange je trdil, da jedro Vagaduja ni bil Kumbi Saleh, ampak okolica jezera Faguibine v okljuku Nigra. To območje je bilo takrat bolj rodovitno od Tihita. Lange svojo trditev podpira z ustnim izročilom in hkrati trdi, da so dinastični boji v 11. stoletju prestolnico cesarstva potisnili proti zahodu.[33]
Proti koncu 3. stoletja n. št. je mokro obdobje vSahelu ustvarilo pogoje za človeško bivanje in izkoriščanje na območjih, ki večji del tisočletja niso bila primerna za bivanje. Iz tihitske kulture se je dvignilo cesarstvo Vagadu. Uvedbakamel v zahodni Sahari v 3. stoletju n. št. in pritisk nomadskih saharskih Sanhadžev sta bila glavni katalizator družbenih sprememb, ki so povzročile nastanek imperija. Do muslimanskega osvajanja severne Afrike v 7. stoletju so kamele spremenila starodavne naključne trgovske poti v mrežo poti med severno Afriko in reko Niger. Izročilo Sonink opisuje zgodnjo Gano kot zelo bojevito, z bojevniki na konjih, ki so bili ključni za povečanje njenega ozemlja in prebivalstva, čeprav so podrobnosti o njihovi širitvi zelo redke.[34] Vagadu je ustvarjal dobičke z ohranjanjem monopola nad zlatom na severu in soljo na jugu, čeprav sam ni nadzoroval zlatih polj.[35] Možno je, da je Vagadujeva prevlada v trgovini omogočila postopno konsolidacijo številnih manjših državic v konfederalno državo. Nekatere državice so bile povsem pod centralno oblastjo, druge pa so samo plačevale davek.[36] Na podlagi obsežnih grobišč iz tega obdobja, raztresenih po zahodni Afriki, je verjetno obstajalo več istočasnih predhodnih kraljestev, katerih sledovi so se na žalost izgubili.[37][38]
Informacije o cesarstvu na njegovem vrhuncu so redke. Glede na KatijevTarikh al-Fettaš, napisan verjetno okoli leta 1580, ki citira nekoliko starejšega glavnega sodnika Ida al-Massinija, je pred prihodomislama v Gani vladalo dvajset kraljev.[10] Al-Sadi trdi, da je predhidžro vladalo približno 18 do 34 kraljev, po njej pa še 24.[39]
Pisni viri so glede največjega obsega imperija nejasni, čeprav je po al-Bakriju Gana nekje med letoma 970 in 1054 prisilila puščavski Avdagost, da je sprejel njeno oblast.[40] Ustna izročila kažejo, da je na svojem vrhuncu cesarstvo nadzorovalo Takrur, Džafunu, Džaaro, Bakhunu, Neemo, Soso, Guidimakho, Gidžume in Gadžaago ter Avker, Adrar in Hodh na severu. Cesarstvo je imelo tudi določen vpliv na Kaniago, Kaarto in Khasso.[9] Diabeju, domnevno Dingovemu sinu, se včasih pripisuje zasluge, da je pregnal Mandinke iz Gadžage.[41] Na jugu sta prevladovali dve drugi skupini Soninkejev: Gadža in Karo.[42]
Zaradi razpršenosti arabskih virov in dvoumnosti obstoječih arheoloških dokazov je težko ugotoviti, kdaj in kako je Gana začela nazadovati. S postopnim izsuševanjemSahela so najpomembnejša trgovska središča postala mesta najbolj južno do reke Niger in zahodno doSenegala. Dogajanja so postopoma okrepila ganske vazale in hkrati oslabila njeno jedro.[43] Avdagost, takrat kraljevi sedež, so leta 1054 osvojiliAlmoravidi.[44]
Gana Bassi je umrl leta 1063. Nasledil ga je njegov nečakTunka Manin, kar je morda povzročilo nasledstveni spor z Bassijevim sinom Kanamarjem. V spore so posegli Almoravidi in podpirali proislamske kandidate za ganski prestol.[45]
Tradicionalno zgodovinopisje trdi, da je dinastija Almoravidov osvojila Gano v letih 1076–1077.[46] Sodobni znanstveniki v to razlago resno dvomijo. Conrad in Fisher (1982) sta trdila, da je zamisel o kakršnih koli almoravidskih vojaških osvajanjih le ovekovečena folklora, ki izhaja iz napačne interpretacije ali naivnega zanašanja na arabske vire.[47] Dierke Lange se s tem mnenjem strinja in hkrati trdi, da to ne izključuje politične agitacije Almoravidov, ki je pripomogla k propadu Gane. Arheologija starodavne Gane ne kaže znakov hitrih sprememb in uničenja, ki bi bili povezani s kakršnimi koli vojaškimi osvajanji v obdobju Almoravidov.[48]
Sheryl L. Burkhalter (1992) je menila, da so obstajali razlogi za konflikt med Almoravidi in ganskim cesarstvom.[49][50] Ibn Kaldun, severnoafriški zgodovinar iz 14. stoletja, ki je citiralal-Bakrija inal-Idrizija, je poročal o dvoumni pripovedi o zgodovini države. Pripovedovalec je bil Utman, pravnik (faqih) iz Gane, ki je leta 1394 romal vMeko. Po njegovem mnenju je moč Gane upadla, ko je z almoravidskim gibanjem zrasla moč "zakritega ljudstva".[51]
Ne glede na to, ali so Almoravidi osvojili Gano ali ne, se je država okoli leta 1076 zagotovo spreobrnila v islam.[44] Leta 1083 je Gana ob podpori Almoravidov napadla Tadmeko (zdaj Essouk,Mali) in morda dosegla Gao, s čimer je pripomogla k širjenju sunitskega islama tudi tja.
Al-Idrizi, čigar poročilo je bilo napisano leta 1154, je imel državo za popolnoma muslimansko. Njeno prestolnico opisuje kot"največje od vseh mest v Sudanu, najbolj naseljeno in z najobsežnejšo trgovino".[52] Prestolnica, ki jo opisuje, morda ni isto mesto, ki ga opisuje al-Bakri.[53] V tem obdobju je povsem islamizirana vladajoča dinastija ponovno vzpostavila oblast nad številnimi nekdanjimi vazali, ki so postali neodvisni, vključno s Kaniago, Diarro, Diafunujem in drugimi.[54] Gana je bila gospodar obsežnega trgovskega sistema v dolini rekeSenegal, ki ga je prvi vzpostavilTakrur v 10. stoletju. Takrur je imel monopol nad trgovino s soljo iz Awlila po vsej regiji in obvladoval rudnike zlata vBambuku.[53] Povsem islamizirana Gana je uvedla pravosodni sistem, ki je spominjal našeriat.[55]
Ponovni vzpon ni trajal. Leta 1203 se jeSosso dvignil proti svojim gospodarjem in osvojil Gano.[56][51] Ustna zgodovina dokončni propad Gane povezuje s prihodom islama. Ko je na oblast prišla muslimanska dinastija Cisse, je ubilaBido, sveto kačo in zaščitnico kraljestva. Sledila je sedemletna suša, ki je uničila kraljestvo in velik del prebivalstva prisilila v beg in iskanje bolj gostoljubnega ozemlja.[9] Po veliko kasnejših izročilih iz poznega 19. in 20. stoletja je Diara Kante prevzel oblast nad Kumbi Salehom in ustanovila dinastijo Diariso. Nasledil ga je sinSumaoro Kante, ki je prisilil ljudi, da mu plačujejo davek. Sossoju je uspelo priključiti tudi sosednjo zvezno državo Mandinka Kangaba na jugu, kjer so bila pomembna zlata polja okoliSiguirija.
V svojem kratkem pregledu sudanske zgodovine jeIbn Haldun povedal, da je"prebivalstvo Malija številčno preseglo ljudstvo Sudana v svoji soseščini in prevladovalo nad celotno regijo". Nadalje je pripovedoval, da je"premagalo (cesarstvo) Sosso in pridobilo vso njihovo posest, tako njihovo starodavno kraljestvo kot Gano".[57] Po izročilu je ponovno oživitev Malija vodilSundiata Keita, ustanovitelj Malija in vladar njene osrednje pokrajine Kangabe. Delafosse je dogodku pripisal na splošno sprejet datum leta 1230.[58]
Izročilo navaja, da se je Gana Sumaba Cisse, takratni vazal Sossoja, uprl skupaj s Kangabo in postal del ohlapne federacije držav, ki so govorilemandejsko. Po Sumaorovem porazu v bitki pri Kirini leta 1235 (datum je znova samovoljno določil Delafosse) so novi vladarji Kumbi Saleha postali stalni zavezniki Malijskega cesarstva. Ko se je Mali okrepil, se je vloga Gane kot zaveznice zmanjšala na vlogo podložne države.[59][60] Glede na podrobno poročiloal-Umarija, napisano okoli leta 1340, vendar na podlagi pričevanja, ki mu ga je dal"resnicoljubni in zaupanja vredni" šejk Abu Utman Said al-Dukali, je Gana ohranila svoje funkcije kot nekakšno kraljestvo znotraj cesarstva. Njen vladar je bil edini, ki mu je dovoljeno nositi nazivmalik in"je bil nekakšen cesarjev namestnik".[60] Prestolnica Kumbi Saleh je bila zapuščena nekje v 15. stoletju.[59]
Večina informacij o gospodarstvu Gane prihaja odal-Bakrija. Al-Bakri je omenil, da so morali trgovci plačati davek v višini enega zlatega dinarja na uvoz soli in dva na izvoz soli. Drugi izdelki so imeli fiksne dajatve. Med slednjimi je omenilbaker. Med uvoženimi dobrinami so bili verjetno tekstil in nakit. VMaroku so našli veliko ročno izdelanihusnjenih izdelkov, ki so izvirali iz Ganskega cesarstva.[61] Al-Bakri je omenil tudi to, da so imeli v trgovini in na sodiščih osrednjo vlogo muslimani.[62]
Ibn Haukal omenja uporabo čeka v vrednosti 42.000 dinarjev.[63] Glavno trgovsko središče je bilKumbi Saleh. Kralj je zase zahteval vse kepe zlata, drugim pa je dovolil imeti le 'zlati prah'.[64] Kralj je prejemal tudi davek od različnih tributarnih držav in poglavarstev na obrobju cesarstva.[65] Ključno vlogo pri uspehu Soninkov je igrala uvedbakamele, ki je omogočila veliko učinkovitejši transport velikih količin blaga poSahari. Vsi ti dejavniki so pripomogli, da je imperij nekaj časa ostal močan, in imel bogato in stabilno gospodarstvo, ki je temeljilo na trgovanju z zlatom, železom, soljo in sužnji.
V zadnjih stoletjih je Gana vse bolj izgubljala nadzor nad trgovino z zlatom v koristMalijskega imperija in se ukvarjala z lovom na sužnje in trgovanje z njimi kot glavno gospodarsko dejavnost.[66]
Pričevanja o starodavni Gani so bila odvisna od kraljeve naklonjenosti tujim popotnikom, od katerih prihaja večina informacij o cesarstvu. Islamski pisci so pogosto komentirali družbeno-politično stabilnost imperija, ki je temeljila na navidezno pravičnih dejanjih in veličini kralja. Al-Bakri, ki je živel v Španiji, se je pogovarjal s trgovci, ki so obiskali cesarstvo v 11. stoletju, in o kralju zapisal:
"Med poslušanjem pritožb proti njegovim uradnikom sedi med občinstvom ali v kupolastem paviljonu, okoli katerega stoji deset konj, prekritih z zlato vezenimi tkaninami. Za kraljem stoji deset pažev, ki držijo ščite in meče, okrašene z zlatom, na njegovi desni pa so sinovi kraljev njegove države, ki nosijo čudovita oblačila in imajo lase, prepletene z zlatom. Guverner mesta sedi na tleh pred kraljem, okoli njega pa sedijo ministri. Pred vrati paviljona so psi odličnega rodovnika, ki le redkokdaj zapustijo prostor, kjer je kralj, in ga čuvajo. Okrog vratu nosijo ovratnice iz zlata in srebra, posejane s številnimi kroglicami iz istih kovin."[67]
Zdi se, da je Gana imela osrednjo regijo, obkroženo z vazalnimi državami. Eden od najzgodnejših virov za opis Gane je bilal-Jakubi, ki je pisal leta 889/890, in pravi, da so bili pod njegovo oblastjo številni kralji, domnevno vladarji teritorialnih enot, ki so se v mandinščini pogosto imenovalikafu.
Arabski viri so nejasni glede upravljanja države. Al-Bakri, ki je daleč najbolj podroben, omenja, da je imel kralj uradnike (mazalim), ki so obkrožali njegov prestol, ko je delil pravico. Med njimi so bili sinovi"kraljev njegove države", za katere se domneva, da so bili isti kot jih omenja al-Jakubi skoraj 200 let prej. Al-Bakrijeva podrobna geografija regije kaže, da je bila v njegovem času ali leta 1067/1068 Gana obkrožena z neodvisnimi kraljestvi.[68]
V al-Bakrijevem času so začeli vladarji Gane v vlado vključevati večmuslimanov, vključno z blagajnikom in kraljevim osebnim tolmačem.[67]
Tarih al-Fataš,kronika iz 17. stoletja, napisana vTimbuktuju, glavno mesto cesarstva imenuje Kumbi.[10] Po opisu mesta, ki ga je leta 1067/1068 zapisal al-Bakri, sta prestolnico sestavljali dve mesti, oddaljeni 10 kilometrov, vendar je bil"med mestoma neprekinjen niz bivališč, tako da bi lahko rekli, da sta združeni v eno".[67] Prestolnica cesarstva je najpogosteje istoveti z mestom Kumbi Saleh na robuSahare.[70]
Po al-Bakriju se je večji del mesta imenoval El-Ghaba, v prevodu Gozd. V njem je bila kraljeva rezidenca. Mesto je bilo obzidano s kamnitim zidom in imelo sveti gozdiček, v katerem je živela duhovščina. V njem sta bili tudi kraljeva palača, največja zgradba v mestu, obkrožena s kupolastimi zgradbami, inmošeja.[67]
Ime drugega predela mesta ni zabeleženo. V bližini so bili vodnjaki s sladko vodo, ki so jo uporabljali za zalivanje vrtov. Četrt je bila naseljena skoraj izključno zmuslimani, imela dvanajst mošej, od katerih je bila ena namenjena petkovi molitvi, in veliko skupino učenjakov, pisarjev in islamskih pravnikov. Ker je bila večina teh muslimanov trgovcev, je bil ta del mesta verjetno tudi glavno poslovno središče.[71] Muslimani so bili večinoma temnopolti in znani kot Vangara. Danes so znani kot Džahanke ali Mandinka. Obe ljudstvi sta imeli skozi vso svojo zgodovino svoja ločena avtonomna mesta zunaj glavnega vladnega središča.
V začetku leta 1920 so francoski arheologi izkopavali mesto Kumbi Saleh, čeprav so vedno obstajale polemike o lokaciji glavnega mesta Gane in o tem, ali je Kumbi Saleh isto mesto kot tisto, ki ga opisuje al-Bakri. Najdišče sta v letih 1949–1950 izkopavala Paul Thomassey in Raymond Mauny,[72] v letih 1975–1981 pa druga skupina francoskih arheologov.[73] Ostanki Kumbi Saleha so impresivni, čeprav ostanki kraljevega mesta z veliko palačo in grobišči niso bili najdeni.
V zadnjih letih znanstveniki vedno bolj oporekajo istovetenje Kumbi Saleha z "mestom Gana", opisanim v primarnih virih.[74] Al-Idrisi, pisec iz 12. stoletja, je zapisal, da gansko kraljevo mesto leži na bregu reke, ki jo je imenoval Nil. Ime reke izvira iz zamenjavanje imen rek Niger in Senegal in domneve tistega časa, da tvorita eno samo reko, pogosto imenovano Črni Nil. Za al-Idrisija ni jasno, ali je mislil na novo in kasnejšo prestolnico, ki se nahaja drugje, ali pa je v njegovem besedilu prišlo do zmede. Avtor navaja, da je bila kraljeva palača, ki jo je poznal, zgrajena leta 510 po hidžri (1116–1117 n. št.). Podatek kaže, da gre za novejše mesto, zgrajeno bliže reki kot Kumbi Saleh.[52]
Cesarstvo je bilo naseljeno s starodavnimi mandejskimi plemeni, združenimi s plemenom Soninke. Prebivalci so živeli v globoko uveljavljenih patrilinearnih/očetovskih klanih in družinskih strukturah.[2][75]
↑2,02,1Etheredge, Laura (14. april 2009).»Ghana« (v angleščini). Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 9. julija 2023.
↑al-Kuwarizmi in Levtzion and Hopkins,Corpus, str. 7.
↑Willie F. Page; R. Hunt Davis, Jr., ur. (2005), »Ghana Empire«,Encyclopedia of African History and Culture, zv. 2 (revised izd.), Facts on File, str. 85–87
↑African Studies Association,History in Africa, Vol. 11, African Studies Association, 1984, University of Michigan, str. 42-51.
↑Cornevin, Robert,Histoire de l'Africa, Tome I: des origines au XVIe siècle (Paris, 1962), 347-48 (reference to Delafosse inHaut-Sénégal-Niger vol. 1, str. 256-257)
↑Kevin McDonald, Robert Vernet, Dorian Fuller and James Woodhouse, "New Light on the Tichitt Tradition" A Preliminary Report on Survey and Excavation at Dhar Nema," str. 78–80.
↑Posnansky, Merrick (1981). »The societies of Africa south of the Sahara in the Early Iron Age«.General History of Africa: Volume 2(PDF). UNESCO. str. 729.
Berthier, Sophie (1997),Recherches archéologiques sur la capitale de l'empire de Ghana: Etude d'un secteur, d'habitat à Koumbi Saleh, Mauritanie: Campagnes II-III-IV-V (1975–1976)-(1980–1981), British Archaeological Reports 680, Cambridge Monographs in African Archaeology 41, Oxford: Archaeopress,ISBN978-0-86054-868-3.
Delafosse, Maurice (1912),Haut-Sénégal-Niger: Le Pays, les Peuples, les Langues; l'Histoire; les Civilizations. 3 Vols (v francoščini), Paris: Émile Larose. Gallica: Volume 1,Le Pays, les Peuples, les Langues; Volume 2,L'Histoire; Volume 3,Les Civilisations.
Ehret, Christopher (2016),The Civilizations of Africa: A History to 1800, Charlottesville: University of Virginia Press
Fall, Mamadou (2021). »Les Terroirs Historiques et la Poussée Soninké«. V Fall, Mamadou; Fall, Rokhaya; Mane, Mamadou (ur.).Bipolarisation du Senegal du XVIe - XVIIe siécle (v French). Dakar: HGS Editions. str. 14–39.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
Gomez, Michael (2018).African dominion : a new history of empire in early and medieval West Africa. Princeton, NJ: Princeton University Press.ISBN978-0-691-17742-7.
Hunwick, John O. (2003),Timbuktu and the Songhay Empire: Al-Sadi's Tarikh al-Sudan down to 1613 and other contemporary documents, Leiden: Brill,ISBN978-90-04-12560-5. Reprint of the 1999 edition with corrections.
Insoll, Timothy (2003),Archaeology of Islam in Sub-saharan Africa, Cambridge: Cambridge University Press,ISBN978-0-521-65702-0.
Lange, Dierk (1996a), »The Almoravid expansion and the downfall of Ghana«,Der Islam,73 (2): 313–51,doi:10.1515/islm.1996.73.2.313,S2CID162370098. Reprinted in Lange 2004, pp. 455–493.
Levtzion, Nehemia; Hopkins, John F. P. eds. and trans. (2000),Corpus of Early Arabic Sources for West Africa, New York, NY: Marcus Weiner,ISBN978-1-55876-241-1. First published in 1981 by Cambridge University Press,ISBN0-521-22422-5.
Levtzion, Nehemia; Spaulding, Jay (2003),Medieval West Africa: Views from Arab Scholars and Merchants, Princeton NJ: Markus Wiener,ISBN978-1-55876-305-0. Excerpts from Levtzion & Hopkins 1981. Includes an extended introduction.
Mauny, Raymond (1961),Tableau géographique de l'ouest africain au moyen age, d'après les sources écrites, la tradition et l'archéologie, Dakar: Institut français d'Afrique Noire.
Thomassey, Paul; Mauny, Raymond (1951),»Campagne de fouilles à Koumbi Saleh«,Bulletin de l'Institut Français de l'Afrique Noire (B) (v francoščini),13: 438–462, arhivirano izprvotnega spletišča dne 26. julija 2011. Includes a plan of the site.