Aprila leta1991 je takrat 21-letništudentračunalništvaLinus Torvalds izHelsinkov, pripadnikšvedskemanjšine naFinskem, začel pisati (najprej kot hobi)Minixu podoben operacijski sistem.25. avgusta 1991 je v novičarski skupinicomp.os.minix najavil svojo namero, sredi septembra (sodeč po datumih izvornih datotek17. septembra) pa je nainternetu objavil prvo različico operacijskega sistema, ki so ga po njem poimenovali Linux. Takoj so mu priskočili na pomoč številni zanesenjaki z vsega sveta in operacijski sistem je postajal iz dneva v dan zmogljivejši in bolj priljubljen. Različica 1.0.0 je izšla leta1994, pomemben mejnik predstavlja leto1996, ko naj bi z različico 2.0.0 Linux postal primeren tudi za običajne uporabnike, ne le za poznavalce (v žargonu »geeke«). Takrat je Linus tudi zaščitil blagovno znamkoLinux. Danes je aktualna različica 5.0. Do sedaj je bil Linux bolj ali manj uspešno prenesen na več ali manj vse obstoječe računalniškearhitekture (»od zapestne ure do velikih superračunalnikov«), njegova priljubljenost še kar narašča, skorajda vsako podjetje, ki na področju informacijske tehnologije kaj pomeni, ga jemlje zelo resno.
Do imena Unix so upravičeni samo operacijski sistemi, ki so kakorkoli povezani s prvotnimAT&T-jevimUnixom iz začetka 70. let 20. stoletja. Za Linux to ne velja, ker ga je Linus napisal od začetka, zato je to samo Unixupodoben operacijski sistem. Leta 2007 je precej prahu dvignila obtožba podjetjaSCO (naslednica materialnih pravic Unixa), da jeIBM vjedro nezakonito dodal dele izvorne kode Unixa, vendar je podjetje tožbo izgubilo[1].
Linux je pravzaprav samo jedro operacijskega sistema, ki končnemu uporabniku ne ponuja uporabniškega vmesnika ali lupine, temveč skrbi večinoma zgolj za povezovanje programske opreme s strojno. Linux postane uporaben šele z dodatkom številnih orodij. Večina orodij, ki so jih dodali Linuxu, je nastala v okviru projekta GNU, zato so se pojavile zahteve, da naj se skupek jedra in omenjenih orodij imenuje GNU/Linux. Še zlasti glasen pri teh zahtevah je slovitiRichard Matthew Stallman, ustanovitelj projektaGNU inFSF (Free Software Foundation) ter avtor dovoljenjaGPL.
Pobrati razno programje z različnih strežnikov ter iz njega postaviti delujoč sistem je zamuden in vse prej kot enostaven opravek, Tisti, ki jih to zanima, si lahko ogledajo stranLinux From Scratch, za ostale pa so posamezniki in podjetja pripravili distribucije, ki na enem mestu vsebujejo potrebno programsko opremo skupaj s programi za čim lažjo namestitev. Distribucije se razlikujejo po priloženi programski opremi, programih za namestitev, podprtih arhitekturah, cenovni politiki (nekatere so prosto dostopne, nekatere pa plačljive, kjer lahko cena vključuje tehnično podporo, priložene priročnike, priložene plačljive programe itd.). Za zahtevnejše uporabnike so primerne distribucijeDebian,Slackware aliGentoo, manj vešči uporabniki pa raje izberejoCentOS,OpenSUSE aliUbuntu, ki temelji na distribucijiDebian, do nedavnega je bil zelo priljubljen tudiRed Hat, ki pa se je popolnoma usmeril v poslovne vode, njegovo tradicijo pa nadaljuje projektFedora.
Izdajatelji GNU/Linux in ostale programe pogosto distribuirajo po Internetu v obliki ISO datotek, peščica uporabnikov pa se odloči za nakup trdih medijev, kot soDVD aliCD-ROM pogonski diski, saj s tem običajno podpirajo razvoj GNU programja in obstoj organizacij.
Precej nerazumevanja je povzročila angleška beseda free, ki pomeni tako brezplačno, kot prosto, svobodno. Pri prostem programju, vključno z Linuxom, prvenstveno velja drugi pomen (»free as speech, not free as beer«), kar pomeni, da lahko vsak dobi izvorno kodo in jo pod pogoji dovoljenjaGPL tudi spreminja. Izvorno kodo Linuxa, tako kot tudi precejšnje število distribucij lahko pretočite k sebi po internetu, ne da bi zato morali kaj plačati avtorjem, zato pa morate seveda plačati stroške povezave do medmrežja. Če kupite izvirno distribucijo Linuxa, morate tudi nekaj plačati, ker izdelava nosilcev podatkov in njihova distribucija tudi nekaj stane, kot smo že prej rekli, nekatera podjetja v ceno prištejejo še priložene knjige, podporo, plačljive programe itd. in nekaj tudi nakažejo avtorjem. Zato pa si za večino distribucij lahko nosilce podatkov izposodite pri znancu in jih neomejeno razmnožujete. Če želite in znate, lahko tudi sami pripravite in prodajate svojo distribucijo Linuxa, dovoljenjeGPL zahteva od vas le, da kupcem na njihovo zahtevo dodate tudi izvorno kodo.
Polegvarnosti in zanesljivosti je odločilen razlog postala zmogljivost; pri delu in mrežnih oziroma modemskih povezavah v splet.Sistemski administratorji Linux še posebej cenijo zaradi enostavnosti nadzora nad sistemom in manjše možnosti povzročitve nepopravljive škode. Uporaba vmesnika se ne spreminja bistveno, z izjemo lepotnih popravkov. To pomeni, da lahko uporabnik prvih distribucij Linuxa brez večjih težav preide na novejšo. Linux za delovanje vseh perifernih enot (zvočna kartica,video kartica,modem itd.) sploh ne potrebuje grafičnega vmesnika, temveč mu zadošča tudi konzolni. Linux v nasprotju z MS Windows dejansko omogoča delo več uporabnikom hkrati.
Po drugi strani pa drži, da je do uporabnika bolj neodpustljiv kot MS Windows in ne uživa podpore proizvajalcev programske opreme v tolikšni meri, prav zaradi tega pa na njem ne delujejo nekatere profesionalne aplikacije. Toda veliko aplikacij je možno uspešno nadomestiti z odprtokodnimi alternativami za Linux. Na primerGIMP, ki je nadomestek zaAdobe Photoshop, ali paLibreOffice, ki je nadomestek zaMicrosoft Office. Nekatere programe, ki so bili ustvarjeni za MS Windows, je mogoče zagnati s pomočjo orodjaWine.
Leta1996 je Torvalds ob izidu različice 2.0.0 na Linux e-poštni seznam napisal, da so mu všeč pingvini; tako je bila za maskoto Linuxa kmalu izbrana podoba sedečegapingvina z imenomTux, ki ga je naredilLarry Ewing.
