Fulgencio Batista Zaldívar (Banes,Holguín,Kuba;16. januar1901 -Marbella,Málaga,Španija;6. avgust1973), rojen kotRubén Zaldívar in bolj poznan kotFulgencio Batista, je bil vojak in kubanski vladar. Izvoljen je bil za predsednikaKube in ji predsedoval med letoma1940 in1944, kot diktator pa je vladal naKubi med letoma1952 in1959, ko je bil poražen medKubansko revolucijo. Na oblast je prvič prišel prekodržavnega udara leta1933 poznanega kot »Revuelta de los Sargentos«, ki se je končal z začasno vlado Carlosa Manuela de Céspedesa y Quesade. Takrat se je Batista imenoval za šefa oboroženih sil in si dodelil naslovpolkovnika. Prav tako je ustanovil upravni odbor, znan kot »Pentarquía«. Med letoma1934 in1940 je obdržal nadzor nad več začasnimi predsedniki, leta1940 pa je bil spopulistično kandidaturo[5] izvoljen za predsednikaKube. Istega leta je sprejel novoustavo, ki je takrat veljala za napredno[6] in se obdržal na oblasti vse do leta1944. Ob izteku svojega mandata je živel vZdruženih državah Amerike in se vrnil nakaribski otok kot predsedniški kandidat na volitvah leta1952. Glede na predviden poraz, je povzročil državni udar, ki ga je podprla državna vojska mesece pred volitvami.
Ob vrnitvi na oblast je Batista razveljavilustavo iz leta1940 in preklical politične svoboščine, med njimi pravico dostavke. Batista je sklenil zavezništvo z bogatimi kubanskimi posestniki, ki so imeli v lasti največje plantaže sladkornega trsa in tako vladal zastaliekonomiji, ki je povečala prepad med bogatimi in revnimi Kubanci.[7] Vse bolj skorumpirano in represivno Batistovo vodstvo je pričelo sistematično bogateti z izkoriščanjem kubanskih trgovinskih interesov in sklepanjem dobičkonosnih poslov s severnoameriškomafijo, ki je nadzorovala posle zdrogami,prostitucijo inhavanskim igralništvom.[7][8] V poskusu zadušitve naraščajočega nezadovoljstva prebivalstva, ki se je izražalo v obliki študentskih stavk in izgredov, je Batista povečal medijskocenzuro in zaostril represijo nadkomunisti s samovoljnim nasiljem, mučenjem in usmrtitvami, ki so stale življenja približno 20.000 ljudi.[9][10][11] V 50. letih 20. stoletja je Batistov režim prejel finančno, logistično in vojaško podporoZdruženih držav Amerike, pod vodstvomHarrya S. Trumana inDwighta Eisenhowerja.[12]
Fulgencio Batista se je rodil leta1901 v Veguiti, kraju v občiniBanes, v provinciHolguín in je bil krščen v cerkvi Svete Florentine v Fray Benitu, nekoč provinci Orienta.
Batista je sin Belisaria Batiste in Carmele Zaldívar, Kubancev, ki sta se borila za neodvisnostKube. Rodil se je v zelo revni družini in je zato že zelo zgodaj v mladosti poprijel za različna dela. Pri dvajsetih je kupil vozovnico zaHavano in se leta1921 pridružil vojski. Od leta1923 je bil del vaške straže, kjer je dosegel čin narednika-stenografa državnih vojaških sil.
Po padcu vlade generala Gerarda Machada leta1933, se je oblikovala nova vlada pod vodstvom Carlosa Manuela de Céspedesa y Quesade, a nezadovoljstvo je ostalo prisotno v delu družbe. Skupina vojakov, med katerimi je bil tudi Batista, in nekateri demokratični sektorji so podpisalimanifest, v katerem so prosili za izdelavo noveustave, ki bi nadomestila tisto iz leta1901 (v kateri se je, med drugim, pojavil tudi amandma Platt).
Po Machadovem padcu leta1933, je Batista prisostvoval v številnih zarotah, ki so dosegle vrhunec v civilno-vojaškem gibanju 4. septembra istega leta. Ustanovljen je bil upravni odbor, imenovan »la Pentarquía« (sestavljen iz 5 članov, eden od njih je bil dr. Ramón Grau). Prav tako je bil del kabineta revolucionar Dr. Antonia Guiterasa Holmesa.
Na predlog Sergia Carba je bil Batista imenovan za poveljnika-šefa vojske, leta1933. Od leta1934 do leta1940 je s trdo roko vodil represijo protikomunističnim insocialističnim gibanjem tovarn sladkorja.
Fulgencio Batista je vse do leta1939, ko je bil nominiran za predsedniškega kandidata, v sodnih listinah listinah ostal zapisan pod rojstnim imenom Rubén Zaldívar, ko se je tudi ugotovilo, da vpis rojstva Fulgencia Batiste ne obstaja. Pridobitev rojstnega lista z imenom Fulgencia Batiste ga je stala preložitve kandidature in 1000 pesov za plačilo sodnika.[14]
Leta1940 je bila končno oblikovanaustava, pri nastanku katere so sodelovali politiki iz različnih sektorjev, med njimi Carlos Prío Socarrás, Ramón Grau San Martín, Eduardo Chibás inkomunisti Blas Roca Calderío y Juan Marinello Vidaurreta.
Po odstopu Federica Lareda Burja leta1940, se je istega leta Batista predstavil kot kandidat socialistično-demokratične koalicije na volitvah in bil izvoljen za predsednika. S svojim mandatom je pričel10. oktobra1940. V omenjeni vladi so sodelovali nekateri ministri Ljudske socialistične stranke.8. junija1940 je bila sprejeta novaustava, ki je v kubansko politiko uvedla semiparlamentarizem: predsednik je bil izvoljen na podlagi splošne volilne pravice za obdobje naslednjih 4 let; prav tako je omogočila večji poseg vlade vekonomijo in vzpostavila sistem socialnega varstva. Industrija sladkorja je bila leta1939 močno prizadeta zaradi poslabšanja odnosov medKubo inZdruženimi državami Amerike, čeprav je nov sporazum, podpisan27. decembra1939 izboljšal situacijo, s ponovno vzpostavitvijo sistema kvot za to industrijo.
Med svojim prvim mandatom je Batista z zavezniki sodeloval v2. svetovni vojni in razglasil vojnojaponskemu imperiju,Nemčiji inItaliji. Leta1944 so bile razpisane nove volitve, na katerih je bil za predsednika izvoljen Ramón Grau San Martín.
Leta1944 je Batista izbral Carlosa Saladrigasa[15] za svojega naslednika, ta pa je bil poražen s strani Graua. Prve mesece nove vlade je Batista posvetil škodovanju Graueve administracije, kar je opazil tudiameriški veleposlanik, Spruille Braden, ki je zapisal, da Batista povzroča probleme Grauu, še posebej na področjuekonomije.[16]
Po zmagi Graua je Batista odšel vZdružene države Amerike, zatrjujoč, da se bo tam počutil bolj varnega. Ločil se je od žene Elise in se leta1945 poročil z Marto Fernández. Dva od njunih štirih otrok sta se rodila vZdruženih državah Amerike. Naslednjih osem let je Batista živel v Waldorf Astoria vNew Yorku in Daytona Beachu, naFloridi.[17]
Čeprav iz razdalje, je bil še vedno prisoten vkubanski politiki in izvoljen v senatKube leta1948. Ob vrnitvi naKubo se je z dovoljenjem predsednika Graua odločil ustanoviti stranko »el Partido de Acción Unitaria«. Leta1948 je bil za predsednika države izvoljen Carlos Prío Socarrás.
Po osmih letih ustavne vlade pod predsedstvi Ramóna Graua San Martína in Carlosa Príoja Socarrása, je bil Batista eden od kandidatov na volitvah leta1952. Nekatere ankete so ga postavljale na tretje mesto, za Robertom Agramontejem iz levo usmerjene stranke »el Partido Ortodoxo« in Carlosom Hevio iznacionalistično usmerjene stranke »el Partido Auténtico«. Zaradi tega je štiri mesece pred predvidenimi volitvami,10. marca1952, izvedeldržavni udar na podlagi več slabo upravičljivih razlogov, izkoriščajoč svoje vodstvo v oboroženih silah in s podporo nekaterih političnih sektorjev v državi. Odhajajočega predsednika Carlosa Prío Socarrása je razrešil iz njegove funkcije, odpovedal volitve in se razglasil za začasnega predsednika.Državni udar ni prinesel prelivanja krvi, je pa zato pritegnil pozornost in skrb velike večine prebivalstva.
Fulgencio Batista je povišal plače pripadnikom oboroženih sila in policistom (s 67 pesov na 100 pesov in iz 91 pesov na 150 pesov), sebi je dodelil letno plačo, ki je bila višja od predsednikaZdruženih držav Amerike (iz 26 400 dolarjev na 144 000 dolarjev, v primerjavi s 100 000 dolarjiTrumana), razpustil je kongres in predal zakonodajno oblast ministrskemu odboru, prepovedal pravico dostavke, ponovno vzpostavil smrtnokazen (prepovedana zustavo iz leta1940) in suspendiral ustavne pravice.[18]Z namenom legitimiranja svoje vlade je Batista1. novembra1954 organiziral prirejenevolitve, z njim kot kandidatomkoalicije med »l Partido Progresista de Acción«, »el Partido de la Unión Radical« in »el Partido Liberal«.[19]Opozicija se je razdelila na dva dela, tako imenovaneabstencioniste inelektoraliste.Abstencionisti so želeli bojkotirati volitve, neodvisno od okoliščin, v katerih bi bile izvedle, medtem ko soelektoralisti iskali določene pravice in zagotovila, da bi lahko prisostvovali na volitvah.[20] Batista je z izsiljevanjem, ustrahovanjem in prevaro želel na vsak način zmagati na volitvah in s tem povzročil, da so vse politične stranke v državi umaknile svoje kandidature in se pridružile bojkotuabstencionistov.[21]Bivši predsednik Ramón Grau San Martín je izvedel kratko politično kampanjo, ampak se je odmaknil nekaj dni pred volitvami, z obtožbami, da je Batista prevarant in z opozorilom, da so bili njegovi privrženci prestrašeni in podvrženi pritisku. Tako je bil Batista izvoljen s 45,6 % podporo pri 52,6 % udeležbi.
Ko je Batista prišel na oblast, je podedoval dokaj uspešno državo za razmereLatinske Amerike. Čeprav je bila tretjina prebivalstva na pragu revščine, je bilaKuba ena izmed najbolje razvitih držav v regiji.[22] V 50. letih 20. stoletja jeBDP na prebivalcaKube znašal približno toliko kotBDPItalije (glede na številke Batistove vlade), kljub temu pa je še vedno predstavljal eno šestinoBDP-jaZdruženih držav Amerike.[23]
Kljub temu pa je, glede na raziskavo Državnega svetaZdruženih držav Amerike zaekonomijo, izvedeno v ruralnih območjih med majem1956 in junijem1957, skoraj 60 % kmetov živelo v barakah s strehami iz palminih listov in tlemi iz zemlje, brez sanitarij ali tekoče vode. Skoraj 90 % gospodinjstev ni imelo elektrike, 85 % pa je imelo samo eno ali dve sobi za celo družino. Samo 11 % kmetov je uživalo mleko, 4 % meso in 2 % jajca. 43 % kmetov je bilo nepismenih.[18]
Po drugi strani pa je Batistova vlada spoštovala pravicesevernoameriške industrije inkubanskega trgovanja, saj so se plače industrijskih delavcev znatno povišale.[23] Glede naMednarodno organizacijo dela, jeKuba leta1958 zasedala osmo mesto na lestvici plač delavcev v industriji. Pa vendar,korupcija je bila neizmerna in kljub več pozitivnim pokazateljem je imelakubanska družina leta1953, v prvih mesecihdiktature, samo 6 $ tedenskega prihodka, od 15 do 20 % aktivnega prebivalstva je bilo brezposelnega in samo v tretjini domov je bila prisotna tekoča voda.[24]
Arthur Meier Schlesinger, Kennedyjev osebni svetovalec se je spominjal obiska glavnega mestaKube in dejal: »Havana me je očarala in zgrožen se bil nad tem, kako se je to lepo mesto na žalost spremenilo v veliko igralnico in bordel za severnoameriške poslovneže [...]. Moji rojaki so hodili po ulicah, hodili s štirinajstletnimi kubanskimi deklicami in zapravljali denar samo zaradi užitka ob gledanju moških, ki se valjajo v kanalizaciji in jih izbirajo. Pri tem se človek vpraša, kako bi lahko Kubanci, ki so to gledali,Združene države Amerike obravnavali drugače kot s sovraštvom.«.[18]
Batista z načelnikom generalštaba severnoameriške vojske Malinom Craigom na 20. paradi na Dan spomina in žalovanja leta1938.
V 50. letih 20. stoletja je bilaHavana polna igralnic,prostitucije, trgovine zmamili pod vodstvom severnoameriških kriminalnih združb, skorumpiranih policistov in politikov, izvoljenih s pomočjo goljufije.[25] Ker se je Batista poskušal okoristiti na račun okoliščin, je vzpostavil trajne povezave z organiziranimkriminalom, še posebej s severnoameriškimimafijci kot so biliMeyer Lansky inLucky Luciano. Tako jeHavana pod Batistovo oblastjo postala znana kot »Latinski Las Vegas«.[26] Poslovni odnos med Batisto inLanskyjem je trajal celih 10 let, pri čemer je Batista prejemal različne vrste podkupnin v zameno zaLanskyjev nadzor nad igralnicami inkubanskimi hipodromi.[27]
Po koncu2. svetovne vojne je bilLucky Luciano spuščen na prostost, pod pogojem, da se za vedno vrne naSicilijo.Luciano se je na skrivaj preselil naKubo in tam poskušal ponovno prevzeti nadzor nad severnoameriškomafijo. Z Batistovim dovoljenjem je imel pod nadzorom tudi večhavanskih igralnic, po pritiskih na diktatorja pa je severnoameriški vladi končno uspelo dosečideportacijoLuciana.[28]
Batista je vHavani masovno spodbujal igre na srečo. Leta1955 je bilo razglašeno, da boKuba dodelila licenco za igranje iger na srečo vsakemu, ki bo investiral 1 000 000 ameriških dolarjev v hotel ali 200 000 ameriških dolarjev v novo diskoteko, vlada pa bo priskrbela javna sredstva za gradnjo igralnic, davčno oprostitev za obdobje 10 let in ne bodo uveljavljali pravic na dajatve za uvoženo opremo in pohištvo novih hotelov. Vsaka igralnica bi za licenco vladi plačala 250 000 $ in še dodaten odstotek od dobička. V praksi pa je vlada opustila nadzor, kar je odprlo vrata vlagateljem z ilegalno pridobljenimi sredstvi.[29] Tako jeMeyer Lansky postal izstopajoča figura v igralniških poslih naKubi[17] in vplival na Batistovo politiko igralnic. Prav tako je spremenilKubo v mednarodno pristanišče trgovanja zdrogami.
Telefon, prevlečen z zlatom, ki ga je ITT Corporation podaril Batisti, se danes nahaja v Muzeju revolucije, kot simbol korupcije v času diktatorskega režima.
VladaZdruženih držav Amerike je izkoristila svoj vpliv za širjenje svojih interesov in povečanje dobička severnoameriških zasebnih podjetij, ki so obvladovali otoškoekonomijo.[24] Kot simbol poslovnega odnosa med Batisto in severnoameriškimi podjetji, je multinacionalna telefonska družba ITT Corporation Batisti podarila zlat telefon, kot izraz zahvale za pretirano povišanje telefonske tarife, ki jo je uveljavil Batista na željo severnoameriške vlade.[24]
Earl T. Smith, nekdanji veleposlanikZdruženih držav Amerike naKubi, je pred SenatomZdruženih držav Amerike leta1960 povedal, da je bila severnoameriška moč do prihodaCastra nadKubo tako velika, da je bil veleposlanik druga najpomembnejša oseba, takoj za predsednikom, včasih celo bolj.[30] Poleg tega je bila skoraj vsa pomoč, ki so joZdružene države Amerike priskrbelekaribski državi v obliki orožja, ki je samo okrepilo diktaturo in ni pripomogla k ekonomskemu izboljšanju kubanskega prebivalstva.[24] Tovrstno ravnanje je v prihodnosti omogočiloCastru inkomunistom okrepiti rastoče prepričanje v ravnodušnostZdruženih držav Amerike glede kubanskih upanj o dostojnem življenju.[24] Sodelovanje z Batistovo vlado je temeljilo predvsem na diktatorjevem močnem nasprotovanjukomunizmu v obdobju največjih pritiskovhladne vojne (1947-1953) medZdruženimi državami Amerike inSovjetsko zvezo.
26. julija1953, malo manj kot leto po Batistovemdržavnem udaru, je majhna skupina revolucionarjev napadla vojašnico Moncada, vSantiagu. Vladne sile so z lahkoto porazile napadalce in zaprle njihove vodje, medtem ko je mnogo akterjev ušlo iz države. Glavni vodja napada,Fidel Castro, je bil mlad odvetnik, ki bi bil kandidat na parlamentarnih volitvah leta1952, če te ne bi bile odpovedane zaradidržavnega udara.[31] Zaradi napada na vojašnico Moncada, je Batista preklical ustavno zagotovljene pravice in od takrat naprej pa vse do konca svojega vladanja, je policija skrbela za strah in represijo nad prebivalstvom.[17]
Ob koncu leta1955 so se vrstili študentski upori in protesti proti Batisti, brezposelnost pa je postala velik problem, saj pravkar diplomirani niso mogli dobiti stalne zaposlitve.[32][33] Vse težave pa je oblast reševala s povečanjem represije, pri čemer so bili vsi mladi obravnavani kot potencialni revolucionarji.[34] Zaradi nenehne opozicije diktatorju in velike revolucionarne aktivnosti, ki se je dogajala v kampusu, je bila havanska univerza začasno zaprta30. novembra1956 pa vse do zrušitve Batiste.13. marca1957 je bil pred radijsko postajo »Reloj« s strani policije ubit študentski vodja José Antonio Echeverría, po tem, ko je oznanil, da je Batista umrl v ponesrečenem napadu na predsedniško palačo. V resnici je pred napadom pobegnil, študente Združenja univerzitetnih študentov in Revolucionarnega direktorija 13. maj, ki so vodili napad, pa so umorili vojaki in policisti.Castro je obsodil napad, saj»Gibanje 26. julij« ni sodelovalo pri napadu.[35]
Aprila1956 je Batista poskrbel za vrnitev vojaka Ramóna Barquína izZdruženih držav Amerike, da bi ocenil vojaške sposobnostiDominikanske republike pred napadom naKubo. V tistem času sta bila tako Batista kot dominikanski predsednikRafael Trujillo v veliki politični krizi. Barquín je bil zelo priljubljen med kubanskim narodom in Batista je pričakoval, da si bo zaradi tega povrnil vsaj nekaj podpore. Toda Barquín je v tistem času načrtoval Batistovo zrušitev v tako imenovani »Conspiración de los Puros«.4. aprila1956 je Barquín poskušal izvestidržavni udar, ki pa ni bil uspešen, zaradi intervencije poročnika Ríosa Morejóna, ki je izdal Barquínov načrt. Barquín je bil obsojen na samico na otoku Pinos (Isla de Juventud), nekateri agenti pa so bili obsojeni na smrt zaradi izdaje.[36] Spet drugi, ki so sodelovali v udaru, pa so se izognili kazni v vojski.[37]
Čistka kubanske vojske po poskusu udara je znatno oslabila oborožene sile, še posebej v boju protiCastrovimgverilam.[36][38] Batistova policija je na vse večje nezadovoljstvo ljudstva odgovorila z mučenjem in pobijanjem osumljencev. V nobenem primeru pa niso bili sposobni premagatigverile v Sierri Maestri in v Escambrayu.[17] Druga možna razlaga, zakaj Batista ni neposredno poskušal končati s Castrovim uporom, je po besedah Carlosa Alberta Montanera ta, da bi lahko na ta način z lahkoto ukradel del stroškov, ki jih je država uporabila za financiranje obrambe države.[17] Diktatorska vlada je bila čedalje manj priljubljena med zatiranim prebivalstvom in tako jeSovjetska zveza začela tajno podpiratiCastrovogverilo.[39] Tudi več generalov kubanskih oboroženih sil je v zadnjih letih govorilo slabo o Batisti, saj je njegovo pretirano vmešavanje v vojaško načrtovanje oslabilo in oviralo vojsko v boju proti gverilam.[37]
Novembra1958 so bile izvedene nove volitve, z izjemo provinc Las Villas in Oriente, ki sta bili takrat že podCastrovim nadzorom.[20] Volitve so bile predvidene za mesec junij, kot je to zahtevalaustava, ampak so se zavlekle zaradi aktivnostigverile. Podobno kot leta1954, je Ramón Grau tudi takrat umaknil svojo kandidaturo malo pred volitvami, zaradi domnevne goljufije, ko je Batista ukazal ponovno štetje glasov po volitvah.[40] Na volitvah je zmagal Andrés Rivero Agüero, Batistov privrženec. Čeprav je bil legitimen predsednik republike, mu ni bilo dovoljeno prevzeti oblasti.
»Ob upoštevanju izgube življenj, materialne škode na lastnini in očitne škode, ki se godi gospodarstvu Republike, prosim Boga, da razsvetli Kubance, da bi lahko živeil v miru, odstopam od svojih pooblastil kot predsednik Republike, ki jih prenašam na ustavnega naslednika. Ljudi pozivam, naj ostanejo znotraj reda in se izognejo temu, da bi postali žrtev strasti, ki bi lahko bile pogubne za kubansko družino.« Končni govor Fulgencia Batiste Zaldívarja, predsednika Republike. Havana, 1. januar 1959.Konec decembra1958 se je polom Batistove diktature zdel neizbežen. Severnoameriška vlada je na oblasti ohranjala diktatorja, mu dodeljevala letala, barke in orožje najnovejše tehnologije, kot je napalm, vendar pa so marca1958 oznanili, da bodo prenehali prodajati orožje kubanski vladi.[41] Konec leta so celo uveljaviliembargo na orožje, kar je zapečatilo usodo šibki diktatorski vladi.[42] Decembra so bili edini, ki so še podpirali Batisto posestniki in kubanski poslovneži, ki so se ekonomsko obogatili z njegovo diktaturo.[43]
28. decembra so milice pod vodstvomChe Guevare pričele z odločilnim napadom proti mestu Santa Clara, zadnji trdnjavi predHavano.31. decembra, ko so uporniške enote zavzele blindiran vlak, ki ga je vlada poslala za okrepitev mesta, se je Batista, ob 3:00 v noči na1. januar1959, odločil pobegniti protiSantu Domingu, skupaj z izvoljenim predsednikom Andrésom Rivero Agüerom.
Naslednjega jutra so čete Druge državne fronte Escambaya pod vodstvom Eloya Gutiérreza Menoya vstopile vHavano. Naslednji dan so prispele čete Gibanja 26. julij pod vodstvomCamila Cienfuegosa inChe Guevare, ki so brez upora zavzele regiment Campa Columbie in trdnjavo San Carlos de la Cabaña. a. Zatem so čete Revolucionarnega Direktorija na ukaz Faura Chomóna zasedle predsedniško palačo, kar je povzročilo krizo med revolucionarnimi silami. Istočasno jeFidel Castro1. januarja prišel vSantiago de Cuba, ga razglasil za začasno glavno mesto in proglasil Manuela Urrutio Lleója za predsednika države. Severnoameriška vlada je priznala legitimnost revolucionarne vlade in tako tudi konec Batistove diktature.
V filmuAndya Garcie Izgubljeno mesto (The Lost City, 2005) igralec Juan Fernández Mejías upodobi diktatorja.
Vdrugem delu Botra (The Godfather Part II, 1974), v režiji Francisa Forda Coppola in po scenariju, ki ga je napisal skupaj z Mariem Puzom, je izpostavljena politična situcija na Kubi v času diktature Batiste in njegova povezanost z mafijo. Eden od prizorov upodobi slovo Batiste na novoletni zabavi leta 1959.
Film Havana (Habana, 1990), v režiji Sydneya Pollacka, uprizori ljubezensko razmerje med Američanom (Robert Redford) in Kubanko (Lena Olin) v obdobju Batistove diktature. Skozi ves čas je prisoten prikaz družbenih razmer, ki so takrat vladale na Kubi. Film opisuje zadnji teden leta 1959 in zadnji dan v letu, ko je Batista izgnan iz države in Castro prevzame oblast.
↑7,07,1Historical Dictionary of the 1950s, James Stuart Olson, Greenwood Publishing Group, 2000,ISBN 0-313-30619-2, str. 67–68
↑Havana Nocturne: How the Mob Owned Cuba and Then Lost It to the Revolution, de T. J. English, William Morrow, 2008,ISBN 0-06-114771-0
↑Conflict, Order, and Peace in the Americas, Lyndon B. Johnson School of Public Affairs, 1978, str. 121. "The US-supported Batista regime killed 20,000 Cubans"
↑Wickham-Crowley, Timothy P. (1990). Exploring Revolution: Essays on Latin American Insurgency and Revolutionary Theory. Armonk y Londres: M.E. Sharpe. str. 63
↑Guerra, Lillian (2012). Visions of Power in Cuba: Revolution, Redemption, and Resistance, 1959–1971. Chapel Hill: University of North Carolina Press. str. 122
↑Guerra, Lillian (2010). «Beyond Paradox». V Grandin, Greg; Joseph, Gilbert M. A Century of Revolution. American Encounters/Global Interactions (Durham, NC: Duke University Press). str. 199-238.ISBN 978-0-8223-4737-8.
↑«Batista Dies in Spain at 72». New York Times. 7. avgust 1973.
↑37,037,1Francisco Tabernilla Palmero and Gabriel E. Taborda.Palabras esperadas: Memorias de Francisco H. Tabernilla Palmero. Ediciones Universales. Miami, Florida. 2009.
↑DePalma, Anthony (6 de marzo de 2008). «Ramón Barquín, Cuban Colonel, Dies at 93». New York Times. Citirano dne: 3. 5. 2019.
↑Timothy P. Wickham-Crowley. Guerrillas and revolution in Latin America. str. 189.
↑Carlos Márquez Sterling. Memorias de un estadista. Ediciones Universales. Miami, Florida. 2005.
↑Ernesto "Che" Guevara (World Leaders Past & Present), Douglas Kellner, 1989, Chelsea House Publishers,ISBN 1-55546-835-7, str. 45
