Glásnik alifoném (starogrškoφώνημα: phōnēma –glas,z glasom izrečen) je najmanjšaglasovna enota, s katero govorci določenegajezika razlikujejopomenbesed. S spremembo enega glasnika v besedi vedno dobimo drugo besedo ali pa postane beseda nerazpoznavna. Istemu glasniku lahko v posameznem jeziku ustreza večglasov, ki jih imenujemosoglasniška premena (alofoni). Izraz prihaja izstukturalne fonologije. Glasnike velikokrat zapisujemo z enočrko, kar pa sploh ni nujno. Vslovenščini na primer glasniku[v] ustrezajo štirje glasovi: običajni zobnoustnični /ʋ/,dvoglasniški[u̯] ter zveneča (zvočniška) različica /w/ in nezveneča različica /ʍ/.
Vstrukturalni fonologiji glasnike pišemo med poševnicami /k/, glasove pa v oglatih oklepajih [k].
Slovenski samoglasniki: /a/, /e/, /ɛ/, /ə/, /i/, /o/, /ɔ/, /u/
Ozkie ino označujemo z malima tiskanima črkama, širokie zɛ, širokio zɔ, znakə pa je uporabljen zapolglasnik. Po številu soglasnikov je slovenščina uvrščena med srednje bogate jezike.Inuktituščina, jezik Eskimov, pozna le tri samoglasnike, /i/, /a/ in /u/, v nekaterih inačicah pa celo samo dva (nepreverjeno). Najbogatejši s samoglasniki je jezik!xu~, ki ga govorijo prebivalci puščaveKalahari iz ljudstvaKojsancev. Jezik !xu~ ima 24 samoglasnikov in kar 117 soglasnikov, od tega 48 klikov.
Generativno glasoslovje zavrača uporabo glasnika in sorodnega pojma premeno, saj se oba nanašata na površinske posplošitve, ki so nujno nepravilne. Tako recimo velja, da so zaporedja d + ž v slovenščini mogoča kot enoten glas [dž], pa vendar ta ni mogoč v besedi deževati, kakor bi pričakovali (*dževati ni mogoča oblika).
