Fašízem (italijanskofascismo) jetotalitarnipolitični sistem, ki se v ožjem pomenu nanaša nadesničarsko avtoritarno političnogibanje, ki je vladalo vItaliji med letoma 1922 in 1943 pod vodstvomBenita Mussolinija. V širšem pomenu s tem izrazom označujemo vse sistemevladavine, ki se zgledujejo po prej omenjenem oziroma so mu podobni (nacizem[opombe 1],FrancovaŠpanija,SalazarjevaPortugalska,SzálasijevaMadžarska ipd.). Tako je »fašizem«splošen in skupen izraz zaideologijo,doktrine, politična gibanja in politične prakse, pa tudi za politične sisteme indržave, v katerih se kažejo izrazito protidemokratične, totalitarne in avtoritarne težnje.[1] Pri obravnavi pojava fašizma je torej najprej treba upoštevati, da se sama beseda “fašizem” uporablja za več različnih pomenov. Glavni so:
Nasilno uveljavljanje stranke, nastalo z nastopom črnosrajčnikov, ki so s silo utrjevali teorijo, včasih celo brez Mussolinijeve odobritve, a so bili vključeni v organizacijo tako zaradi dejanskega doprinosa kot tudi zaradi bojazni pred njihovimi izgredi;
Ideologija, ki je skušala bodriti premagani narod s sklicevanjem narimljansko veličino in obljubami socialne demokratičnosti, samoupravljanja in pravične porazdelitve dohodka.
Po propadu klasičnega fašizma se je beseda uporabljala kot nasprotni pojemkomunizma:Kominterna je v 30. letih20. stoletja tako opredelila tudi meščanskodemokracijo.[2] Pozneje se je izraz udomačil kot psovka za posameznike ali skupine, ki se obnašajo avtoritarno ali ki opravičujejo uporabo sile vpolitiki.
Zaradi izrazito negativnihzgodovinskih posledic se danes fašizem obravnava pretežno le kot izraz nasilja in obdobjetotalitarne državne ureditve. Uporaba sile, policijski režim, imperializem in vojni neuspehi daleč presegajo vrednost pozitivnih strani fašizma.
Izraz »fašizem«izhaja izlatinskega jezika , kjerfascis pomeni sveženj, zvitek, snop, butara, in iz njega je izpeljanitalijanski izrazfascio (množinafasci) prav tako v pomenu snop, butara. Cilindrične butare (fasces) s sekiro v sredi so bile vstarem Rimu najprej simbol kraljeve in nato republikanske oblasti in so jih na slovesnih prireditvah ali sprevodih nosililiktorji pred najvišjimi oblastniki:pretorji,konzuli,imperatorji. Ponazarjale naj bi enotnost in moč: posamezna palica se da zlomiti, skupina palic (butara) je pa nezlomljiva in utegne biti napadalna, saj vsebuje sekiro. V Italiji je že pred letom 1919 simbol hotel poudariti povezanost Italije z veličino in sijajem starega Rima. Tako simbol kot nazivfascio je pozneje prevzela mussolinijeva politična skupina.
Fašizma ni mogoče razumeti zunaj zgodovinskega okvira, saj je nastal kot posledica pomembnih zgodovinskih obdobij in dogajanj, med katera se po navadi vključujejo predvsem sledeča:
vseevropski politični nemiri 1917-1923 po zgleduruske revolucije, v Italiji predvsem v letih 1919-1920 (t. i. rdeče dveletje alibiennio rosso)
Ti dejavniki so ustvarili popularno zamisel održavnioblasti, ki naj bi nastopila istočasno proti komunizmu in proti kapitalizmu, a ki bi garantirala pravično porazdelitev bogastva med vse prebivalce. Tako oblast je predlagal fašizem, zato je že leta 1922 prišel na oblast v Italiji.
Glavna značilnost fašizma je, da se ponuja kot alternativa med liberalnim kapitalizmom inMarxovim komunizmom. Na skrajno desno ga uvrščajonacionalizem,militarizem inekspanzionizem, na skrajno levo pa vrednota dela,socialna demokracija ingeneracijska revolucija. Njegova ideologija se opira napopulizem[3],etatizem[4] inkorporativizem[5]; posebno v prvih časih obstoja je fašizem zagovarjal socialno vlogozasebne lastnine in delitev prebivalstva nadružbene razrede[6]; vrhovno oblast ima totalitarna država, ki ne sprejemademokracije prebivalstva, ker je skupnost pomembnejša od posameznika. Fašizem namreč razumeva narod kot družbo s skupno identiteto, ki potrebuje energično vodstvo, sposobno uporabljati silo za njeno preživetje.[7] Državo mora vladati ena sama stranka, brez opozicije.[8]Kultura je proizvod narodne skupnosti, kjer je posameznik nepomemben.[9] Skupnosti, ki niso del fašističnega naroda in ki se neasimilirajo, nimajo pravice do samostojne kulture; posebno to načelo so sprejeli vsi fašistični režimi, izrecno v odnosih doJudov.
Prvotna zamisel Mussolinijevega fašizma se je naslanjala tudi na teorije nekaterih takratnih mislecev, ki so se mu pozneje večinoma tudi priključili, predvsemMarinetti inD’Annunzio. Pomemben je bil tudi vpliv ne-marksističnih levičarjev, na primerSorela, ki je predlagalrevolucionarni sindikalizem, za katerega je bilDuce posebno navdušen.
Ena od značilnosti zgodnjega italijanskega fašizma je bila tudi pripravljenost na večje ideološke spremembe in popravke, ki so bili včasih v pravem nasprotju s strankinimi smernicami. Vendar je to nasprotje opazno le iz današnjega zornega kota: takrat prehod iz levičarske ideologije na desničarsko (ali obratno) ni pomenil odstopa od temeljnega nauka, temveč le prilagoditev novonastalim družbenim okoliščinam oziroma popravek in izboljšanje osnovne teorije. To je posebno opazno v Mussolinijevem prestopu odsocialističnega zagovarjanja nižjih slojev naburžoazno zaščitoindustrijalcev; za Mussolinija je zavezništvo z bogato industrijo pomenilo samo možnost bolj uspešnega nasprotovanja tedanjivladi, ki ni znala uvesti potrebnih reform. Poznejši fašistični režimi v drugih državah so to nenavadno miselno zvezo tolmačili na boljutilitarističen način.
Malone vsi misleci povojnega časa so na kak način definirali fašizem, vendar se je velikokrat zgodilo, da so pri opisu pojava jemali v poštev samo njegove zunanje značilnosti, oziroma samo tiste plati, ki so bile v nesoglasju z njihovimi osebnimi prepričanji. Poleg tega nekateri niso dovolj upoštevali, da se je originalna, italijanska, ideja fašizma pozneje razvila v več vrst lokalnih fašističnih gibanj, ki so bila v marsičem različna od prvotne zamisli.
Benito Mussolini, začetnik in stvaritelj fašizma, je v esejuDoktrina fašizma[10] med drugim zapisal: “Kot je bilo 19. stoletje doba posameznika, saj liberalizem predpostavlja individualnost, verjamemo, da je to stoletje “kolektivno”, torej stoletje Države. …Kdor je videl v filozofiji fašizma samo goli oportunizem, ni razumel, da je fašizem poleg vladnega sistema tudi in predvsem mišljenjski sistem.”
Francisco Franco je v nekemintervjuju[11] tako opisal svoje gibanje: “Fašizem je v bistvu le obrambna reakcija organizma, je želja po obstoju, ki včasih prevzame ves narod. Vsak narod pa reagira na svoj način. Naša revolucija ima le španski pomen, nima ničesar skupnega s hitlerizmom, ki je nastal iz poraza in obupa.”
Anthony James Gregor je med drugim zapisal: “Fašizem je bil varianta klasičnega marksizma, ki se je opiral na marx-engelsove nauke, dokler ni izoblikoval teorije o “državnem sindakalizmu”, ki je bil podlaga zgodnjega fašizma.”[12]
János Albert Lukács vidi tako v fašizmu in nacizmu kot v komunizmu le skrajne oblike populizma.[13]
Lev Trocki je menil, da gre za “spontano gibanje množic, ki so ga vodile in financirale velike kapitalistične sile”.[14]
Georgi Dimitrov je v poročilu za Sedmi kongresTretje internacionale avgusta 1935 zapisal, da je fašizem “izrecna teroristična diktatura največjih reakcionarjev, šovinistov in imperialistov finančnega kapitala”-[15]
Ludwig von Mises in poznejeErnst Nolte sta bila prepričana, da je bil fašizem uperjen specifično proti Tretji internacionali in marksizmu sploh.[16][17]
Stanley G. Payne je označil fašizem za protikomunizem in protiliberalizem, ki z uporabo sile in na avtoritaren način uveljavlja nacionalistično diktaturo.[18]
Zeev Sternhell ugotavlja, da je fašizem sprejel liberalno ekonomijo tržnega gospodarstva in revolucionarno retoriko marksizma, a je zavrnil njuno filozofijo; nasprotoval je osnovnim sistemom liberalizma, marksizma, pozitivizma in demokracije.[19]
Na italijanskih volitvah 1921 je fašistična stranka dobila 35 sedežev v poslanski zbornici in tako postala odločilen element državne politike, ki je postopoma spremenil celotno parlamentarno delovanje. Že naslednjega novembra 1922 sta tako poslanska zbornica kot senat odobrila vlado, kjer je bil Mussoliniministrski predsednik in notranji minister. Ta vlada je trajala 20 let 8 mesecev 25 dni. V tem razdobju sta v Italiji obstajali tudi drugi dve oblasti, ki jih fašizem ni mogel (in niti hotel) nadvladati, in sicermonarhija inkatoliška cerkev. Obe sta bili sicer pod močnim vplivom vlade in sta se morali v marsičem ukloniti, vendar je formalno obstajal sporazum med njimi. Zaradi tega se italijanskemu fašizmu včasih zanika popolna pripadnost totalitarističnim režimom.[21]
Italijansko obdobje fašizma je moč razčleniti na več delov oziroma razvojnih faz. Prva faza (1922–1925) je bila več ali manj redno nadaljevanje parlamentarnega sistema. Druga faza (1925–1929) začne z Mussolinijevo izjavo, da si prevzame politično odgovornost za rastoče fašistično nasilje v državi, kar je postalo za škvadriste nekakšna legitimacija uporabe sile; v praksi je ta faza obdobje skrajne diktature in istovetenja fašistične stranke z vlado. Tretja faza (1929–1934) vključuje novo razmerje sPapeško državo (Lateranski sporazumi) in začetek gospodarske krize, ki je pozneje privedla dopodržavljenjabank; nadaljevala se je okupacijaafriških ozemelj. Za četrto fazo (1935–1940) je bila značilna proglasitevimperija in obsodba s straniLige narodov zaradi prikjučitveEtiopije, predvsem pa podpisjeklenega pakta zNemčijo. Peta faza (1940–1943) je bila sama druga svetovna vojna, ki se je končala z vojaškim porazom, medtem ko je bila šesta in zadnja faza (1943–1945) krhka marionetna vlada pod nemškim nadzorom.[22]
Leta 1946 so seItalijani odločili z institucionalnimreferendumom, da ukinejo monarhijo in ustanovijo republiko, to je današnjo italijansko državo.
Po prvi svetovni vojni je v vsej Evropi vladal strah pred komunizmom, ki je povzročil padecruskega imperija, saj se je ljudstvo balo, da bodoboljševiki podžgalirevolucijo tudi v ostalih padlihimperijih, predvsem vnemškem inavstroogrskem. Kljub temu so industrijalci obnavljali tovarne z izkoriščanjem delavcev, kar je seveda odpiralo pot revolucionarnim idejam, saj so bili delavci že bolj dovzetni za emancipacijo proletariata.[23][24] Tedanja logika je vsak predlog ali zahtevo po izboljšanju delovnega razmerja štela za dokaz komunističnega prodiranja, zato so po vsej celini nastajale večje in manjše reakcije proti »rdeči nevarnosti«. Porazno ekonomsko stanje je prepričalo tudi razočarane bivše bojevnike, da si bo gospodarstvo lahko opomoglo le pod vodstvom totalitarnih režimov, ki se bodo odločno zoperstavili napredovanju boljševikov. S temi idejami so nastaliFreikorps v Nemčiji,Black and Tans v Angliji inArditi v Italiji.
Ko je fašizem nastopil v Italiji, ga je ostala Evropa, vključno sFrancijo inZdruženim kraljestvom, odobravala, saj je predstavljal odkrit odgovorsovjetski nevarnosti in je predlagal konkreten način odpora proti nesposobnim oblastem. Celo izven Evrope so nekatere znane osebnosti zagovarjale novo italijansko politiko, med temiChurchill[25] inGandhi.[26] Pojavila so se različna podobna gibanja, mnoga od katerih so pa samo posnemala zunanje geste, na primer rimski pozdrav in temne srajce, pa tudi kult voditelja, nasilje in surovo nasprotovanje komunistom. Nekatera pa so se razvila vzporedno z italijansko socialno politiko in ideologijo, med temi izstopaNacionalsocialistična nemška delavska stranka pod vodstvomAdolfa Hitlerja. Od ostalih so se fašistične stranke povzpele na oblast vŠpaniji sFranciscom Francom (na oblasti od 1939. do 1975.), vRomuniji zIonom Antonescujem (1940-1944), vGrčiji zIoannisom Metaxasom (1936-1941), naNorveškem zVidkunom Quislingom (1933-1945), naPortugalskem zAntoniom Salazarjem (1932-1974).
Neofašizem je skupni izraz za socialna in politična gibanja, ki so nastala po drugi svetovni vojni za obujanje in uresničenje fašistične ideologije v Italiji. Podobna gibanja so v raznih obdobjih nastajala tudi v drugih državah: nekatera so več ali manj posnemala italijansko teorijo, druga so se zgledovala po nemškem neonacizmu.
V povojni Italiji ni bila uvedena uradna defašizacija in ni bilo uradnih obsodb fašističnih zločinov. Že leta 1946 jevlada De Gasperi I. na predlog ministraTogliattija odobrilaamnestijo za politične zločine v zadnjem obdobju vojne. S tem dekretom je vlada načeloma zaključila povojno obračunavanje s fašizmom, saj je bil uveden izrecno kot “povojna sprava vseh Italijanov, ki naj privede do političnega in socialnega miru v državi”. Iz teh besed je razvidna primarna skrb oblasti, da ukinejo vzdušjecivilne vojne med prebivalstvom, čeprav za ceno odpuščanja vojnih zločinov. Amnestija Togliatti je pravi mejnik med fašizmom in demokracijo v Italiji in je obrodila pozitivne sadove kljub začetnemu nasprotovanju prebivalstva. Ena od posledic je bila tudi toleriranje skrajno-desničarske politične stranke, ki je bila znana kot neofašistična, a so jo Italiiani sprejeli kot nekakšno nostalgijo po preteklosti, ki si jo demokratična družba lahko tudi dovoli. V resnici so to stranko,Italijansko socialno gibanje oz.Movimento Sociale Italiano (MSI), poznejeAlleanza Nazionale (AN), njeni predstavniki označevali kot post-fašistično.
Nekateri opazovalci so mnenja, da je prav dopuščanje te stranke privedlo do zelo poznega nastanka pravih neofašističnih skupin, ki so začele nastopati z oboroženimiterorističnimi akcijami. Te so se pojavile šele pri naslednji generaciji, in sicer v italijanskih “svinčenih letih” (1968 – 1982): samo v obdobju 1969-1975 se je zgodilo v Italiji 4584 atentatov, od katerih so neofašistične organizacije prevzele odgovornost za kar 83%, to je za 113 smrtnih žrtev in 351 ranjencev.[opombe 2]
V zadnjih desetletjih nekateri zgodovinarji razlikujejo med neofašizmom in post-fašizmom, kjer naj bi slednji pomenil politiko nekaterih strank ali držav, ki sprejemajo in uveljavljajo fašistično ideologijo in socialno zamisel, a ne priznavajo diktature, avtoritarizma in nasilja. Po mnenju teh avtorjev je neofašizem, to je obnavljanje klasičnega fašizma, prisoten le v režimih nekaterih zgodovinskih diktatur, recimo v Francovi Španiji. Sodobne državne ureditve pa naj bi velikokrat aktivno upoštevale nauke post-fašizma.[27]
↑Po mnenju nekaterih je fašizem v razmerju do nacizma nadrejen pojem, drugi pa so mnenja, da je pojma fašizem in nacizem bolje ločiti.
↑ General karabinjerjev Nicolò Bozzo je dal intervju, ki je bil objavljen v knjigi (glej sklic Ruggiero, stran 229), kjer se za ta podatek navaja sledeči vir: Tribunale di Savona, ufficio del giudice per le indagini preliminari, Decreto di archiviazione procedimento penale 2276/90 R.G. pag 23 a 25 [Sodišče mesta Savona, urad preiskovalnega sodnika, dekret o arhiviranju sodnega postopka 2276/90 strani od 23 do 25]. Ta postopek arhiviranja se normalno izvede na zahtevo javnega tožilca v slučaju, ko ni bilo ugovora s strani oškodovanca.
Colombo, Arturo (1979). »Partiti e ideologie del movimento antifascista«.Storia d'Italia. Novara: De Agostini. str.vol. 8.
Detti, Tommaso; Gozzini, Giovanni (2002).Storia contemporanea: il Novecento. Milano: Mondadori.
»Dimitrov, Georgi Mikhailovich (1882-1949)«.marxists.org/glossary/people/d/i.htm#dimitrov-georgi.{{navedi splet}}:Manjkajoč ali prazen|url= (pomoč)
Di Nolfo, Ennio (2011).Dagli imperi militari agli imperi tecnologici – La politica internazionale dal XX secolo ad oggi. Roma-Bari: Laterza.ISBN978-88-420-8495-2.
Fella, Stefano; Ruzza, Carlo (2011).Re-inventing the Italian Right: Territorial politics, populism and 'post-fascism'. London-New York: Routledge.
Ferrari, Francesco Luigi (1983).Il regime fascista italiano. Ed. di Storia e Letteratura.ISBN978-88-87114-86-7.
Gentile, Emilio (2002).Fascismo. Storia e interpretazione,. Roma-Bari: Laterza.
Grčić, Joseph (2000).Ethics and political theory. Lanham, Maryland, USA: University of America, Inc.
Južnič, Stane (1981).Novejša zgodovina - izbrana poglavja. Ljubljana: FSPN.
Kent, Allen; Lancour, Harold; Nasri, William Z (1998). »Automated Discourse Generation to the User-Centered Revolution - 1970-1995«.Encyclopedia of Library and Information Science. Volume 62 - Supplement 25: CRC Press.ISBN0-8247-2062-8.{{navedi enciklopedijo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija (povezava)
Lamb, Richard (1997).Mussolini e gli inglesi. Milano: Corbaccio.ISBN88-7972-286-7.
Lukacs, John (1997).The Hitler of History. New York: Vintage Books.
Ogrin, Matija. »Površje in žarišče krize Doma in sveta leta 1937«.Zbornik dokumentov. Kriza revije »Dom in svet«leta 1937 (Ljubljana 2001).
Payne, Stanley G. (1980).Fascismo: confronto e definizione. London: Università del Wisconsin Press.
Payne, Stanley G. (1996).A History of Fascism, 1914–1945.
»Roosevelt "Message to Congress on the Concentration of Economic Power"«.Internet Archive. The American Economic Review, Vol. 32, No. 2, Part 2, Supplement, Papers Relating to the Temporary National Economic Committee (Jun., 1942),.{{navedi splet}}:Manjkajoč ali prazen|url= (pomoč)Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
Ruggiero, Michele (2006).Nei secoli fedele allo Stato. Genova: Fratelli Frilli.ISBN978-88-7563-239-7.
Sabbatucci, Giovanni (2004).Storia Contemporanea - Il Novecento. Laterza.
Sofri, Gianni (1988).Gandhi in Italia. Bologna: Il Mulino.ISBN88-15-01768-2.
.svg)
