Za začetnika sodobne etologije imajo nekateriCharlesa Darwina, ki je z delomThe expression of the emotions in animals and men (Izražanje čustev pri živalih in ljudeh) vplival na mnoge etologe. Še danes je ena glavnih smeri preučevanja znotraj etologijeevolucijavedenjskih vzorcev in razumevanje vedenja v kontekstunaravnega izbora. Njegov sodobnik, angleški prirodoslovecGeorge Romanes, je preučeval učenje in inteligenco živali, vendar se njegova metoda, ki je temeljila na opazovanju posameznih primerov živalskega vedenja in pripisovanju le-teh duševnem stanju živali, ni uveljavila.
Karl von Frisch je bil prvi, ki se je znanstveno lotil preučevanjazibajočega plesa čebel
Drugi zgodnji etologi, kot staOskar Heinroth inJulian Huxley, so se namesto tega osredotočili na vedenje, ki ga označujemo kotinstinktivno, in se pod določenimi pogoji pojavlja pri vseh pripadnikih istevrste. Prvi korak pri preučevanju vedenja nove vrste je tako postaletogram - opis glavnih tipov vedenja s pogostostjo pojavljanja. Tak pristop je osnova za objektivno zbirko vseh podatkov o vedenju neke živali, na kateri lahko gradijo kasnejši raziskovalci.
Etologija kot veda se je najmočneje razvijala vEvropi, predvsem na račun dela dveh velikanov tega področja,Konrada Lorenza inNikolaasa Tinbergena, ki sta razvila nekaj osnovnih konceptov preučevanja živalskega vedenja. Za svoj prispevek k etologiji sta leta 1973 skupaj sKarlom von Frischem prejelaNobelovo nagrado.
Danes je etologija priznana znanstvena disciplina, ki se razvija predvsem v Evropi inZDA, odkritja s tega področja pa objavlja več specializiranih znanstvenih revij.
