Cantona, ki ga navijačinogometnega kluba Manchester United še danes kličejoKralj Erik, je bil eden najbolj karizmatičnih nogometašev tega kluba v njegovi zgodovini. Navijači Manchester Uniteda so ga leta 2001 izbrali za nogometaša stoletja svojega kluba. Z Manchestrom je Éric v petih letih igranja osvojil štiri naslove angleškega prvaka, dva ligaška pokala in pokal angleške nogometne zveze. Dvakrat je s klubom osvojil dvojno krono (zmaga v ligaškem pokalu in naslov prvaka). Po upokojitvi leta 1997 je postalfilmski igralec intrener nogometa na mivki.
Kljub nekaterim navedbam, da je bil rojen vMarseillu, se je Éric rodil v Parizu[6] staršema Albertu in Eleonore, ki sta se kmalu po njegovem rojstvu preselila v Marseille.
Cantonajev prvi nogometni klub je bilAuxerre, kamor je vstopil kot mladinec. Za klub je dve leti igral v mladinski vrsti, 5. novembra 1983 pa je prvič nastopil za člansko ekipo na tekmi z Nancyjem, ki jo je Auxerre dobil s 4:0.
V letu 1984 ni mogel igrati, ker je bil na služenjuvojaškega roka, po vrnitvi pa je bil posojen klubuMartigues v drugo francosko ligo. Leta 1986 se je vrnil v Auxerre in z njim podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo. Še isto leto je po dobrih predstavah v prvi francoski ligi prvič nastopil tudi zafrancosko nogometno reprezentanco. Cantona je bil po naravi vročekrven igralec, ki se je v prvi incident zapletel že leta 1987, ko je v obraz udaril kolega v reprezentanciBruna Martinija[7].
Že naslednje leto se je spet znašel v težavah, ko je zaradi grobega štarta na igralca Nantesa,Michela Der Zakariana dobil prepoved nastopanja na treh tekmah. Kasneje so mu kazen sicer znižali na dve tekmi, ker je Auxerre zagrozil zvezi, da Cantona ne bo smel nastopiti za francosko reprezentanco do 21 let. Éric je nato za reprezentanco nastopil in z njo osvojil naslov evropskega prvaka do 21 let. Kmalu zatem je prestopil vMarseille, klub, za katerega je navijal že kot otrok. Njegov prestop je bil takrat vreden rekordnih 22 milijonovfrancoskih frankov, kar je bil takrat najvišji znesek v zgodovini francoskega nogometa. Njegov vroči temperament ga je spet spravil v težave januarja 1989, ko je naprijateljski tekmi proti klubuTorpedo Moskva iz jeze, ker ga je trener zamenjal, brcnilžogo med gledalce ter si strgaldres. Klub ga je kaznoval z enomesečno prepovedjo igranja. Le mesec kasneje je dobil še enoletno prepoved nastopanja za reprezentanco, po tem, ko je na nacionalni televiziji javno užalil selektorja[8].
Zaradi težav pri vklapljanju v ekipo pri Marseillu je bil Cantona za šest mesecev posojenBordeauxu, nato pa še za eno leto klubuMontpellier. V Montpellieru se je stepel s soigralcemJean-Claudom Lemoultom, nato pa mu je v obraz vrgel še svoje nogometne čevlje. Po incidentu je šest nogometašev kluba zahtevalo, da klub prekine pogodbo s Cantonajem. Po posredovanju in podpori Ericu s strani soigralcev, kot sta bilaLaurent Blanc inCarlos Valderrama, pa ga je klub obdržal, a ga kaznoval z desetdnevno prepovedjo igranja[9]. Cantona je z Montpelierjem isto leto osvojil francoski pokal, njegova dobra forma pa je prepričala Marseille, da ga je vzel nazaj.
Po vrnitvi v Marseille je Cantona pod vodstvom trenerjevGerarda Gilija in njegovega naslednikaFranza Beckenbauerja igral odlično, ko pa je predsednik MarseillaBernard Tapie zaradi slabih rezultatov zamenjal Beckenbauerja zRaymondom Goethalsom, je Cantona spet večkrat prišel v spor z vodstvom kluba. Posledica sporov je bil Cantonajev odhod po koncu sezone. Sezono 1991 je Éric tako začel priNîmesu.
Decembra 1991 je med tekmo zaradi nestrinjanja s sodniško odločitvijo Cantona zalučal žogo v glavnega sodnika. Zaradi incidenta ga je zaslišala disciplinska komisija francoske nogometne zveze. Kaznovan je bil z enomesečno prepovedjo nastopanja. Cantona je odreagiral tako, da je vstal in stopil do mize, kjer so sedeli predstavniki komisije ter vsakemu od njih v obraz rekel, da je idiot. Komisija mu je zaradi tega kazen podaljšala na tri mesece, Éric pa je takrat objavil konec svoje nogometne kariere.
Takratni francoski selektorMichel Platini, ki je bil velik Cantonajev privrženec, ga je prepričeval, naj si premisli. Po nasvetuGérarda Houllierja si je Éric na koncu res premislil in se odločil, da bo svojo kariero začel na novo vAngliji.
6. novembra 1991 je po zmagi Liverpoola nad Auxerrom v drugem kolu pokala UEFA k Liverpoolovemu trenerjuGraemu Sounessu pristopil Michel Platini in mu povedal, da si Éric Cantona želi zaigrati za Liverpool. Souness je takrat ponudbo zavrnil. Menil je namreč, da bi prihod vročekrvnega Francoza porušil mir v njegovem moštvu. Januarja 1992 je tako Cantona prišel v Anglijo, kjer je začel preizkusno obdobje pri klubuSheffield Wednesday, ki ga je takrat vodilTrevor Francis. Po poizkusnem obdobju mu je klub ponudil podaljšanje sodelovanja, a ga je Éric zavrnil in se pridružil rivalom izYorkshira, klubuLeeds United. S klubom je že prvo sezono osvojil prvo mesto vFirst Division, ki je bila takrat najvišja angleška liga. Kasneje je to ligo zamenjalaPremier League. Cantona pa je takrat dobival priložnost le kot zamenjava in je za Leeds zabil le tri gole. Kljub temu je v tej sezoni kar dvakrat dosegelhat-trick. Prvič ga je dosegel na tekmiCharity Shielda, ko je Leeds premagalLiverpool FC s 4–3. Drugi hat-trick je dosegel na ligaški tekmi protiTottenham Hotspur FC, ki jo je Leeds dobil s 5-0.
Cantona je novembra 1992 zapustil Leeds. Za 1,2 milijonafuntov je prestopil k Manchester Unitedu. Do prestopa je prišlo po naključju. Trener LeedsaHoward Wilkinson je po telefonu predsednika Manchester Uniteda vprašal, ali bi Manchester prodalDenisa Irwina. Edwards je imel ravno takrat sestanek s trenerjem UnitedaAlexom Fergusonom, ki je bil proti prodaji, je pa izrazil željo po novem napadalcu. Ravno takrat se je namreč zanimal za več napadalcev, med katerimi so biliDavid Hirst,Matt Le Tissier inBrian Deane. Wilkinsona sta s predsednikom vprašala za možnost prestopa Cantonaja v Manchester, že čez nekaj dni pa je Francoz tudi prestopil[10].
Cantona je z Unitedom podpisal pogodbo 26. novembra 1992, prvič pa je zanj nastopil na tekmi proti portugalskiBenfici vLizboni, ki so jo odigrali v čast 50. rojstnega dne legendarnegaEusébia. Prvi ligaški nastop je Cantona opravil kot zamenjava na tekmi protiManchester Cityju naOld Traffordu 6. decembra 1992. United je zmagal z 2-1, Cantona pa takrat ni odigral pomembnejše vloge.
Sezono je Manchester United takrat začel slabo, največje težave pa je imel pri doseganju zadetkov.Brian McClair inMark Hughes takrat nista bila v formi,Dion Dublin, ki je klub okrepil v poletnem prestopnem roku, pa si je zlomil nogo in ni mogel igrati kar šest mesecev. Cantona se je kmalu prilagodil načinu Unitedove igre in je poleg golov klubu prinesel tudi hitrost. Ustvaril je veliko akcij, iz katerih so tudi njegovi soigralci lahko dosegli gole. Svoj prvi gol v dresu Uniteda je Éric Cantona dosegel proti klubuChelsea FC na njihovemStamford Bridgu 19. decembra 1992. Tekma se je takrat končala z 1-1. Ves svoj talent je Cantona pokazal 9. januarja 1993 na tekmi proti Tottenham Hotspuru, ko je dosegel en zadetek in prispeval podaje k vsem preostalim golom. United je takrat dobil tekmo s 4:1. Že na naslednji tekmi s svojim prejšnjim klubom Leedsom naElland Roadu se je Éric spet znašel v težavah. Zaradi žvižgov je namreč pljunil navijača Leedsa in bil za to kaznovan s strani nogometne zveze s kaznijo v višini 1000 funtov.[8].
V prvih dveh sezonah igranja za United je Cantona povsem preporodil klub, ki je v sezoni 1992/93 osvojil prvi naslov prvaka novo ustanovljeneFA Premier League. S tem je postal prvi igralec, ki je v dveh sezonah za dva različna kluba osvojil naslov prvaka najvišje angleške nogometne lige. United je naslov prvaka osvojil tudi v sezoni 1993/94, isto leto pa je osvojil tudiFA pokal. Na finalni tekmi s Chelseajem je Cantona dosegel dva gola izenajstmetrovke, United pa je zmagal zrezultatom 4:0. Trojno krono je United tisto leto izgubil v finalu ligaškega pokala, kjer ga je premagalaAston Villa s 3:1.
V sezoni 1993/94 je bil Cantona izbran zanogometaša leta po izboru igralcev. V tisti sezoni je postavil še enrekord; v dveh sezonah je zbral kar 4rdeče kartone. Dva kartona je dobil na dveh zaporednih tekmah v marcu 1994. Prvič je bil poslan z igrišča na tekmi protiSwindon Townu, ki se je končala z rezultatom 2:2, drugič pa že naslednji teden, ko je dobil karton na gostovanju naHighburyju na tekmi proti domačemuArsenalu. Tudi tista tekma se je končala neodločeno 2:2. Zaradi teh dveh kartonov je dobil Cantona prepoved igranja na petih tekmah. Zato ni smel nastopiti na polfinalni tekmi FA pokala protiOldham Athleticu[11].
V naslednji sezoni je postal Cantona v javnosti še bolj znan po incidentu, ki se je zgodil 25. januarja 1995. Na gostovanju priCrystal Palacu je Cantona dobil rdeči karton zaradi nešportnega ravnanja. Éric je namreč brcnil nasprotnikovega branilcaRicharda Shawa po tem, ko ga je le-ta vlekel za dres. Med odhodom v slačilnico se je Cantona iztrgal Normanu Daviesu, klubskemu oskrbniku, in napadel enega od domačih navijačev. Najprej ga je v skoku brcnil, nato pa ga je napadel še s pestmi[12]. Napadeni navijač, Matthew Simmons je bil po incidentu zaradi groženj in napadalnega obnašanja obsojen na sedem dni zapora, vendar je v zaporu preživel samo 24 ur[13]. Izkazalo se je namreč, da je bil Simmons nekaj let pred tem udeležen v ropu in napadušrilanškega uslužbenca bencinske črpalke in, da je bil rasist ter nacionalist, ki se je le nekaj dni pred incidentom udeležil srečanja pripadnikovNacionalne fronte[14]. Poleg tega je bil obsojen tudi na plačilo kazni v višini 500 funtov in enoletno prepovedjo obiska nogometnih igrišč v Angliji in v Walesu[15]. Znamenita slika, ko Cantona v stilukung-fu borca brcne Simmonsa, je bila nato z dovoljenjem Erica Cantonaja uporabljena na naslovnici singla angleške skupineAsh z naslovom »Kung Fu«. Naslovnica je skupini zagotovila preboj na glasbene lestvice še v istem letu.
Nanovinarski konferenci, ki je bila sklicana po incidentu, je Cantona na namig, da bodo odslejnovinarji budno spremljali njegovo obnašanje, izjavil:
Galebi sledijo ribiški ladji, ker pričakujejo, da bodo z njih v morje priletele sardine.
Nato je vstal in zapustil dvorano. Za incident je bil kaznovan s 120 urami javnih del, po pritožbi pa mu je bila naložena 14-dnevnazaporna kazen za napad. Na željo nogometne zveze je Manchester United suspendiral Cantonaja za preostale štiri mesece sezone 1994/95, nogometna zveza pa je kazen suspenza kasneje podaljšala na devet mesecev in ga razširila na vsa tekmovanja ter mu naložila tudi denarno kazen v višini 10.000 funtov.
Takratni predsednik ZvezeGraham Kelly je napad opisal kot»madež na naši igri«, ki naj bi zmanjšal ugled nogometa[16]. Manchester United je Cantonaja dodatno kaznoval še z odvzemom dvotedenskeplače[17]. Poleg tega mu je selektor francoske nogometne reprezentance takrat tudi odvzel kapetanski trak. Manchester United je v tisti sezoni izgubil boj za naslov angleškega prvaka. Prvaki so takrat postali nogometašiBlackburn Roversov.
Obstajajo govorice, da naj bi Cantona nameraval zapustiti Anglijo po preteku kazni, vendar naj bi ga Alex Ferguson prepričal, da je ostal. United je namreč v prestopnem roku prodal več ključnih igralcev in prvo ekipo popolnil iz vrst mladinske ekipe. Ferguson naj bi takrat nujno potreboval izkušenega in karizmatičnega igralca, kot je bil Éric Cantona, saj obeti za prihodnjo sezono niso bili najboljši. Ericov povratek je buril duhove že precej pred prvo tekmo, na kateri naj bi nastopil. 1. oktobra 1995 je United igral protiLiverpoolu, mnogi pa so menili, da se Cantona ne bo nikoli več vrnil v enakem slogu, saj naj bi bil pritisk nanj s strani navijačev in medijev prehud.
Na tekmi je Cantona podal za zadetekNickyja Butta, nato pa je po prekršku nadRyanom Giggsom vkazenskem prostoru zadel še enajstmetrovko. Njegov povratek je bil za klub, ki je za božič za prvouvrščenimNewcastlom zaostajal že za 10 točk, odločilnega pomena. Manchester je nato s serijo tekem, na katerih je zadeval Éric Cantona in ki jih je dobil z rezultatom 1:0, kmalu ujel Newcastle. Po zmagi s 3:0 nadMiddlesbroughom pa je Manchester United slavil še tretjič v štirih sezonah, odkar je bil njegov član Éric Cantona.
United je isto leto, spet z rezultatom 1:0, dobil tudi finale FA pokala protiLiverpoolu. Edini zadetek je spet prispeval Éric Cantona. Cantona je postal tudi prvi tuji kapetan, ki je osvojil pokal FA (na tekmi je Cantona zamenjal dotedanjega kapetanaSteva Brucea, ki je bil v slabi formi). Zadetek je dosegel pet minut pred koncem srečanja, ta gol pa je verjetno eden njegovih najbolj znanih. Po izvajanju kota z leve strani je žoga priletela v kazenski prostor Liverpoola, kjer jo jevratarDavid James poskušal izbiti. Namesto, da bi žogo odbil izven igrišča pa se je le-ta odbila od enega od igralcev proti sredini zunanjega roba kazenskega prostora. Cantona, ki se je po izvajanju umaknil na rob šestnajstmetrskega prostora je žogo pričakal z močnimvolejem in jo poslal skozi vrsto branilcev naravnost v mrežo. Po tekmi je komentiral izid in njegovo kariero z besedami:»Saj veste kakšno je življenje. Vzponi in padci.«. S to zmago je Manchester United postal prvi klub v zgodovini angleškega nogometa, ki je dvakrat osvojil dvojno krono.
Cantona je Manchester United s pomočjo igralcev, kot so biliRyan Giggs, mladiDavid Beckham,Paul Scholes,Nicky Butt inGary Neville utrdil na mestu enega od klubov »velike četverice« angleškega nogometa. Klub je zadržal naslov prvaka tudi v sezoni 1996-97, Cantona pa je osvojil štiri naslove v petih sezonah pri Manchestru. Po tem, ko jeBorussia Dortmund v polfinaluLige prvakov 1997 izločila Manchester United, je Éric Cantona objavil, da pri tridesetih letih zaključuje svojo nogometno kariero. 16. maja 1997 se je na tekmi v častDavida Bussta (nogometaša, ki je moral kariero zaključiti zaradi poškodbe na tekmi proti Unitedu leto pred tem) sCoventry Cityjem naHighfield Roadu, na kateri je dosegel dva zadetka (tekma se je končala z rezultatom 2:2), tudi uradno poslovil od svojih navijačev. V petih sezonah je za United dosegel 64 golov. 11 jih je dosegel še v domačih pokalnih tekmovanjih in 5 v ligi prvakov.
V svojiavtobiografiji iz leta 1999 z naslovomManaging my Life, jeAlex Ferguson zapisal, da ga je o svoji nameri Éric obvestil v 24 urah po izpadu iz lige prvakov. Javnost so o tem obvestili šele mesec dni kasneje. Med tem časom so se v javnosti začele širiti govorice o njegovem morebitnem odhodu vŠpanijo, kjer naj bi se pridružil klubuReal Zaragoza.
Leta 2004 je Cantona izjavil:»Ponosen sem, da navijači še vedno pojejo moje ime, bojim pa se, da bodo že jutri prenehali. Tega se bojim, ker mi je všeč. Ljudje se vedno bojimo, da bomo izgubili nekaj, kar nam je všeč..."«
Leta 2006 ječasopisThe Sun objavil članek, v katerem navaja Cantonaja, ki komentira Manchester United kot klub, ki je izgubil svojo dušo. Njegovi igralci naj bi bili čreda ovac. V članku je Cantona še izjavil, da so dnevi, ko so nogometaši kotGeorge Best ali on sam zabavali občinstvo, na žalost minili.Rdeči vragi naj bi z dolgočasnimi funkcionalnimi ekipami izdali svojo preteklost. Protislovne pa so njegove izjave, ki jih je dal avgusta 2006 za 'United Magazine', kjer je izjavil, da se bo v United vrnil samo kot 'številka 1' (torej ne kot pomočnik ali pomočnik trenerja) in, da bo takrat naredil edinstveno ekipo, ki bo igrala nogomet, za katerega sam meni, da je edini pravi.
Cantona je nasprotoval prevzemu Manchester Uniteda s straniMalcolma Glazerja in je nekoč celo izjavil, da v klub ne bo prišel niti kot trener, dokler bo le-ta v lasti družine Glazer. To je razočaralo številne navijače, ki so leta 2000 izvedli anketo in ga izbrali za najljubšega naslednika Sir Alexa Fergusona[18].
Julija 2008 so se vSunday Expressu pojavile novice, da si je Éric premislil. Njegov dobri prijatelj naj bi za ta časopis namreč izjavil: »Ericu je všeč ideja, da bi s trenerskimi nasveti pomagal klubu, kot je Manchester United. Sicer uživa v igralstvu in režiji, pa tudi v nogometu na pesku, vedno pa si je želel pomagati pri sestavi ekipe po lastnem okusu. Ve tudi, da ga bi Sir Alex Ferguson pri tem vzpodbujal.«[19]
Éric Cantona je zaFrancosko nogometno reprezentanco prvič nastopil na tekmi protiZahodni Nemčiji avgusta 1987.Henri Michel, ki mu je takrat ponudil priložnost, pa ga septembra leta 1988 ni ponovno povabil v reprezentanco. Cantona je takrat v televizijskem intervjuju selektorja označil za »kup dreka«, zaradi česar mu je bilo za nedoločen čas prepovedano nastopanje za Francijo[20]. Michel pa je bil z mesta selektorja odpuščen kmalu za tem, ker se Franciji ni uspelo uvrstiti naSvetovno prvenstvo v nogometu 1990.
Za novega selektorja je bil imenovanMichel Platini, ena od prvih stvari, ki jih je novi selektor storil, pa je bil ponovni vpoklic Cantonaja. Takrat je izjavil, da bo Éric Cantona igral za francosko reprezentanco, vse dokler bo igral v najboljših klubih. Franciji se je pod novim selektorjem uspelo uvrstiti naEvropsko prvenstvo v nogometu 1992, kjer pa ni dobila niti ene tekme, čeprav je bil njen napadalni dvojec Cantona -Jean-Pierre Papin. Platini je po tem neuspehu podal svoj odstop, za novega selektorja pa je bil imenovanGérard Houllier.
Pod Houllierjem se Franciji spet ni uspelo uvrstiti naSvetovno prvenstvo v nogometu 1994 vZdruženih državah Amerike. Priložnost so zapravili v zadnji tekmi protiBolgariji, ki so jo izgubili z 2:1. Takrat bi že remi pomenil, da se bo svetovnega prvenstva udeležila Francija. Odločilni gol so Bolgari dosegli po tem, ko jeDavid Ginola izgubil žogo,Emil Kostadinov pa je zadel. Cantona naj bi bil po tekmi ogorčen nad napako Ginole. Po porazu je Houllier odstopil, novi selektor pa je postalAimé Jacquet.
Jacquet je takoj začel s spremembami v francoski reprezentanci, da bi jo pripravil na kvalifikacije za uvrstitev naEvropsko prvenstvo v nogometu 1996. Za novega kapetana reprezentance je izbral Erica Cantonaja, ki je to vlogo obdržal vse do incidenta naSelhurst Parku v januarju 1995. Suspenz, ki ga je Cantona dobil takrat, je namreč veljal tudi za mednarodne tekme.
Med njegovo odsotnostjo je vlogo graditelja igre v francoski reprezentanci dobilZinédine Zidane, okoli njega je začel Jacquet tudi graditi novo ekipo. Z vključitvijo mladih nadarjenih nogometašev, kot so biliPatrick Vieira,Thierry Henry inDavid Trézéguet, so Cantona, Papin in Ginola izgubili mesto v reprezentanci in niso nikoli več nastopili zanjo. Kljub kritikam na račun selektorja, ker je nastop na Evru 1996 odrekel takrat enemu najboljših igralcev v angleški ligi, Ericu Cantonaju, pa se je le-ta branil z izjavami, da gre francoski ekipi tudi brez Cantonaja dobro in da ne želi porušiti zaupanja teh igralcev[21]. Francija je kasneje osvojila naslov svetovnega prvaka v nogometu leta 1998.
Cantona se je po koncu nogometne kariere posvetil kinematografiji, predvsem kot igralec v francoskihfilmih, pa tudi kotrežiser. Njegov režijski prvenec je bilkratki filmApporte-moi ton amour, ki ga je režiral leta 2002. Leta 1998 je v filmuElizabeth zaigral v vlogi francoskegaveleposlanika obCate Blanchett. Septembra 2008 je bil eden od nosilcev glavne vloge v filmuJack Says, ki je bil izdan na DVDju. Kot režiser Thierry Grimandi je nastopil v filmuFrench Film, poleg tega pa je bil koproducent in glavni igralec v filmuKena Loacha,Looking for Eric, ki je bil nominiran tudi zazlato palmo .
Kmalu po odhodu iz Manchester Uniteda je Cantona postal kapetan francoske ekipe v nogometu na pesku. Svoje zanimanje za ta šport je kasneje še razširil in postal selektor ter glavni trener francoske reprezentance, ki je osvojila prvi naslov prvaka v nogometu na pesku leta 2005. Pod njegovim vodstvom je ekipa osvojila tretje mesto tudi naslednje leto, leta 2007 pa je osvojila še četrto mesto. Leta 2008, ko je bila gostiteljica prav Francija, pa je Cantonajevo selekcijo v četrtfinalu izločila Italija.
Leta 1998 jeFootball League Erica Cantonaja uvrstila na lestvico 100 legend nogometa.
Blacker, Terence; Donaldson, William (1997).The Meaning of Cantona: Meditations on Life, Art and Perfectly Weighted Balls. Mainstream Publishing.ISBN978-1-85158-950-0.
Specifični
↑Eric Cantona —FourFourTwo, 2004. — str. 5. — ISBN 9-780753-508923
