El Dorado (špansko,»zlati«; prvotnoEl Hombre Dorado ("Zlati mož") aliEl Rey Dorado ("Zlati kralj"),) je špansko poimenovanje za legendarnega vladarjaljudstva Muisca, domorodcev, ki so prebivali v severnihAndih (na območju današnjeKolumbije) med letom 600 in 1600 našega štetja. Ime je povezano z njihovim obrednim kronanjem prijezeru Guatavita. Prekrit z zlatim prahom, je vladar na splavu odplul na sredino jezera, kamor je v dar bogovom odvrgel zlate dragocenosti. Običaj je do prihoda špancev na celino izginil, legenda o El Doradu pa je dobila mitske razsežnosti. Ostale so zgodbe o starodavnem kraljestvu v globinah amazonskega pragozda, kjer se skrivajo ogromne količine zlata. Legenda je v španskih zavojevalcih zbudila željo po bogastvu, kar je botrovalo številnim odpravam, katerih cilj je bil odkriti legendarno mesto. Iskanje je bilo neuspešno, do začetka 19. stoletja pa je obveljalo prepričanje, da zgodba o El Doradu ni nič več kot mit.
Za predkolumbovske kulture na območju današnjeKolumbije zlato ni bilo valuta za trgovanje ali vir bogastva, temveč so ljudstva dragoceno kovino cenila zaradi njene duhovne vrednosti ter preproste obdelave. Obrtniki ljudstvaMuisca so iz zlata izdelovali nakit ter razne dragocene predmete, ki so jih v velikih količinah darovali svojim božanstvom, da bi obdržali ravnovesje vesolja in se izognili naravnim katastrofam. Izdelovali so figurice imenovane»tunjos« ), ki so največkrat predstavljale osebe z orožjem ali glasbenimi instrumenti. Najbolj znan primer figurice je zlat splav z okrašenimi osebami, ki predstavlja njihov ritual darovanja. Danes si ga lahko ogledamo v Muzeju zlata vBogoti.
Španski osvajalci so kmalu po svojem prihodu opazili dragocenosti domorodskih ljudstev, izdelane iz zlata, srebra ter dragih kamnov, ki za tamkajšnje prebivalce niso imeli nikakršne materialne vrednosti. V prepričanju, da se tam skriva neizmerno bogastvo, so pričeli prečesavati severni del celine, da bi tam odkrili nahajališča zlata, ki bi ga lahko pretopili ter na svojih ladjah odpeljali nazaj vEvropo.
Po letu 1500 so evropski raziskovalci v iskanju zlatega mesta organizirali številne odprave v do tedaj neraziskan amazonski pragozd. Ideja o legendi naj bi se porodila španskim osvajalcem izQuita, ki je okrog leta 1540 postalo izhodišče prvih odprav v gozdoveAndov. Kot je razvidno iz ohranjenih zapisov o njihovih ekspedicijah, so prvi raziskovalci pod vodstvomGonzala Pizarra,Francisca de Orellane terHernana Péreza de Quesade inPhilippa Von Huttna tam naleteli na plemena, ki so naseljevala območja rek Ñapo, Caquetá, Uaupés in Putumayo. Edini zgodovinski viri, ki pričajo o plemenih v porečjuAmazonke, so zapisi raziskovalcaGasparja de Carvajala, ki se je na območje prebil leta 1542 terLope de Aguirre iz leta 1561. Rodovitno območje je bilo takrat gosto poseljeno s številčnimi ljudstvi. Zahvaljujoč tem odpravam pa so nastali tudi prvi zemljevidi severnega delaJužne Amerike.
Španskikonkvistador Francisco de Orellana, ki je zaslužen za padecInkovskega imperija, vPeruju, se je skupaj s svojim polbratom Gonzalom Pizarrom leta 1537 podal na vzhod v iskanju bogatih nahajališčcimeta ter zlata. Številni Pizarrovi spremljevalci so v amazonskem pragozdu izgubili življenje zaradi lakote, bolezni ter spopadov z domorodci, Orellano pa je nadaljeval svojo pot vzdolž Amazonke dokler ni dosegelAtlantskega oceana. Pionirska raziskovalca zlatega mesta sicer nista našla, je pa Orellano danes znan kot odkritelj reke Amazonke.
Že leta 1536 si je Gonzalo Jimenez de Quesada podjarmil južne naselbine plemenaMuisca ter si prisvojil njihove zaklade. Njihove zgodbe o obredu iniciacije novega vladarja ter velike količine zlata pri domorodcih so pričale o obstojuEl Dorada, zato se je nekaj let kasneje v iskanje podal njegov brat Hernán Pérez de Quesada, ki pa svojega načrta ni uspel uresničiti in se poražen vrnil vBogoto.
Antonio de Berrio se je na lov za zlatim kraljestvom podal kar trikrat. Med letoma 1583 in 1589 je raziskal kolumbijske planote ter zgornji tok rekeOrinoko. Sredi njegove tretje ekspedicije je njegovo posadko zajel angleški raziskovalecWalter Raleigh ter skupaj s ujetniki nadaljeval iskanje vzdolž Orinoka in se čez nekaj mesecev vrnil nazaj na otokTrinidad.
Zaradi zgodb o obrednem darovanju zlatih dragocenosti na svetemjezeru Guatavita je prenekateri raziskovalec poskusil jezero izsušiti in se tako dokopati do bogastva. Prvi je laguno želel izprazniti Hernán Pérez de Quesada, a je tam našel le malo zlata. Poskušali so še mnogi, a so v jezeru naleteli le na nekaj artefaktov iz zlata, dragih kamnov in keramike.
Kljub stoletjem raziskovalnih odprav in truda popotnikov, da bi našli El Dorado, se nobena najdba ni uspela približati zgodbam o neizmernem bogastvu, ki naj bi ga skrivalo zlato mesto.
J. H. Eliliott, M. W. Helms, J. Hemming, J. Hidalgo, H. B. Johnson, M. León-Portilla, J. Murra, N. Wachtel, Historia de América Latina. I. América Latina colonial: La América precolombina y la conquista, Barcelona, 1990
.jpg)
