Ravnina ekliptike je dobro vidna na sliki iz leta1994LuninesondeClementine. Slika razkriva (od desne proti levi) osvetljeno Luno s svetlobo, odbito od Zemlje, vzhajajoč Sončev blisk nad temnim Luninim robom in planeteSaturn,Mars terMerkur (tri pikice spodaj levo).Navidezna potSonca nanebesni krogli (rdeče)
Eklíptika (grško ekleiptikos -mesto kjer se pojavimrk (starogrškoέκλειψις: ékleipsis) < ekleipo -izpuščati) je vastronomijipotSonca nanebu, ki jo pri svojem navideznemgibanju skozileto opravi glede naoddaljenezvezde. Jepresečiščenebesne krogle zravnino ekliptike (ekliptično ravnino), ki je geometrijskaravnina srednjetirniceZemlje okoli Sonca. V ravnini ekliptike Zemlja kroži okoli Sonca. Moramo jo razlikovati od nespremenljive ali Laplaceove ravnine, vektorske vsotevrtilnih količin vseh planetnih ravnin tirov, na katero največ vplivajoJupiter in ostali trijeplinski velikani.Planete in Luno najdemo vedno v bližini ekliptike, od katere se navidezno oddaljijo največ za nekajločnih stopinj. Zaradi tega so ekliptiki v preteklosti pripisovali velik pomen inozvezdja ob njej imenovaliživalski krog.
Ekliptika je središče živalskega kroga, traku, ki se razteza 9° na obe strani ekliptike. To območje je po navadi razdeljeno na dvanajst nebesnih znamenj s širino 30°. Ta znamenja se imenujejo po dvanajstih ozvezdjih, skozi katera gre ekliptika. Danes je ozvezdij 13. Zodiakalna znamenja so pomembna zaastrologe. Sodobniastronomi uporabljajo druge koordinatne sisteme.
Lega pomladnega enakonočja ni nepomična glede na zvezde in se zaradilunisolarne precesije počasi premika po ekliptiki proti zahodu s hitrostjo 1° na 72 let. Poleg tega se zaradiplanetne precesije ravnina ekliptike še dodatno vrti. Sicer pa se zvezde premikajo proti vzhodu (večajo se jim longitude λ) glede na točki enakonočij.
Točki enakonočij se v letih astronomskega julijanskega koledarja zaradi spremenljive hitrosti precesije in vrtenja ekliptike premikata po ozvezdjih, ki jih je določilaMednarodna astronomska zveza (IAU):
točka pomladnega enakonočja je prešla ozvezdjeBika in prešla v ozvezdjeOvna leta -1865, prešla v ozvezdjeRib leta -67 in bo prešla v ozvezdjeVodnarja leta 2597 ter v ozvezdjeKozoroga leta 4312. Leta 1489 je prešla vzdolž roba ozvezdjaKita na razdalji 0°10'.
točka poletnega obrata je prešla ozvezdjeLeva v ozvezdjeRaka leta -1458, prešla ozvezdjeDvojčkov leta -10, prešla v ozvezdje Bika decembra leta 1989 in bo prešla v ozvezdje Ovna leta 4609.
točka jesenskega enakonočja je prešla iz ozvezdjatehtnice v ozvezdjeDevice leta -729 in bo prešla v ozvezdje Leva leta 2439.
Zaradi vplivov drugih planetov na Zemljino tirnico, pravo Sonce ni vedno natančno na ekliptiki in je nekaj ločnih sekund severno ali južno od nje. Ekliptika je tako središče srednjega Sonca. Ker Zemljaobkroži Sonce v enem letu, bo tudi Sonce potrebovalo eno leto za prehod po celotni ekliptiki. Ker ima leto malo več kot 365 dni, se Sonce premakne vsak dan skoraj za 1° proti vzhodu v smeri povečane longitude. Tega letnega navideznega gibanja ne smemo zamenjevati zdnevnim gibanjem Sonca (in zvezd) proti zahodu in vzdolž ekvatorja. Zvezde potrebujejo za celotni obrat približno 23h 56m, kar določazvezdni dan. Sonce, ki se je v tem času premaknilo za 1°proti vzhodu potrebuje za navidezni celotni obrat še dodatne 4 minute, kar določaSončev dan, ki traja 24 ur.
Srednje Sonce prečka nebesni ekvator okoli21. marca v času pomladnega enakonočja. Njegova deklinacija, rektascenzija in ekliptična longituda so tedaj vse enake nič. Ekliptična latituda Sonca je vedno enaka nič. Pomladno enakonočje v marcu določa začetek pomladi na severni polobli in začetek jeseni na južni. Zaradi tega se moramo irazu »pomladno enakonočje« izogibati. Dejanskidatum inčas pomladnega enakonočja se zaradiprestopnih let od leta do leta spreminja. Premika se tudi zaradi pomankljivostigregorijanskega koledarja.
Sonce doseže ekliptično longitudo 90°, rektascenzijo 6 ur in severno deklinacijo, enako nagibu Zemljine vrtilne osi 23.44°, okoli 21. junija, kar predstavlja poletniSončev obrat na severni polobli, ter zimski obrat na južni. Je hkrati začetna točka ozvezdja Raka in leži neposredno nad Zemljo narakovem povratniku. Rakov povratnik se imenuje tako zaradi tega ker se Sončeva deklinacijaobrne. Ekliptično longitudo 180°, rektascenzijo 12 ur ima Sonce okoli 23. septembra, kar označuje drugo točko enakonočja in začetno točko ozvezdja Tehntnice. Zaradi motenj na Zemljino tirnico, je lahkotrenutek Sončevega prehoda nebesnega ekvatorja nekaj minut prej ali kasneje. Največjo južno deklinacijo ima Sonce pri ekliptični longitudi 270°, rektascenziji 18 ur v začetni točki ozvezdja Kozorog okoli 21. decembra (kozorogov povratnik).
Čeprav so tradicionalna znamenja v zahodni astrologiji živalskega kroga dala imena Sončevima obratoma in enakonočjema, so točke dejansko v ozvezdjih Rib, Bika, Device in Strelca.
Večina planetov kroži okoli Sonca skoraj v isti ravnini kot Zemlja. Razlika je največ nekaj stopinj. Zaradi tega so navidezno na nebu vedno v bližini ekliptike.Merkur znaklonom tira 7° je izjema. TudiPluton z naklonom tira 17° je bil izjema, dokler ga leta 2007 niso uvstili v skupinopritlikavih planetov. Nekatera telesa Osončja imajo še večji naklon tira. Na primer pritlikavi planetErida ima 44° inasteroidPalas 34°.
Presečnica med ravnino ekliptike in ravnino tira drugega planeta se imenujevozelna črta planeta. Presečišči vozelne črte na nebesni krogli stadvižni vozel, ko planet seka ekliptiko z juga proti severu, in nasproti ležeča točka,spustni vozel. Notranji planet lahko navidezno prečka Sončevo ploskev le kadar prečka enega od svojih vozlov.
Naklon tira in vozelne črte kot tudi večina drugihelementov tira se počasi spreminja skozi čas zaradi motenj drugih planetov.
Lunina tirnica je nagnjena za približno 5° na ekliptiko. Tudi njena vozelna črta ni stalna in se premakne proti zahodu za cel obrat vsakih 18,6 let. To je posledicanutacije inLuninega zastoja. Luna seka ekliptiko približno dvakrat namesec. Če se to zgodi medmlajem, nastopiSončev mrk, in medščipom, nastopiLunin mrk. Na ta način so lahko v starih časih opazovali ekliptiko na nebu. Označevali so lege, kjer so lahko nastopili mrki.
Do17. stoletja so bile lege v zvezdnih katalogih in zvezdnih kartah vedno v ekliptičnih koordinatah. Ekvatorske koordinate so prišle v uporabo z uvedbo daljnogledov. Danes se ekliptične koordinate večinoma ne uporabljajo več. To ni vedno zaželeno.Konjunkcija planetov je na primer slikovitejša z ekliptičnimi koordinatami kot z ekvatorskimi.
