Kutb-ud-din Ajbak, nekdanji mameluški suženjMuhamad Guri v centralnem Afganistanu, je bil prvisultan Delhija, in njegova mameluška rodbina je osvojila ogromno območje v Severni Indiji. Kasneje je bila rodbina Haldži sposobna osvojiti večino centralne Indije, vendar nobeni ni uspelo osvojiti celotnega Indijske podceline. Svoj višek v geografskem smislu je sultanat dosegel pod rodbino Tuglak, ki je okupirala večino podceline. Temu je sledil zaton zaradi hindujske ponovne osvojitve in razmah držav kot jeVidžajanagara imperij in pridobitev neodvisnostiMevarja, ter vzpostavitev in odcepitev novih muslimanskih sultanatov kot jeBengalski sultanat.[9][10]
V času Delhijskega sultanate je prihajalo do zlivanja indijske civilizacije z novo islamsko civilizacijo, ter do nadaljnje integracije indijske podceline v rastoč svetovni sistem in širšo mednarodno mrežo, ki se je raztezala po obsežnem delu Afro-Evrazije, kar je imelo velik vpliv tudi na indijsko kulturo in družbo. Obdobje njihove vladavine je prineslo zgodnje oblikeIndo-islamske arhitekture,[11][12] povečanje rasti indijskega prebivalstva in gospodarstva, kakor tudi pojavhindi-urdu jezika. Delhijski sultanat je tudi zaslužen, da je odbil potencialno razdejanjeMongolskega cesarstva z njihovo invazijo v Indijo v 13. In 14. stoletju. Leta 1526 je sultanat osvojilo in si ga podrediloMogulsko cesarstvo.
Nastanek Delhijskega sultanata v Indiji je bilo del dogajanja v Aziji, ki ga je v času med 5. in 14. stoletjem zaznamovala t.i. selitev narodov, katerega začetni impulzi so se dogajali vstepah Srednje Azije.Srednja Azija in tudi celotna južna in zahodna Azija je posledično čutila vdornomadskihturških ljudstev iz centralno azijskihstep. V 9. stoletju, ko se je islamskikalifat naBližnjem vzhodu začel drobiti in ko so muslimanski vladarji začeli zasužnjevati ne-muslimanska nomadska turška ljudstva iz Centralnoazijskih step, med katerimi so mnogi postali lojalni vojaški sužnji imenovani mameluki. Tako so se Turki selili v muslimanske dežele in tudi prevzeliislam. Mnogi turški memeluški sužnji so se kmalu povzpeli na vladarske položaje in osvojili velike predele muslimanskega sveta, ustanovili mameluške sultanate odEgiptovskega doAfganistanskega. Kmalu pa so usmerili tudi na Indijsko podcelino.[13]
Indijska podcelina je bila sicer tudi prej stalna tarča napadov nomadskih plemen iz Srednje Azije, ki so se v 9. do 11. stoletju združili s širjenjem islama. Do leta 962 n. št. so hindujske in budistične kraljevine v Južni Aziji prišle pod val vpadov muslimanskih vojsk iz Srednje Azije.[14] Med njimi je bil tudiMahmud Gaznijski, sin turškega mameluškega vojaškega sužnja,[15] ki je vpadal in plenil kraljevine na severu Indije od rekeInd do rekeJamuna na vzhodu kar sedemnajstkrat v času med 997 in 1030.[16] Mahmud Gaznijski je plenil zaklade, vendar se vedno vračal v zahodni Pandžab.[17][18]
Vpadi so se nadaljevali tudi po smrti Mahmuda Gaznijskega.[19]Guridski sultan Mu'iz ad-Din Mohamed Guri, znan kotMuhamad Guri, je v letu 1173 pričel sistematično širitev na sever Indije.[20] Želel je ustvariti sunitsko islamsko kraljevino zase na vzhod od reke Ind, oziroma ustanoviti muslimansko kraljevino imenovano Delhijski sultanat, kar mu je uspelo do leta 1192. Gorija so leta 1206 ubili. Po uboju se je gorijev vojaški suženj ali mameluk, (arabskoمملوك), turškega porekla Kutub al-Din Ajbak, povzpel na oblast in postal prvi sultan Delhijskega sultanata.[16]
(*) leta 1221 napad Mongolov pod vodstvomDžingiskana na Pešavar;
(**) leta 1288 jeMarko Polo ob vračanju iz Kitajske obiskal Indijo.
Delhijski sultanat med letoma 1206-1290 pod mameluško rodbino
Kutb-ud-din Ajbak je bil prvi Delhijski sultan. Ajbak naj bi bil pripadnik turškega ljudstvaKumano-kipčankskega izvora.[21] Aibak je vladal kot Delhijski sultan le štiri leta, od 1206 do 1210. Umrl je v nesreči pri igri pola, ko je padel pod konja.
Po smrti Aibaka je oblast leta 1210 prevzelAram šah, ki pa ga je že leta 1211 umorilŠams ud-Din Iltutmiš.[22] Iltutmiševa oblast je bila nestanovitna saj so številni muslimanski emirji (plemiči) njegovi oblasti oporekali, ker so bili podporniki Kutb al-Din Ajbaka. Šele po številnih osvajanjih in brutalni zadušitvi opozicije je Iltutmiš konsolidiral svojo oblast.[23] Njegova vladavina je bila večkrat na preizkušnji z uporniki kot je bil Kubača, kar je vodilo v več vojn.[24] Iltutmiš je osvojilMultan inBengalijo kjer so se oklicali za muslimanske vladarje muslimanski vojaški poveljniki, kot tudiRantambore inŠivalik izpod hindujskih vladarjev. Napadel, premagal in ubil je tudiTadž al-Din Jildiza, ki je izpodbijal njegovo pravico nasledstva po Mohamedu Goriju.[25] Iltutmiš je vladal do svoje smrti leta 1236. Po njegovi smrti so ga nasledili šibki vladarji, ki jih zaznamujejo upiranje muslimanskih plemičev, umori in kratkotrajno vladanje. Na oblasti so si slediliRukn ud-Din Firuz,Razija Sultana in drugi, dokler ni na oblast prišelGijas ud-Din Balban, ki je vladal od 1266 do 1287.[24][25] Na zahodu je izpod mongolske zasedbe pridobilLahore, ki ga je močno utrdil in sultanat zavaroval pred stalnimi ropanji Mongolov, kakor tudi okrepil mejne trdnjave, kjer je namestil vojaške enote. Balbana je nasledil komaj 17-letniMuiz ud-Din Kaikabad, ki je za poveljnika vojske postavilDžalala ud-Din Firuz Haldžija. Haldži je Kaikabada ubil in prevzel oblast ter s tem končal oblast mameluške rodbine ter pričel rodbino Haldži.
Kutb al-Din Aibak je pričel z izgradnjo minaretaQutub Minar[26] inQutub kompleksa (Moč islama) z mošejo, ki je vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Qutub Minar kompleks je razširil že Iltutmiš in kasneje na začetku 14. stoletja tudiAla ud-Din Haldži (drugi vladar iz te rodbine). V času mameluške vladavine se je mnogo plemičev iz Afganistana in Perzije priselilo, še posebej v času ko je prišla zahodna Azija podMongolsko zasedbo.[27]
Alai vrata in Qutub Minar so bili zgrajeni v času mameluške in rodbine Haldži v Delhijskem sultanatu
rodbina Haldži je imela turško-afgansko poreklo.[28][29] Izvorno so bili turškega izvora.[30] Dalj časa so bili naseljeni v današnjemAfganistanu predno so se selili vDelhi inIndijo. ImeHaldži izhaja iz afganske vasi imenovaneKalat-e Haldži (TrdnjavaGildži).[31] Včasih so jih drugi obravnavani kot etnične Afgance zaradi njihovega medsebojnega poročanja z lokalnimi Afganci so afganske navade in običaje.[32][33] Posledično temu se včasih označujejo kot Turko-Afganci.[29] Rodbina je kasneje imela indijsko poreklo, ker je bila Džatjapali (hčiRamačandra iz Devagiri), ženaAlaudin Haldžija in matiŠihabudin Omarja.[34]
Prvi vladar iz rodbine Haldži je bilDžalal ud-Din Firuz Haldži. Na oblast je prišel leta 1290 po uboju zadnjega vladarja iz mameluške rodbine Muiz ud-Din Kaikabada, s podporo afganskega in turškega plemstva. Ob prevzemu oblasti je imel že okoli 70 let. Sicer blag vojaški poveljnik Džalal ud-Din Haldži je leta 1292 izpred Delhija pregnal Mongole. Leta 1296 ga je umoril nečak in zet Ala ad-Din Haldži.Alaudin Haldži je sultanat pripeljal na vrh njegove moči in osebno leta 1299 in 1303 izgnal (Čagataj) Mongole izpred Delhija. V istem obdobju so v njegove roke padle radžputske trdnjave (npr. Čitor 1303), tako da je njegov evnuh general Malik Kafur lahko napredoval naDekansko planoto. V vojaškem pohodu brez primere med leti 1307-1311 je uspel formalno podjarmiti hindujske države in naropati ogromno bogastvo. Ala ad-Din Haldži je v sultanatu vladal s trdo roko, ki je presegala Balbanovo. Za obrambo pred Mongoli je bilo potrebno vzpostaviti veliko konjeniško vojsko, ki naj bi štela do pol milijona mož.
(2) leta 1350: Maroški popotnikibn Battuta obiskal Indijo;
(3) leta 1356: Bagdadski kalifpodelil Indijo Firuz Šahu Tuglaku;
(4) leta 1398:Timurlenk vdrl v Indijo in naslednjega leta 1399 zasedel Delhi in ga oropal.
Delhijski sultanat med letoma 1321-1330 AD v času rodbine Tuglak. Po letu 1330 se je pričelo več uporov proti sultanu in oblasti sultanata.
Rodbina Tuglak je vladala od leta 1320 do konca 14. stoletja. Prvi vladar Gazi Malik se je proglasil za sultana pod imenomGijas al-Din Tuglak in pod vladarskim naslovom Tuglak šah. Tudi on je bil turško-indijskega porekla; njegov oče je bil turški suženj, mati pa Hindujka.[35] Gijas al-Din je vladal pet let in 6km vzhodneo od Delhija zgradil mesto, ki bi lahko bolj kljubovalo mongolskim napadom in ki se po njem imenujeTughlakabad. Po virih nekaterih zgodovinarjev kot je Vincent Smith,[36] ga je ubil njegov sin Džuna kan, ki ga je nasledil leta 1325. Džuna kan se je poimenoval kotMohamed bin Tuglak in vladal naslednjih 26 let.[37] Pod njegovo vladavino je Delhijski sultanat dosegel višek svojega geografskega obsega, saj je zaobsegal večino Indijske podceline.[38]
Mohamed bin Tuglak je bil intelektualec s poglobljenim znanjemKorana,Fikh, poetike in drugih področij. Bil pa je tudi zelo nezaupljiv do svojih podrejenih in ministrov, ter izjemno krut s svojimi nasprotniki, ne samo proti ne-muslimanom, ampak je krvavo obračunaval s pripadniki muslimanskih sekt. Na začetku vladavine je sultanatu ponovno priključil odpadno uporno Bengalijo vse do Čitagonga, ter širil oblast na Dekanu na območju današnje Karnatake. Po drugi strani je za drage vojaške pohode moral dvigniti davke tudi za več kot 10 krat.
Mohamed bin Tuglak je glavno mesto sultanata prestavil na Dekansko planoto, in zgradil novo glavno mesto imenovano Daulatabad. Kasneje pa je svojo odločitev spremenil, saj je v Daulatabadu primanjkovalo sveže vode, ki jo je Delhi imel.[36]
Zaradi takšnega načina vladanja, davčnih bremen in ekstremno krutih kazni je prišlo do uporov proti njegovi vladavini vse od 1327 po vsem območju vladavine, tako da je prišlo s časom do zmanjševanja imperija sultanata.Vidžajanagara imperij na jugu se je ravno zato lahko širil in osvobajal jug izpod vladavine Delhijskega sultanata.[39] Tako so se do leta 1339 uprli na vzhodu lokalni muslimanski guvernerji, na jugu pa so se uprli lokalni hindujski kralji in razglasili neodvisnost od Delhijskega sultanate. Mohamed bin Tuglak enostavno ni imel sredstev, da bi preprečil krčenje sultanata.[40] Zgodovinar Walford beleži v Delhiju in v večjem delu Indije izbruhe lakote v času vladavine sultana Mohameda bin Tuglaka, še posebej v obdobju, ko je namesto srebra za kovani denar uporabil navadne kovine, kar je privedlo do množičnega ponarejanja denarja.[41][42] Muhamad bin Tuglak je umrl marca 1351, ko je bil na pohodu, da kaznuje uporne podložnike, ki so zavračali plačilo davkov v pokrajiniSindh (sedaj del Pakistana) in vGudžaratu.[40]
Mohameda je nasledilFiroz Šah Tuglak (1351–1388), ki je želel vzpostaviti sultanat v razsežnosti, kot jo je imel včasih. Zato je šel v 11 mesečno vojno z Bengalijo leta 1359, ki pa je bila neuspešna. Firoz Šah je vladal kar 37 let. Poskušal je stabilizirati oskrbo s hrano in zmanjšati lakoto z izgradnjo namakalnih kanalov iz reke Jamune. Bil je izobražen in je pisal spomine.[43] V njih je zapisal, da je prepovedal prakso mučenja, kot so amputacije, iztikanje oči, žaganje živih ljudi, lomljenje njihovih kosti kot kazni, vlivanje stopljenega svinca v žrelo, metanje ljudi v ogenj, puljenje nohtov na rokah in nogah, med drugim.[44]
Smrt Firoz Šah Tuglaka je privedla do anarhije in dezintegracije sultanata. Zadnja vladarja iz rodbine sta se oba oklicevala za sultana med leti 1394 in 1397:Nasir-ud-Din Mahmud Šah Tuglak, vnuk Firoz Šah Tuglaka, ki je vladal iz Delhija, inNasir-ud-din Nusrat Šah Tuglak, sorodnik Firoz Šah Tuglaka , ki je vladal izFirozabada, ki je bil le nekaj 10km iz Delhija.[45] Bojevanje med njima se je nadaljevalo vse doTimurlenkove invazije na Indijo leta 1398. Timurlenk vladarTimuridskega cesarstva je ugotovil oslabitev Delhijskega sultanata povzročene z notranjimi spori in je usmeril svojo invazijo na Delhijski sultanat, ter spotoma ropal.[46][47] Ocene pobojev Timurlenka okoli Delhija se gibljejo med 100.000 do 200.000 ljudi.[48][49] Timurlenk ni imel namena ostati ali vladati Indiji. Je samo ropal po ozemlju, ki ga je prečkal in nato požgal Delhi. V petih dneh so Timurlenk in njegova armada izvedla pravi masaker. Nato je pobral in odpeljal bogastvo, ujete ženske in sužnje (posebej izurjene rokodelce) in se vrnil vSamarkand. Ljudje in ozemlje v okviru Delhijskega sultanate je zapustil v anarhiji, kaosu in kugi.[45] Nasir ud-Din Mahmud Šah Tuglak, ki je zbežal vGudžarat v času Timur Lenkove invazije, se je vrnil in vladal kot zadnji vladar iz rodbine Tuglak.
Sajidska rodbina je bila turškega porekla[50] in je vladala Delhijskemu sultanatu od leta 1415 do 1451. Timurlenkova invazija in ropanje so Delhijski sultanat pustila v razsulu, zato ni veliko znanega o vladanju Sajidske rodbine.Kizr Kan je bil upravnik Multana pod sultanom Firoz Šah Tuglakom. V Timurlenkovi invaziji se mu je pridružil in Timur ga je imenoval za upravnika (guvernerja) Multana in Lahoreja. Po umiku Timurjeve vojske je 28. maja leta 1414 zasedel mesto Delhi in pričel Sajidsko rodbino. Kizr Kan, ki je pridobil oblast, formalno ni prevzel naziva sultan, ampak naj bi bil le predstavnik Timurja oziroma vazalTimuridov. Nasledil ga je sin Sajid Mubarak Šah v maju 1421. Tega je leta 1434 nasledil nečak Muhamad Šah. Zadnji vladar iz te rodbine je bil Ala-ud-Din Šah iz Badauna, ki je prestol Delhijskega sultanata leta 1451 prostovoljno odstopil v korist Bahlul Kana Lodija. Leta 1478 je umrl v Badaunu. Sajidsko rodbino je tako leta 1451 nasledila rodbina Lodi.
Rodbina Lodi (1451–1526) je bila zadnja vladajoča družina indijskega Delhijskega sultanata. Po izvoru je izhajala iz Afganistana, izpaštunskega[51] (afganskega)Lodi plemena.[50]. Prvi Lodi vladar je bilBahlul Kan Lodi, ki je začel rodbino Lodi in je bil prvi Paštun, ki je vladal Delhijskemu sultanatu.[52] Bahlul Lodi (vladal 1451-89), je bil najmočnejši izmed Pandžabskih poglavarjev, ki je leta 1451 zamenjal zadnjega sultana iz Sajidijske rodbine. Bahlul je razširil meje svojega imperija na mejo z Bengalijo. Ta širitev je vključevala osvajanje močnih sultanatov Malva in Džaunpur. Čeprav je bil dvakrat oblegan v Delhiju, je končno Džaunpur leta 1479 porazil in delno pripojil. Drugi sinSikandar Lodi (vladal 1489-1517) je nadaljeval politiko širitve svojega očeta. Pridobil je nadzor nad Biharjem in ustanovil moderno mestoAgra na mestu, takrat imenovanem kot Sikandarabad. Njegovo vladanje je zaznamoval religiozni fanatizem. Umrl je naravne smrti leta 1517. Sikandarjev drugi sinIbrahim Lodi (vladal 1517–26), je poskušal okrepiti sultanovo oblast. Njegova surova oblast (ubil je tudi svojega starejšega brata) je povzročila nezadovoljstvo v državi, zaradi česar je guverner Pandžaba, Davlat Kan Lodi, povabil vladarja Kabula, MogulaBaburja, da napade Delhijski sultanat.[53]. Babur je Ibrahima Lodija premagal in ubil vBitki pri Panipatu 21. aprila 1526. S smrtjo Ibrahima Lodija je prenehal obstajati tudi Delhijski sultanat, ki ga je nadomestiloMogulsko cesarstvo.
↑Alam, Muzaffar (1998).»Uveljavljanje perzijščine: Jezik v politiki Mogulov«.Modern Asian Studies. Cambridge University Press.32 (2): 317–349.doi:10.1017/s0026749x98002947.Hindavi je bil priznan kot pol-uradni jezik s strani Sor sultanov (1540–1555) in njihovi uradi so prepise delali v Devanagari pisavi s perzijsko vsebino. Ta praksa naj bi bila uvedena z rodbino Lodi (1451–1526).
↑T. A. Heathcote, The Military in British India: The Development of British Forces in South Asia:1600-1947, (Manchester University Press, 1995), pp 5-7
↑MUHAMMAD B. SAM Mu'izz AL-DIN, T.W. Haig, Encyclopaedia of Islam, Vol. VII, ed. C.E.Bosworth, E.van Donzel, W.P. Heinrichs and C. Pellat, (Brill, 1993)
↑Jackson P. (1990), Mameluška institucija v zgodnji Muslimanski Indiji, Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain & Ireland (New Series), 122(02), pp 340-358
↑C.E. Bosworth, Nove islamske rodbine, Columbia University Press (1996)
↑Barnett & Haig (1926), Pregled zgodovine srednjeveške Indije od leta 647 do Mogulske osvojitve - Ishwari Prasad, Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain & Ireland (New Series), 58(04), pp 780-783
↑»Haldži dinastija«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 23. avgusta 2010.ta dinastija tako kot predhodna Suženjske dinastija, je bila turškega izvora, preko plemena Haldži, ki je bilo dolgo naseljeno na teritoriju sedanjegaAfganistana ...
↑Thorpe, Showick Thorpe Edgar (2009).The Pearson General Studies Manual 2009, 1/e. Pearson Education India. str.1900.ISBN81-317-2133-7. Pridobljeno 23. avgusta 2010.Haldži dinastija je bila imenovana po vasi v Afganistanu. Nekateri zgodovinarji menijo, da so bili Afganci, vendar pa Bharani in Wolse Haig pojasnita glede tega, da so vladarji iz te rodbine, ki so prišli v Indijo, bili začasno naseljeni v Afganistanu, vendar izvorno turškega izvora.
↑Chaurasia, Radhey Shyam (2002).Zgodovina srednjeveške Indije: od leta 1000 A.D. do 1707 A.D. Atlantic Publishers & Distributors. str.28.ISBN81-269-0123-3. Pridobljeno 23. avgusta 2010.Haldžiji so bili turško pleme, vendar ker so dolgo živeli v Afganistanu in sprejeli nekatere afganske navade in običaje so jih na Delhijskem dvoru obravnavali kot Afgance.
↑Elliot and Dowson, Táríkh-i Fíroz Sháhí of Ziauddin Barani, The History of India as Told by Its Own Historians. The Muhammadan Period (Vol 3), London, Trübner & Co
↑Judith Walsh, Kratka zgodovina Indije,ISBN978-0816083626, pp 70-72; Quote: "Med leti 1335-42 v času velike lakote in umiranja v regiji Delhija, sultanat ni nudil nobene pomoči stradajočemu prebivalstvu."
↑Peter Jackson (1999), Delhijski sultanat: Politična in vojaška zgodovina, Cambridge University Press, pp 312–317
↑Beatrice F. Manz (2000). »Tīmūr Lang«. V P. J. Bearman; Th. Bianquis; C. E. Bosworth; E. van Donzel; W. P. Heinrichs (ur.).Encyclopaedia of Islam. Zv.10 (2izd.). Brill.{{navedi enciklopedijo}}:|access-date= potrebuje|url= (pomoč)
↑Lionel Trotter (1906), Zgodovina Indije: Od zgodnjega obdobja do danes, Gorham Publishers London/New York, pp 74
↑Annemarie Schimmel (1997), Islam na Indijskem subkontinentu, Brill Academic,ISBN978-9004061170, pp 36-37; Also see: Elliot, Studies in Indian History, 2nd Edition, pp 98-101
Henry M. Elliot, John Dowson:Zgodovina Indije kot jo povedo njeni zgodovinarjji. Mohamedansko obdobje. 8 izdaja. Ponatis. Low Price Publications, Delhi 1990,ISBN 81-85418-71-3.
Peter Jackson:Delhijski sultanat. Politična in vojaška zgodovina. Cambridge University Press, Cambridge u. a. 1999,ISBN 0-521-40477-0.
Ramesh Chandra Majumdar:Zgodovina in kultura indijskih ljudi. Bharatiya Vidya Bhavan, Bombay;
.png)
