Damásk (arabsko دمشق الشام,Dimašk aš-Šam) jeglavno mestoSirije in eno najstarejšihmest na svetu. Čeprav arabsko mesto pogosto skrajšajo vDimašk, ga njegovi meščani, pa tudi Sirijci in prebivalci sosednjiharabskihdržav pogovorno imenujejoaš-Šam. Slovensko ime izhaja preklatinskega imena »Damascus«izgrškega »Δαμασκός«, to pa nadalje izaramejskega imena za mesto, »דרמשק«Darmeśeq.
Lega ob oazi, ki jo napaja reka Barada, je povzročila, da je bilo območje Damaska poseljeno že zgodaj in da se Damask ponaša kot eno izmed mest z najdaljšo nepretrgano poselitvijo na svetu. Najstarejšearheološke najdbe segajo v4. in3. tisočletje pr. n. št., najstarejša znana omemba mesta kotDimaška je naglinenih tablicah izMarija iz približno leta 2500 pr. n. št., le nekoliko mlajše so tablice izElbe, ki mesto omenjajo kotDimaski.
Okoli leta 2000 pr. n. št. so se na območju mesta naseliliAmoriti, sodeč pa zapisih izAmarne pa je okoli 500 let kasneje mesto prešlo pod vpliv egipčanskegafaraonaTutmoza III. Sčasoma so ga zavzeliHetiti.
Okoli leta 1200 pr. n. št. so se v njem nastaniliAramejci in med10. in8. stoletjem pr. n. št. jeAram Damascus bil središče aramejskega kraljestva, ki se je večkrat spopadlo zjudovskimi kraljestvi, kar je zabeleženo tudi vStari zavezi.
Leta 332 pr. n. št., ko jeAleksander Veliki priIsu premagal Perzijce, je Damask osvojil Aleksandrov generalParmenion. V tem času je mesto prvič dobilopravokotno zasnovo ulic. Po Aleksandrovi smrti sta se za prevlado nad mestom bojevali rodbiniSelevkidov inPtolemidov, dokler ni po zatonu obeh v 1. stoletju pr. n. št. mesta k svojemu kraljestvu priključilnabatejski kraljAretas III.
Leta 64 pr. n. št., obrimski osvojitvi Sirije, je bil Damask razmeroma nepomemben, tako so ga pustili pod uradnimnabatejskim nadzorom, čeprav je dejansko bil na pol neodvisna mestna država. Šele leta 54 je prešel pod neposredno rimsko oblast, s čimer se mu je ponovno vrnil pomen. Leta 117 ga jeHadrijan povišal vmetropolis, leta 222 paSeverij vkolonijo. Ob stabilnih razmerah v rimskem imperiju je zacvetela trgovina in Damask je zaradi lege ob križišču karavanskih poti imel od tega velike dobičke. V tem času so v mestu potekala obsežna gradbena dela, mestno obzidje so utrdili in namestilimestna vrata, razširjenaVia Recta je postala s kolonado obdandecumanus maximus, zgradili soakvadukte in prenovilinamakalni sistem še iz aramejskega obdobja. V obdobjuBizantincev od 4. stoletja dalje se je v mestu uveljavilokrščanstvo in Damask je postal sedežškofije.
Leta 612 so ga za kratek čas zavzelisasanidski Perzijci, vendar ga je že leta 628 ponovno osvojilHeraklij. Že leta 635 ga je zasedelarabski vojskovodjaKhalid Ibn al-Valid, se nato umaknil proti jugu, ob rekiJarmuk odločilno potolkel Heraklija in nato leta 636 za stalno zavzel Damask, ki je spočetka bil nepomembno provincialno mesto v senciMedine. Leta 661 se je guvernerMuavija oklical zakalifa in tako postal začetnik rodbineOmajadov. V tem času je Damask postal središčeislamskega sveta, znova sta zacvetela tako Damask kot območje današnje Sirije in nastala je slovitamošeja Omajadov.
Leta 750 so Omajade naslediliAbasidi, središče islamskega imperija se je preselilo vBagdad, Damask pa se je znašel v senci vplivnih sfer Bagdada,Kaira,Mosula inAlepa. V 9. stoletju je prešel podTulunide, zatem podIhšidide inFatimide, dokler ni leta 1076 prešel podseldžuške Turke. V 12. stoletju so ga trikrat napadlikrižarji, vendar ga niso nikoli osvojili. Leta 1154 ga je zavzelNuredin iz Alepa, leta 1174 paSaladin, ki je strmoglavil Fatimide v Egiptu in osnoval dinastijoAjubidov. Tako pod Nuredinom kot Saladinom je Damask zaradi upora proti križarjem znova postal politično središče.
Leta 1260 so ga razdejaliMongoli in končali z ajubidsko vladavino. Mongole so kmalu premagalimameluki in zavladali v Siriji. Damask je znova doživel razcvet (zlasti podBajbarsom inTengizom) in bil poleg Kaira druga prestolnica. Leta 1400 ga je mongolski vladarTimurlenk porušil do tal in mesto si vse do konca ponovno vzpostavljene mameluške vladavine ni več opomoglo.
Leta 1516 jeSelim I. današnjo Sirijo priključilOsmanskemu cesarstvu in Damask je postal ena pomembnih postajhadža vMeko, guvernerji pa so dobili veliko stopnjo avtonomije. Že prvipašaJanbirdi Al-Ghazali je tako oklical popolno neodvisnost in mesto je tako ob turškem ponovnem zavzetju leta 1521 utrpelo precejšnjo škodo. Nekoliko si je opomogel v 18. stoletju, ko so vladali guvernerji iz družineAzem. Začetek 19. stoletja je prinesel nezadovoljstvo zaradi stagnacije inkorupcije. V Egiptu se je leta 1805 uprl Mohamed Ali, kmalu se je uporu pridružil Damask in leta 1832 je nadzor nad mestom prevzel Alijev sin Ibrahim Paša. V kratkem obdobju njegove vladavine se je stanje nekoliko izboljšalo, vendar se je po ponovni vzpostavitvi otomanske nadvlade leta 1840 znova nadaljevala stagnacija. Leta 1860 je vLibanonskem gorovju prišlo do spopadov medmaroniti indruzi. Nemiri so se razširili tudi v Damask in po pokolu se je močno zmanjšal delež kristjanov v mestu. Konec 19. stoletja, v obdobjuMidhat Paše, se je stanje znova nekoliko izboljšalo, Damask pa je s številnimi intelektualci postal središče arabskeganacionalizma.
Pomen se mu je strateško povečal ob izbruhuprve svetovne vojne in njegov padec v rokeantantnih sil leta 1918 je simbolično napovedal konec Osmanskega cesarstva. Kljub željam po neodvisniSiriji je bil leta 1920 z dovoljenjemDruštva narodov uvedenfrancoskimandat s sedežem v Damasku. Leta 1925 je izbruhnil protifrancoski upor, ki se je končal s francoskim bombardiranjem in veliko škodo. Do novega obstreljevanja mesta je prišlo še ob nemirih leta 1945, kmalu pa so se francoske inbritanske enote umaknile in Damask je postal prestolnica neodvisne Sirije.
Po zgodbi izNove zaveze naj bi bilsveti Pavel na poti v Damask, da bi obračunal s kristjani, ki so verske obrede opravljali kar vsinagogah, ko je doživel razsvetljenje in se spreobrnil vkrščanstvo, pobožjem navodilu pa ga je krstilAnanias. Ker si je s to spreobrnitvijo nakopal bes damaščanskih Judov, je bil prisiljen pobegniti iz mesta. Pri tem so mu pomagali njegovi učenci, ki so ga v košari spustili čez ponoči zaprta vrata 'Bab Kisan ob južni stranici starega mesta. Ko jeMohamed z goreKasjun zagledal damaščanke vrtove, je po legendi rekel, da je sleherniku dano kvečjemu enkrat doživetiraj, zato se naj bi odrekel obisku mesta, da bi si s tem zagotovil vstop v posmrtni »pravi«raj. V osmem in devetem stoletju je bil Damask sedežomajadskihkalifov. Zategadelj štejejo Damask za enega centrov svoje vere tako kristjani kot muslimani.
Stari del mesta je obzidan, vendar je danes večji delobzidja skrit za zgradbami. Njegova mrežasta zasnova ulic izvira iz časovhelenizma. V preteklosti je mesto bilo razdeljeno namuslimanski (zahodni) del,krščanski del na severovzhodu terjudovski del na jugovzhodu. Danes ti predeli niso več medsebojno ločeni.
V obdobju helenizma je tako nastala tudi znamenita ulicaVia Recta (»ravna ulica«, čeprav v dolžini 1,3km dvakrat rahlo spremeni smer), ki teče od zahodnih vratBab al-Džabije (zahodni del se danes imenujeŠaria Madhat Paša) do vzhodnih vratBab aš-Šarki (vzhodni del ulice se po teh vratih danes imenujeŠaria Bab Šarki). v časuRimljanov je postala glavna ulicadecumanus maximus, ob njej je bila postavljenakolonada in bila razširjena na 26 metrov (danes je precej ožja). Nekoliko bližje vzhodnemu kot zahodnemu koncu še danes stojijo ostanki rimskegaslavoloka, kjer je včasih tekla meja med muslimanskim in krščanskim delom mesta.
Znotraj severozahodnega »kvadranta«stoji verjetno največja mestna znamenitost,mošeja Omajadov, ki je podrobneje opisana v ločenem članku.
Severno od mošeje Omajadov stojiSaladinova grobnica, glede na Saladinov pomen presenetljivo skromna in majhna.Kupolasto stavbo so kot delmedrese postavili leta 1196, tri leta po Saladinovi smrti. Leta 1898, ko jo je obiskalnemškicesarViljem II., je bila v tako slabem stanju, da se jo je odločil obnoviti. Danes sta v njej dvasarkofaga. V prvotnem lesenem so še danes Saladinovi posmrtni ostanki, sosednjega iz belegamarmorja pa so postavili z Viljemovo finančno pomočjo.
Na severozahodnem vogalu starega mesta stojicitadela. Postavljena je bila v časuDioklecijana kot utrdba,Bizantinci so jo razširili na današnjo velikost, prezidovali in utrjevali so jo šeseldžuki inSaladin, njegov bratAl Adil, leta 1260 so jo uničilimongoli, nato so jo obnoviliMameluki in Mongoli znova dvakrta uničili. Nato je njen pomen upadel vse do sirske neodvisnosti, ko je nekaj časa služila kotvojašnica, zatemzapor, danes pa jo obnavljajo.
Azemova palača stoji južno od mošeje Omajadov. Na kraju, kjer je že prej stala palača mameluškega guvernerjaTengiza, je v letih 1749–1752 otomanski guvernerAsad Paša al-Azem čudovito okrašeno palačo. Danes je v njej urejen muzej ljudske tradicije.
Na skrajnem vzhodu starega mesta, nekoliko severno od Vie Recte, stoji Ananijeva hiša (od moža, ki je krstil sv. Pavla). V kleti je danes urejena manjšacerkev. Na kraju same Ananijeve hiše so rimske oblasti sprva zgradile lastentempelj, da bi kristjane odvrnile od čaščenja tega kraja, današnja cerkev je nastala šele v času Bizantincev.
S sv. Pavlom so povezana tudiKisanska vrata (Bab Kisan) ob jugovzhodnem odseku obzidja. Ko je sv. Pavel moral pobegniti pred razjajenimi Judi (ker je zaradi spreobrnitve v krščanstvo opustil svoj prvotni namen pregnati kristjane iz sinagog). Pri pobegu so mu pomagali njegovi učenci, kiso ga v košari spustili z vrat na prostost. Danes na mestu teh vrat stojigrškopravoslavna kapela novejšega datuma.
Zuanj starega mesta stoji trg, zna kot Merdžeh, čeprav se uradno na čast žrtev francosge bombardiranja leta1925 imenuje Trg mučenikov. Pred stoletjem je bil glavno mestnoprometno vozlišče, kjer se je stikalo 6tramvajskih prog (Damask je namreč bil prvo mesto v Otomanskem imperiju, ki je dobilo električni tramvaj, danes pa so tramvaji ukinjeni). Danes na trgu stojisteber, ki so ga postavili ob dograditvitelegrafske povezave Damaska inMedine, prve telegrafske povetzave naBližnjem vzhodu.
Narodni muzej se ponaša z bogatimi arheološkimi zbirkami iz vse države. Ena njegovih največjih znamenitosti je izDura-Europosa prenešena sfreskami poslikanasinagoga.
Severno od mestnega središča se nahaja predel Salihija ob vznožju Kasjuna. Poseljen je bil v12. stoletju, ko jeNuredin tam naselil begunce iz zasedenega (od križarjev)Jeruzalema, da bi s tem zmanjšal vpliv znotraj mestnega obzidja močne šoleŠaffi. Sčasoma so se tja preselili nekateri vplivnejši meščani in tam zgradilimavzoleje, mošeje in medrese. Večina teh znamenitosti je danes nedostopnih javnosti, sta pa zato odprti dve mošeji. Mošeja Mohi ud-Din je še danes romarski cilj pristaševsufizma, saj je v njej pokopan tudi eden od začetnikov tega gibanja,Mohi ud-Din Ibn al-Arabi. Samo mošejo so sicer zgradili šele v16. stoletju nad prerokovim grobom. Druga je mošeja Hanbala iz13. stoletja.
Damaščansko jeklo je medkrižarji uživalo mitičen ugled; za vzorčasto jeklo se še vedno uporablja izraz »damaščansko«. Vzorčasto bizantinsko in kitajskosvileno blago, s katerim se je trgovalo poSvileni cesti, ki je tekla skozi Damask, je dalo tudi ime vrsti svile (»damask«).
