Med njenimi najbolj poznanimi skladbami so:Avec le temps,Je suis malade,Paroles, Paroles (zAlainom Delonom),Il venait d'avoir 18 ans,Gigi l'Amoroso,Salma ya salama ...
Dalida se je rodila kotIolanda Cristina Gigliotti v Egiptu. Njena družina je izhajala iz Italije, in sicer izKalabrije, a so Italijo na prelomu stoletja zapustili že njeni stari starši. Imela je še starejšega brata Orlanda in mlajšega Bruna (ki se je kasneje tudi preimenoval v Orlanda). Njen oče je igral prvo violino v kairskioperi. Kot otrok je obiskovala katoliško šolo.[5].
Leta1951 se je podala na modne brvi in postalamanekenka. Leta1955 se je udeležila izbora za mis Egipta ter zmagala. Še istega leta je na pobudo francoskega režiserjaMarca de Gastyna ter kljub nasprotovanju staršev odšla v Pariz, kjer si je želela uspeti kotfilmska igralka. V tem času si je nadela vzdevek Dalila, ki ga je malo zatem spremenila v Dalida.[5]
Dalida po prihodu v Pariz ni uspela pri iskanju filmske kariere, a je začela obiskovati ure petja ter bila povabljena kot gostja vkabaret naElizejskih poljanah, kjer je požela prvi večji uspeh. S pesmijoEtrangère au Paradis se je predstavila tudi v pariški dvoraniOlympia, kjer sta jo opazilaLucien Morisse (njen kasnejši mož) inEddie Barclay, ki sta odkrivala nove pevske talente. Morisse je bil umetniški vodja priljubljene radijske postajeRadio Europe 1, Barclay pa priznani glasbeni producent. Dalidin glasbeni prvenecMadona je Morisse močno podprl in zares je doživel uspeh, a mnogo večji uspeh je pomenila izdaja pesmiBambino leta 1956 – na prvih desetih mestih francoskeglasbene lestvice se je skladba obdržala kar 46 tednov in ostaja do danes eden najbolje prodajanih singlov v Franciji. Za skladbo je Dalida 17. septembra1957 prejela tudi prvo zlato ploščo. Istega leta je tudi nastopila v Olympii. Naslednja njena skladbaGondolier je izšla za božič 1957 in je zopet požela uspeh, kot vse skladbe v začetku njene kariere, kot soCome Prima (Tu Me Donnes),Ciao Ciao Bambina,Save the Last Dance For Me,Garde-Moi la Dernière Danse.
Od leta1958 do začetka 60-ih let je hodila po številnih turnejah po Franciji, Egiptu, Italiji in ZDA. Turneja po Egiptu in Italiji je njeno slavo razširila izven francoskih mej in postala je priljubljena po vsej Evropi. Turneja po ZDA je bila manj uspešna in nasploh ni tako zaslovela na angleško govorečem tržišču.
Leta1961 je s svojim šovom nastopala en mesec v Olympii in vse vstopnice so bile popolnoma razprodane. Kmalu zatem je šla na turnejo poHong Kongu inVietnamu. V 60. letih je še večkrat nastopala v Olympii ter čedalje pogosteje gostovala v tujini. Leta1958 je kot edina oseba z glasbenega področja prejela častno nagrado francoskega predsednikade Gaulla (Médaille de la Présidence de la République).
V zgodnjih 70. letih je Dalida izdala nekaj svojih najuspešnejših pesmi. Za svoje pesmi je izbirala čedalje globlja besedila.Bruno Coquatrix, lastnik Olympie, se ni strinjal s spremembami v njeni glasbeni poti in je omahoval pri povabilu Dalide na nastope v svojo dvorano. Dalida je zato sama najela Olympio in zopet pri občinstvu doživela izjemen odziv.
Leta1973 je zAlainom Delonom, s katerim je bila tesno spoprijateljena, posnela pesemParoles Paroles (ki jo je v italijanskem izvirniku pela Mina) – pesem je postala velika uspešnica in v Franciji ter na Japonskem zasedala prva mesta glasbenih lestvic. Naslednja pesem,Il Venait d’Avoir Dix-Huit Ans je zasedla prvo mesto v devetih državah,Gigi l’Amoroso pa leta 1974 v 12 državah. Sledila je turneja po Japonski, Kanadi in Nemčiji. Februarja so francoski glasbeni kritiki pevko počastili s prestižno nagradoPrix de l'Académie du Disque Français.
Leta 1976 je pomenilo nov preobrat v pevkini karieri – izšla je pesemJ’Attendrai, ki velja za prvo francosko disko pesem. Dalida je pogosto nastopala v televizijskih oddajah po vsej Evropi. Leta 1978 je posnelaSalma Ya Salama, egipčansko ljudsko pesem, ki je bila zaradi uspeha prevedena tudi v arabščino, francoščino, italijanščino in nemščino. Naslednja Dalidina uspešnica je bila skladbaGénération ‘78, ki je bila pravzaprav disko kombinacija prejšnjih njenih uspešnic in je postala prva francoska pesem, za katero so posneli tudi videospot. V času teh disko uspešnic je postala Dalida zelo priljubljena tudi med gejevskim občinstvom, kar je ostalo do danes. Novembra leta 1978 je nastopila v šovu naCarnegie HalluNew Yorku, katerega koreograf je bil Lester Wilson. Šov je poleti leta 1979 ponovila v pariškemPalais des Sports in se nato podala na turnejo po Franciji, ki je trajala do jeseni. Istega leta je izdala pesemGigi in Paradisco.
Leta1981 je izšla skladbaRio do Brasil. Ponovno je večkrat nastopila v Olympii. V noči po prvem nastopu je Dalida kot prva v svetu prejela diamantno ploščo za prodajo gramofonskih plošč, ki je presegla 86 milijonov primerkov. Večino časa v letih1982 in1984 je preživela po turnejah, medtem pa leta1983 izdala albumLes P'tits Mots, na katerem sta bili med drugimi tudi pesmiLucas inMourir Sur Scène. Prihodnje leto je izšel njen album z naslovomDali ter več singlov, med njimiSoleil,Pour te Dire Je T’aime inKalimba de Luna. Naslednji album iz leta1986 z naslovomLe visage de l'amour je bil njen zadnji album s posnetki novih pesmi.
Leta1985 je imela večoperacij naočesu, zaradi česar je morala prekiniti s pevsko kariero. Prihodnje leto je nastopila v vlogi mlajše babice v filmuLe Sixième Jour in doživela pohvalne kritike.
Ob izjemno uspešni karieri je Dalida na zasebnem področju doživljala številne padce. Njen prvi mož, Lucien Morisse, s katerim se je poročila 8. aprila 1961, je nekaj let po ločitvi storil samomor. Tudi dva kasnejša ljubimca,Luigi Tenco inRichard Chanfray, sta življenje končala s samomorom.
Z Lucienom se je razšla že po nekaj mesecih zakona ter se zaljubila v mlajšega poljskega umetnika Jeana Sobieskega.
Dalida je spoznala italijanskega pevca Luigija Tenca vRimu leta 1966. Leta 1967 je Luigi skupaj z Dalido nastopil na festivalu vSan Remu. Njuna pesemCiao Amore Ciao se ni uvrstila v finale. Po festivalu je Luigi v hotelski sobi naredil samomor s strelom v glavo in truplo je našla Dalida. Luigijev samomor je Dalido zelo presunil; zbolela je zadepresijo ter poskušala tudi sama storiti samomor.
Richarda Chanfraya, samooklicanega čarodeja, je Dalida srečala leta 1972, ko je bila na vrhuncu kariere. Richard je bil paranoičen in neuravnovešen. Z Dalido sta se po nekaj letih razšla. Leta 1983 je storil samomor z zaužitjem barbituratov.
Dalida je umrla 3. maja1987 zaradi prevelikega odmerkabarbituratov. V poslovilnem pismu je zapisala, da je življenje postalo neznosno.[5] Pokopana je na pariškem pokopališčuCimetière de Montmartre. Na njeni grobnici se nahaja kip naravne velikosti.
Po smrti je Dalida postala kultna osebnost tudi za nove generacije oboževalcev. Leta1988 jeEncyclopedia Universalis opravila glasovanje za osebnosti z največjim vplivom na francosko družbo in Dalida se je uvrstila na drugo mesto, poCharlesu de Gaullu.
Leta1997 so v Parizu po nej poimenovali trg ter na njem postavili Dalidinopoprsje. Leta1999 so izšle 3zgoščenke z njenimi največjimi uspešnicami. Naslednje leto je njen dolgoletni prijateljCharles Aznavour posnel uspešnicoDe la scène à la Seine, pesem, v kateri govori o njenem življenju v Franciji. Petnajsto obletnico njene smrti leta 2002 je francoska vlada počastila s spominskoznamko z njenim portretom. Istega leta so ponovno izšli njeni zgodnji albumi v posebni izdaji. Med letoma 1956 in 2002 je bilo prodanih 170 milijonov njenihnosilcev zvoka.
Leta1999 so vRimu igrali igroSolitudini -Luigi Tenco e Dalida, leta 2005 pa je bil posnet film v dveh delih z naslovomDalida - vlogo Dalide je odigralaSabrina Ferilli.[6]
Med majem in septembrom2007 je v pariški mestni hiši potekala razstava njenih oblek in poprej neobjavljenih fotografij.
.jpg)
