Cezarejska Mavretanija (latinskoMauretania Caesariensis), najbolj zahodnarimska provinca v severozahodniAfriki.[1] Obsegala je večino ozemlja sedanjeAlžirije in delMaroka. Glavno mesto province je bila Cezareja (sedanjiCherchel) na sredozemski obali Alžirije, po kateri je dobila svoje ime.
Sredi 1. stoletja našega štetja je rimski cesarKlavdij I. najzahodnejšo rimsko provinco v Afriki, imenovano Mavretanija (dežela ljudstva Mauri, od tod tudi beseda Mavri), razdelil na Mauretanio Caesariensis (imenovano po njenem glavnem mestu, enem od mnogih mest s preprostim imenom Cezareja po cesarskem kognomenu, ki je postal naslov) inTingiška Mavretanija (sodobniTanger).
Mauretania Caesariensis je vključevala osem kolonij, ki jih je ustanovil cesar Avgust: Cartennas, Gunugu, Igilgili, Rusguniae, Rusazu, Saldae, Zuccabar, Tubusuctu; dve od cesarja Klavdija: Cezareja, nekdanja prestolnica Jube, ki ji je dal to ime v čast svojemu pokrovitelju Avgustu, in Oppidum Novum; ena od cesarja Nerve: Setifis; pozneje pa Arsenaria, Bida, Siga, Aquae Calidae, Quiza Xenitana, Rusucurru, Auzia, Gilva,Icosium inTipasa v vseh 21 dobro znanih kolonijah, poleg večmunicipij inoppida Latina.
PoDioklecijanovi reformitetrarhije je bil najbolj vzhodni del odcepljen od Mauretania Caesariensis kot ločena majhna provinca, Mauretania Sitifensis, imenovana po glavnem mestu v notranjosti Sitifis (zdajSétif) s pomembnim pristaniščem v Saldae (zdaj Béjaïa).[2]
V času Dioklecijana inKonstantina Velikega sta bila tako Sitifensis kot Caesariensis dodeljena upravni škofiji Afrike pod pretorsko prefekturo Italije, medtem ko je Tingitana pripadala škofiji Hispanija pod pretorsko prefekturo Galija, torej je bila enklava ločena od evropskega ozemlja škofije in prefekture, ki ji je pripadala.
Po padcuZahodnega rimskega cesarstva je bilo ustanovljeno germansko Vandalsko kraljestvo, vendar je preostalo Vzhodno cesarstvo (zdaj znano zgodovinarjem kotBizantinsko cesarstvo) okoli leta 533 ponovno zavzelo območje, vendar je večina Mauretania Caesariensis ostala pod nadzorom lokalnih mavrskih vladarjev kot je Mastigas, in šele v 560-ih in 570-ih letih je bil bizantinski nadzor vzpostavljen v notranjosti.
Med Mavricijevo vladavino je bilo cesarstvo reorganizirano in ustanovljenih je bilo več eksarhatov, med njimiAfriški eksarhat, ki je med drugimi ozemlji vključeval Mavretanijo. Mauretania Sitifensis je bila ponovno združena nazaj v to provinco in dobila je imeMauretania Prima.
Muslimanska osvojitevMagreba za kalifat pod rodbinoOmajadov je pomenila konec bizantinskega Afriškega eksarhata in tamkajšnje poznoantične rimske kulture in Mauretania Caesariensis je postala del najzahodnejše islamske province, imenovane Magreb.
Glavni izvoz iz Caesariensisa so bila škrlatna barvila in dragocen les; in Amazighe ali Maurie so Rimljani visoko cenili kot vojake, zlasti kot lahko konjenico. Izdelali so enega Trajanovih najboljših generalov Luzija Kvijeta in cesarjaMakrina.
Cezareja je bila pred letom 330 velikojudovsko središče, Sitifis pa eno od središč vojaškega kultaMitre. V 4. in 5. stoletju se je v Mavretanijo razširilokrščanstvo.
V obdobju germanskega Vandalskega kraljestva, ki so ga leta 430 ustanoviliVandali zIberskega polotoka, je v vladajočem družbenem razredutrinitarijansko krščanstvo zamenjaloarijanstvo. Vandalsko kraljestvo je okoli leta 533 uničilabizantinska armada pod poveljstvom generalaBelizarja, večina Cezarejske Mavretanije pa je kljub temu ostala pod oblastjo lokalnih mavrskih vladarjev, med katerimi je bil tudiMastigas. Bizantinci so svojo oblast v notranjosti kontinenta vzpostavili šele v 560-ih in 570-ih letih. Bizantinski Afriški eksarhat so v 7. stoletju osvojiliArabci. Postal je del muslimanskegaOmajadskega kalifata in rimska oblast v Afriki se je s tem končala. Večina nekdanje Cezarejske Mavretanije je postala del najbolj zahodne muslimanske province Magreb (arabskoal-Maghrib).