Cesar Tendži (天智天皇Tendži-teno, 626 – 7. januar 672), znan tudi kot cesar Tenči, je 38.japonski cesar[2] v skladu s tradicionalnim dednim nasledstvom.[3] Vladal je med letoma 661 in 672.
Bil je sin cesarja Džomeia, a je nasledil svojo mater, ki je vladala kot cesarica Saimei. Pred nastopom na prestol je bil znan kot princ Naka-no-Oe (中大兄皇子Naka-no-Oe no Odži)
Kot kronskem princu mu je uspelo končati skoraj popolni nadzorklana Soga nad cesarsko družino. Leta 644 je z Nakatomi no Kamatarijem in Soga no Karajamada no Išikava no Marom skoval zaroto proti Soga no Iruku in klanu Soga, imenovanoincident Iši. Čeprav atentat ni potekal po načrtih, je Soga no Iruka umrl, njegov oče in predhodnik Soga no Emiši pa je kmalu zatem storil samomor. Irukovi zavezniki so se po incidentu razpršili in Naka no Oe je bil imenovan za naslednika. Poročil se je s hčerko Soga no Kurajamada in si zagotovil podporo večjega dela klana Soga.
Naka no Oe je vladal kot cesar Tendži med letoma 661 in 672.
661: V tretjem letu svoje vladavine (斉明天皇三年) je cesarica Saimei določila svojega sina za naslednika, zaradi česar bi po mnenju strokovnjakov po njeni smrti nasledstvo (senso) tudi prejel. Kmalu po njeni smrti je zasedel prestol (sokuj) kot cesar Tendži.[4]
662: Za Tendžija pravijo, da je dal spisati prvi znani japonski zakonik,kodeks Omi. Sestavljen je iz 22 delov, ki so jih razširili v zadnjem letu njegove vladavine. Kodeks se ni ohranil, a naj bi ga prečistili vkodeks Asuka Kijomihara iz leta 689, ta pa naj bi bil predhodnik kodeksaTaiho ricu-rjo iz leta 701.[5]
668: Zapis vNihon Šokiju je prva omemba uporabemineralnega olja na Japonskem. V sedmem letu Tendžijeve vladavine (天智七年) so mu darovali gorečo vodo (morda nafta) iz province Ečigo (današnjaprefektura Nigata).[6] To darovanje se je prekrivalo s cesarjevim ustoličenjem. V času, ko so njegovi umrli materi še gradili mavzolej, je zanemarjal formalnosti. Tudi po tem obdobju je ohranil titulo kronskega princa, čeprav je bilde facto monarh.
Tendži je bil precej aktiven pri izboljševanju vojaških inštitucij, ki so jih ustanovili zreformami Taika.[7]
Po cesarji smrti leta 672 je izbruhnil spor za prestol med njegovimi 14 otroki (več različnih mater), predvsem pa med njegovim bratom, princem Oamo in sinom, princem Otomom (glejDžinšinska vojna). Nasledil ga je sin, princ Otomo, znan tudi kot cesar Kobun, potem pa Tendžijev brat, princ Oama, znan tudi kotcesar Tenmu. Skoraj 100 let po cesarjevi smrti je zavladal njegov vnuk,cesar Konin.
Kronologija po obdobju Meidži
V 10. letu obdobja Tendži, v 11. mesecu (671): cesar Tendži je v 10. letu svoje vladavine (天智天皇十年) imenoval sina za prestolonaslednika; sodobni strokovnjaki predvidevajo, da je s tem njegov sin po Tendžijevi smrti dobil nasledstvo (senso), kmalu zatem pa je tudi sedel na prestol (sokuj).[8] Če to razumevanje drži, potem sledi da:
v prvem letu obdobja Kobun (672) in prvem letu vladavine cesarja Kobuna (弘文天皇一年) le-ta umre; njegov stric Oama-šino je prejel nasledstvo (senso) po smrti nečaka, kmalu zatem pa tudi zasedel prestol (sokuj).[9]
Kronologija pred obdobjem Meidži
Pred 19. stoletjem je Otomo veljal za vsiljivca, pretendenta ali anomalijo. Če bi ta predpostavka obveljala, bi bilo naše razumevanje obdboja sledečeː
V 10. letu obdobja Tendži, v 11. mesecu (671) je cesar Tendži v 10. letu svoje vladavine (天智天皇十年) umrl. Kljub kakršnikoli vojaški intervenciji je dobil nasledstvo (senso) njegov brat. Kmalu po tem bi zasedel prestol (sokuj) kot cesar Tenmu.
Spominsko šintoistično svetišče in mavzolej v čast cesarju Tendžiju.
Mesto cesarjevega groba je znano. Tradicionalno ga častijo v spominskem šintoističnem svetišču (misasagi) v Jamašina-kuju, Kjoto. Cesarska hiša je posvetila to lokacijo kot njegov mavzolej. Uradno se imenujeJamašina no misasagi.[10]
ZbirkaMan'jošu vključuje pesnitve, ki jih pripisujejo cesarjem in cesaricam; z novimi raziskavami zbirke se razvija tudi razumevanje celo zelo enostavnih pripovedi, kot so "Trije hribi". Mislili so, da se dva moška hriba prepirata o ženskem hribu, a strokovnjaki zdaj menijo, da sta Kagu in Mimihaši morda ženska hriba, zaljubljena v isti moški hrib Unebi.[11] To nerazrešeno uganko v pesniški obliki nas bi spesnil cesar Tendži, ko je bil še vedno kronski princ pod cesarico Saimei:
Leta vladavine cesarja Tendžija strokovnjaki ne povezujejo z nobeno ero -nengo. Novosti, ki so jih prinesle reforme Taika, med njimi tudi imenovanje obdobjih, so do vladavinecesarja Monmuja izginjale. Šele z letom 701 je razglasil novo obdobje - Taiho.
V tem kontekstu nudi prevodGukanšoja razlago o letih vladavine cesarice Džito, kar zmede občutek jasnosti v časovnem okviru pred obdobjem Taiho:
"Obdobji, ki padeta v to vladavin, sta: (1) preostalih sedem let Šučoja [(686+7=692?)]; in (2) obdobje Taika, ki je trajalo štiri leta [695-698]. (Prvo leto v tem obdobju je bilokinoto-hicudži [695].) ... V tretjem letu obdobja Taiko [697] je cesarica Džito prepustila prestol kronskemu princu."[16]
↑Ponsonby-Fane, Richard. (1959).The Imperial House of Japan, p. 52.
↑Titsingh, p. 54; Varley, H. Paul. (1980).Jinnō Shōtōki, p. 44; a distinct act ofsenso is unrecognized prior to Emperor Tenji; and all sovereigns exceptJitō,Yōzei,Go-Toba, andFushimi havesenso andsokui in the same year until the reign ofEmperor Go-Murakami.
Titsingh, Izaka. (1834).Nihon Ōdai Ichiran; ou,Annales des empereurs du Japon. Pariz: Royal Azijski Družbe, Orientalski Posodobitve Sklada Velika Britanija in Irska.OCLC5850691