Cesar Kobun (弘文天皇Kobun-tenno, ok. 648 – 21. avgust 672) je 39.japonski cesar[2] v skladu s tradicionalnim dednim nasledstvom.[3] Vladal je samo nekaj mesecev med letoma 671-672.[4]
Cesarja Kobuna je vlada Meidži leta 1870 imenovala za 39. japonskega cesarja; od 19. stoletja je znan po posmrtno pridanem imenu, ki so ga skovali strokovnjakiobdobja Meidži.[5]
Pred nastopom na prestol je bil znan kot princ Otomo (大友皇子,Otomo no odži). Bil je očetov najljubši sin in prvi s tituloDajdžo-dajdžin.
Sodobni zgodovinarji uvrščajo njegovo vladavino med cesarja Tendžija in Tenmuja, čepravNihongi,Gukanšo inDžinno Šotoki ne priznavajo njegove vladavine. Posmrtne titule je dobil šele leta 1870.
Kronologija po obdobju Meidži
V 10. letu obdobja Tendži, v 11. mesecu (671): cesar Tendži je v 10. letu svoje vladavine (天智天皇十年) imenoval sina za prestolonaslednika; sodobni strokovnjaki predvidevajo, da je s tem njegov sin po Tendžijevi smrti dobil nasledstvo (senso), kmalu zatem pa je tudi sedel na prestol (sokuj).[6] Če to razumevanje drži, potem sledi da:
v prvem letu obdobja Kobun (672) in prvem letu vladavine cesarja Kobuna (弘文天皇一年) le-ta umre; njegov stric Oama-šinno je prejel nasledstvo (senso) po smrti nečaka, kmalu zatem pa tudi zasedel prestol (sokuj).[7]
Kronologija pred obdobjem Meidži
Pred 19. stoletjem je Otomo veljal za vsiljivca, pretendenta ali anomalijo. Če bi ta predpostavka obveljala, bi bilo naše razumevanje obbobja sledečeː
V 10. letu obdobja Tendži, v 11. mesecu (671) je cesar Tendži v 10. letu svoje vladavine (天智天皇十年) umrl. Kljub kakršnikoli vojaški intervenciji je dobil nasledstvo (senso) njegov brat. Kmalu po tem bi zasedel prestol (sokuj) kot cesar Tenmu.
Nadzor nad prestolom mu je meddžinšinsko vojno iztrgal stric, princ Oama, po čemer je cesar Kobun storil samomor. Ubogi princ Otomo več stoletij ni spadal v cesarski red nasledstva.Mesto cesarjevega groba je znano. Tradicionalno ga častijo v spominskem šintoističnem svetišču (misasagi) vŠigi. Cesarska hiša je posvetila to lokacijo kot njegov mavzolej. Uradno se imenuje Nagara no Jamasaki no misasagi.[8]
Leta vladavine cesarja Kobuna strokovnjaki ne povezujejo z nobeno ero -nengojem.[9] Novosti, ki so jih prinesle reforme Taika, med njimi tudi imenovanje obdobjih, so do vladavinecesarja Monmuja izginjale. Šele z letom 701 je razglasil novo obdobje - Tajho.
V tem kontekstu nudi prevod Gukanšoja razlago o letih vladavinecesarice Džito, kar zmede občutek jasnosti v časovnem okviru pred obdobjem Tajho:
»Obdobji, ki padeta v to vladavin, sta: (1) preostalih sedem let Šučoja [(686+7=692?)]; in (2) obdobje Taika, ki je trajalo štiri leta [695-698]. (Prvo leto v tem obdobju je bilokinoto-hicudži [695].) ... V tretjem letu obdobja Tajko [697] je cesarica Džito prepustila prestol kronskemu princu.«[10]
↑Brown, Delmer. (1979).Gukanshō, p. 268 n.39; Varley, H. Paul. (1980).Jinnō Shōtōki, p. 136.
↑Brown, pp. 268–269; Varley, p. 44; a distinct act ofsenso is unrecognized prior to Emperor Tenji; and all sovereigns exceptJitō,Yōzei,Go-Toba, andFushimi havesenso andsokui in the same year until the reign ofEmperor Go-Murakami.
Titsingh, Izaka. (1834).Nihon Ōdai Ichiran; ou,Annales des empereurs du Japon. Pariz: Royal Azijski Družbe, Orientalski Posodobitve Sklada Velika Britanija in Irska.OCLC5850691
