CD4 (označevalec pripadnosti 4) jeglikoprotein, ki ga na svoji površini izražajocelice pomagalke,monociti,makrofagi indendritične celice. Odkrili so ga konec 70-ih let dvajsetega stoletja in so ga sprva poimenovali leu-3 in T4, ime CD4 pa je bilo določeno leta 1984.[1] Pri ljudeh nosi zapis za beljakovino CD4genCD4.[2][3]
Kot številni drugi površinski celični receptorji/označevalci sodi tudi CD4 v naddružinoimunoglobulinov.
Sestoji iz štirih imunoglobulinskih domen (od D1 do D4), ki se nahajajo na zunajcelični površini celic:
CD4 uporablja domeno D1 za interakcijo z domeno β2 molekulPHK vrste II.Limfociti T, ki na površini izkazujejo CD4, ne pa tudi CD8, so specifični za PHK II, ne pa tudi za PHK I.
CD4 jekoreceptorreceptorja limfocitov T; skupaj prepoznavata molekulePHK (poglavitnega histokompatibilnega kompleksa) razreda II na površini drugih celic. Pri tem se CD4 z zunanjim delom veže na določeno mesto molekule PHK II, ki je oddaljeno od vezavnega mesta za receptor limfocitov T. Citoplazemski del CD4 interagira s kislo beljakovino ACP33, ki navzdol uravnava aktivnost CD4. Kaže, da ima CD4 pomembno vlogo v začetni stopnji prepoznavanja PHK II.[4]
CD4 se veže na beljakovinigp120 in P4HB/PDI virusa HIV in predstavlja sestavni del kompleksa P4HB/PDI-CD4-CXCR4-gp120.CD4 interagira z virusovima beljakovinamagp160 inVpu. Proizvodnja CD4 se zaradi delovanja virusovih beljakovinNef in gp160 zavre.[5]
Vendar za virus HIV CD4 ne zadošča, da bi lahko okužil limfocit T; potreben je še eden od dvehkemokinskih receptorjev,CCR5 aliCXCR4.[4]
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava).svg)