Braggov pogoj (tudi Braggov zakon in Vulf-Braggov pogoj) opisuje pogoje za nastanekinterferenčnih ojačitev prisipanjurentgenskih žarkov nakristalu.
Imenuje se poangleškemfiziku inkemikuWilliamu Henryju Braggu (1862 – 1942) in njegovem sinu vAvstraliji rojenembritanskemfizikuWilliamu Lawrencu Braggu (1890 – 1971 ). Leta1915 sta za raziskave kristalnih struktur z rentgenskimi žarki dobilaNobelovo nagrado. Neodvisno od Williama Lawrencea Bragga je leta1913 pogoj zapisal tudi ruski kristalografGeorgij Viktorovič Vulf (1863 – 1925).
Braggov uklon (Braggovo sipanje) dobimo, kadarrentgenski žarki zadenejokristal in s tem atome v kristalu. Rentgenski žarki povzročijo dodatno gibanje elektronov ˙(elektronskega oblaka) in zaradi tega pride do ponovnega sevanja valov z isto valovno dolžino, kot jo je imelo vpadno valovanje. To imenujemoRayleighovo sipanje (elastično sipanje). Žarki se torej na kristalni mreži sipljejo in v določenih smereh dobimo ojačitve v skladu z Braggovim pogojem . Do ojačitev pride v smereh, kjer je razlika poti žarkov, ki se sipljejo (odbijejo) od različnih kristalnih ravnin, enaka mnogokratniku valovnih dolžin vpadajočega valovanja.
Ojačitve v sipanem valovanju dobimo samo v določenih smereh, ki izpolnjujejo naslednji pogoj:
kjer je:
Iz obrazca se vidi, da je najdaljša valovna dolžina, pri kateri je še izpolnjen pogoj enaka, kar se zgodi pri kotu.