 | |
| Polno ime | Motor Racing Developments, Ltd. |
|---|---|
| Sedež | Milton Keynes,Združeno kraljestvo |
| Ustanovitelj | Jack Brabham Ron Tauranac |
| Pomembni uslužbenci | Bernie Ecclestone Gordon Murray Ron Dennis Charlie Whiting John Judd |
| Pomembni dirkači | Jack Brabham Dan Gurney Damon Hill Graham Hill Denny Hulme Niki Lauda Nelson Piquet |
| Prvenstvena karieraFormule 1 | |
| Prva dirka | Velika nagrada Nemčije 1962 |
| Dirke | 402 |
| Konstruktorski naslovi | 2 (1966,1967) |
| Dirkaški naslovi | 4 (1966,1967,1981,1981) |
| Zmage | 35 |
| Pole pozicije | 40 |
| Najhitrejši krogi | 43 |
| Zadnja dirka | Velika nagrada Madžarske 1992 |
Motor Racing Developments Ltd. (bolj znano kotBrabham;IPA: [ˈbræbəm]) je bilo moštvo Formule 1, ki sta ga ustanovilaAvstralcaJack Brabham (dirkač) inRon Tauranac (inženir). Osvojilo je štiridirkaške (1966,1967,1981,1983) in dvakonstruktorska naslova (1966,1967) prvakov v tridesetih letih nastopanja v Formuli 1. Še do danes je naslov Jacka Brabhama vsezoni 1966 edini v zgodovini, ki ga je osvojil dirkač z dirkalnikom, ki je nosil njegovo ime.
V sezonah1966 in1977 je moštvo osvojilo oba naslova z avstralskimi motorjiRepco. V60-tih je bil Brabham največji proizvajalec dirkalnikov z odprtimi kolesi na svetu, saj jih je proizvedel 500 do leta1970. Brabhamovi dirkalniki so osvajali prvenstvaFormule 2 inFormule 3 ter sodelovali na dirkiIndianapolis 500.
V70-tih in80-tih je bil lastnikbritanski poslovnežBernie Ecclestone, moštvo pa je vpeljalo številne novosti - na primer karbonske zavore, dolivanje goriva in hidropnevmatično vzmetenje. V 80-tih je osvojilo še dva dirkaška naslova zBrazilcemNelsonom Piquetom in postalo prvo moštvo, ki je osvojilo naslov z dirkalnikom s turbo motorjem.
Po tem, ko je Ecclestone leta1987 moštvo prodal, je moštvo prevzelajaponska družba Middlebridge Group. Toda v sredinisezone 1992 so bankrotirali, kar je preiskoval celobritanski urad za preprečevanje prevar.
Moštvo Brabham sta ustanovilaAvstralcaJack Brabham inRon Tauranac, ki sta se spoznala leta1951 kot uspešna konstruktorja in dirkača vAvstraliji. Brabham je bil uspešnejši in je dirkaško kariero leta1955 nadaljeval vZdruženem kraljestvu, kjer je najprej dirkal za moštvoCooper Car Company. Dosezone 1958 je napredoval v dirkača zaFormulo 1, najvišji razredmotošporta, kot ga označujeFIA, krovna organizacija dirkaškega športa[1]. V sezonah1959 in1960 je Brabham osvojil dirkaška naslova prvaka z revolucionarnim Cooperjevim dirkalnikom z motorjem nameščenim za dirkačem.
Kljub prednosti s prvim tovrstnim dirkalnikom, pa sta bila moštvo Cooper in njegov glavni inženir Owen Maddock zelo zadržana pri nadaljnjih izboljšavah dirkalnika. Brabham je pritiskal na moštvo za nove izboljšave in igral pomembno vlogo v razvoju zelo uspešnega Cooperjevega dirkalnikaCooper T53 zasezono 1960, s pomočjo starega prijatelja Tauranaca[2]. Brabham je bil prepričan, da lahko naredi boljši dirkalnik kot Cooper, zato je leta 1959 Tauranaca povabil v Veliko Britanijo, na začetku za izdelovanje nadgradenj za cestna avtomobilaSunbeam Rapier inTriumph Herald, toda z dolgoročno vizijo lastnega dirkaškega moštva[3]. Brabham je opisal Tauranaca kot »absolutno edinega človeka, s katerim bi šel v partnerstvo«[4]. S tem ciljem sta Brabham in Tauranac ustanovila Motor Racing Developments Ltd. (MRD), pri čimer sta se izognila uporabi katerega od svojih priimkov. Nova družba naj bi s Cooperjem tekmovala za tržni delež dirkalnikov po naročilu. Ker je bil Brabham še vedno zaposlen v Cooperju, je Tauranac prvi dirkalnik MRD-ja razvijal v tajnosti za nižjo serijoFormula Junior. Dirkalnik je bil predstavljen poleti leta1961, MRD pa je bil kmalu preimenovan. Motošportni novinarJabby Crombac je namreč izpostavil, da bi Francozi to kratico prebrali podobno kot francosko besedomerde[5]. Posledično so bili dirkalniki znano kot Brabhami, oznaka pa je bila BT kotBrabham Tauranac[6].
Dosezone 1961 sta tudiLotus inFerrari naredila dirkalnika z motorjem za dirkačem, ki je bil še bolj napreden od Cooperjevega, zato je imel Brabham slabo sezono z le štirimi osvojenimi prvenstvenimi točkami. Po tem ko je s privatnim dirkalnikom Cooper sodeloval ne nekaj neprvenstvenih dirkah v sezoni 1961, je Brabham zapustil moštvo predsezono 1962, v kateri je sodeloval z dirkalniki svojega moštva Brabham Racing Organisation, ki jih je izdelovalo podjetje Motor Racing Developments[7][8].
Motor Racing Developments se je najprej posvetil služenju denarja z izgradnjo dirkalnikov po naročilu za nižje razrede Formul, zato nov dirkalnik Formule 1 ni bil pripravljen do sredinesezone 1962. Brabham Racing Organisation (BRO) je tako moral začeti sezono s starejšoLotusovo šasijo, s katero sta se oba dirkača Brabhama uspela dvakrat uvrstiti med dobitnike točk, dokler na dirki zaVeliko nagrado Nemčije niso debitirali s turkizno obarvanim dirkalnikomBrabham BT3. Sicer je Jack Brabham zaradi težave s pedalom za plin odstopil v devetem od petnajstih krogov, toda v zadnjem delu sezone je osvojil dve četrti mesti[9].
Odsezone 1963 je bil Brabhamov dirkaški kolega v moštvu AmeričanDan Gurney, dirkalniki pa so bili zdaj obarvani v avstralskenacionalne barve, zeleno in zlato[10]. Jack Brabham je dosegel prvo zmago moštva na neprvenstveni dirkiSolituderennen v sezoni 1963[11]. Gurney pa je dosegel prvi prvenstveni zmagi v naslednjisezoni 1964, na dirkah zaVeliko nagrado Francije inVeliko nagrado Mehike. Brabhamovi tovarniški in privatni dirkalniki pa so dosegli še tri zmage na neprvenstvenih dirkah v sezoni 1964[12].Sezona 1965 pa ni bila tako uspešna, končala se je celo brez zmage. Brabham je že tri leta zapored končal na tretjem ali četrtem mestu v konstruktorskem prvenstvu, slaba zanesljivost dirkalnikov pa je večkrat po obetavnem začetku uničila dirko. Športni novinarji, kot sta bila Mike Lawrence in David Hodges, so napisali, da je pomanjkanje denarja stalo moštvo boljših rezultatov, kar je potrdil tudi Ron Tauranac[13].
Zasezono 1966 jeFIA podvojila največjo dovoljeno delovno prostornino motorjev na 3,0L, taki motorji pa so bili v tistem času sila redki. Brabham je uporabljal avstralske motorjeRepco, ki pred tem niso nikoli dobavljali motorjev moštvu Formule 1, temeljili pa so naaluminijastem motorju V8 iz propadlega projekta cestnega avtomobilaOldsmobile F85[14]. Phil Irving iz tovarneVincent Motorcycle je bil kot glavni inženir najbolj zaslužen za izgradnjo dobrega motorja v tako kratkem času. Kljub temu, pa jih je le malo verjelo, da bo dirkalnik Brabham-Repco konkurenčen[15], toda lahki in zanesljivi Brabhamovi dirkalniki so vse od začetka sezone dirkali v ospredju. Na dirki zaVeliko nagrado Francije na dirkališčuReims-Gueux jeJack Brabham postal prvi dirkač vzgodovini Formule 1, ki je zmagal na prvenstveni dirki z dirkalnikom, ki je nosil njegovo ime. Od takrat je ta dosežek uspelo ponoviti le njegovem bivšem moštvenem koleguBrucu McLarnu. To je bila le prva od štirih zaporednih zmag, s katerimi je zdaj že štiridesetletni Jack Brabham osvojil še svoj tretji naslov prvaka, s čimer je postal prvi in do sedaj edini dirkač v zgodovini Formule 1, ki je osvojil dirkaški naslov prvaka z dirkalnikom, ki je nosil njegovo ime (cfSurtees,Hill inFittipaldi Automotive). Vsezoni 1967 je naslov prvaka osvojil Jackov moštveni kolega, NovozelandecDenny Hulme, ki je imel med sezono manj težav z okvarami, verjetno zaradi želje Brabhama, da najprej sam preizkusi nove dele dirkalnika[16]. Moštvo Brabham je v obeh sezonah osvojilo še konstruktorski naslov[17].
Zasezono 1968 je AvstrijecJochen Rindt zamenjal Hulmeja, ki je prestopil vMcLaren. Repco je izdelal močnejšo različico motorja V8, da bi bil konkurenčen Fordovemu novem motorjuCosworth DFV, toda izkazal se je za nezanesljivega. Počasna komunikacija med Veliko Britanijo in Avstralijo pa je naredila popravljanje napak motorja še toliko bolj zapleteno. Dirkalnik je bil hiter, Rindt je v sezoni osvojil dva najboljša štartna položaja, toda Brabham in Rindt sta skupaj končala le tri dirke v sezoni, skupno pa je moštvo osvojilo le deset točk[18].
Čeprav je zasezoni 1969 Brabham pridobil motorje Cosworth DFV, pa je Rindt prestopil v Lotus. Njegova zamenjava,Jacky Ickx, je imel dobro drugo polovico sezone z zmagama na dirkah zaVeliko nagrado Nemčije inVeliko nagrado Kanade, Jack Brabham pa je moral zaradi nesreče na testiranjih izpustiti nekaj dirk[19]. Ickx je osvojil drugo mesto v dirkaškem prvenstvu z 37-imi točkami, prvak pa je postalJackie Stewart s 63-imi. Brabham je dosegel nekaj najboljših štartnih položajev in dve uvrstitvi na stopničke, toda kar polovico dirk ni končal. Moštvo Brabham je bilo tudi drugo v konstruktorskem prvenstvu, k čemer je pripomogel tudiPiers Courage z drugima mestoma na dirkah zaVeliko nagrado Monaka inVeliko nagrado ZDA s privatnim Brabhamom moštvaFrank Williams Racing Cars[20].
Jack Brabham se je nameraval upokojiti ob koncu sezone 1969 in prodati delež v moštvu Tauranacu. Toda Rindtova odločitev, da ostane v Lotusu, je pomenila, da je moral Brabham dirkati še eno sezono[21]. Zmagal je na prvi dirkisezone 1970 zaVeliko nagrado Južne Afrike in bil med sezono hiter, toda prevečkrat je odstopil zaradi mehaničnih okvar[22]. Skupaj z drugim dirkačem moštvaRolfom Stommelenom, sta moštvu prinesla četrto mesto v konstruktorskem prvenstvu.
Tauranac je zasezono 1971 v moštvo pripeljal dvakratnega prvakaGrahama Hilla in mladega AvstralcaTima Schenkena. Tauranac je zasnoval nenavaden dirkalnikBrabham BT34, ki je zaradi svojega videza dobil vzdevekLobster claw. Dvojni hladilnik je bil nameščen pred prednjima kolesoma, edina različica pa je bila zgrajena za Hilla. Čeprav Hill po nesreči vsezoni 1969 ni bil več med najhitrejšimi dirkači, pa je dosegel svojo zadnjo zmago na neprvenstveni dirkiBRDC International Trophy na dirkališčuSilverstone[23], v konstruktorskem prvenstvu pa je moštvo doseglo le sedem točk.
Tauranac, inženir po duši, je začutil, da njegov proračun okoli 100.000dolarjev ni bil dovolj, da bi lahko deloval sam, zato je začel iskati izkušenega finančnega partnerja[24]. Moštvo je za 100.000 dolarjev kupil Britanski poslovnežBernie Ecclestone, nekdanji manager Jochena Rindta in dotedanji lastnik moštvaConnaught. Tauranac je ostal v moštvu kot glavni inženir in šef tovarne[25].
Tauranac je na začetkusezone 1972 zapustil moštvo, ker je Ecclestone spremenil organizacijo Brabhama brez posvetovanja z njim. Ecclestone je kasneje povedal, da se razmerje med njima ne bi odneslo, kajti oba naj bi imela način reševanja težav v slogu: »Bodi razumen in naredi zadevo na moj način!«[26]. Vrhunec sicer slabe sezone za moštvo, ki je nastopali s kar tremi različnimi modeli dirkalnikov, je bil najboljši štartni položajCarlosa Reutemanna na njegovi domači dirki zaVeliko nagrado Argentine in zmaga na neprvenstveni dirki zaVeliko nagrado Interlagosa. Zasezono 1973 je Ecclestone inženirjaGordona Murraya postavil za šefa inženirjev. Mladi Južnoafričan je naredil trikotniško oblikovan dirkalnikBrabham BT42, s katerim je Reutemann dosegel dve uvrstitvi na stopničke in sedmo mesto v dirkaškem prvenstvu.
Vsezoni 1974 je Reutemann dosegel prve tri zmage v svoji karieri, Brabhamove prve po sezoni 1970. Moštvo je zasedlo peto mesto v konstruktorskem prvenstvu in izkoristilo boljše dirkalnikeBrabham BT44. Po dobri sezoni so jih mnogi šteli za favorite pred naslednjosezono 1975, ki se je za moštvo začela odlično s prvo zmagoJoséja Carlosa Paceja na njegovi domači in drugi dirki sezone zaVeliko nagrado Brazilije. Toda v nadaljevanju sezone je prekomerna obraba pnevmatik pogosto upočasnjevala dirkalnike na dirkah[27]. Pace je dosegel še dve uvrstitvi na stopničke in končal na šestem mestu v dirkaškem prvenstvu, Reutemann pa je s petimi uvrstitvami na stopničke, tudi zmago na dirki zaVeliko nagrado Nemčije, zasedel tretje mesto v dirkaškem prvenstvu. V konstruktorskem prvenstvu je Brabham zasedel drugo mesto, kar je najboljša uvrstitev moštva po sezoni 1969.
Medtem ko sta se konkurenčni moštvi Lotus in McLaren zanašali na motorje Cosworth DFV vse od koncašestdesetih do začetkaosemdesetih let, je Ecclestone videl priložnost za prednost pred konkurenti v drugem motorjem. Kljub uspehu Murrayovih dirkalnikov, ki jih je poganjal Cosworthov motor, je Ecclestone podpisal pogodbo zAlfo Romeo za njihove močne motorjeflat-12 odsezone 1976 naprej. Motorji so bili brezplačni, toda novi dirkalnikiBrabham BT45 so bili obarvani v barvahMartini Racinga, toda bili so nezanesljivi in pretežki[28]. V sezonah 1976 in1977 je Brabham padel nekje v sredino, zato je Reutemann že pred koncem sezone 1976 zapustil moštvo in prestopil vFerrari. Pred sezono 1977 ga je zamenjalJohn Watson, toda moštvo je izgubilo tudi Paceja, ki se je na začetku sezone 1977 smrtno ponesrečil v letalski nesreči[29].
Zasezono 1978 je imel MurrayovBrabham BT46 več novih tehnologij, s katerimi je želel premagati preveliko težo dirkalnika in ostale pomanjkljivosti zaradi Alfinega motorja. Ecclestone je v moštvo pripeljal dvakratnega prvakaNiki Lauda, ki je imel kar 1 milijon dolarjev plače, kar je pokril nov italijanski sponzorParmalat. Vsezoni 1979 je bil dominantni dirkalnikLotus 79, ki je izkoriščal podtlak pod dirkalnikom, toda Lauda je zmagal na dveh dirkah z dirkalnikomBrabham BT46, na eni od teh s kontroverzno verzijo BT46B z ventilatorjem.
Partnerstvo z Alfo Romeo se je medsezono 1979 končalo, v moštvo pa je prišel mladi BrazilecNelson Piquet. Murrayev novi dirkalnikBrabham BT48, ki je dobro izkoriščal podtlak pod dirkalnikom, je bil zgrajen okoli novega motorja Alfa Romeo V12 in je imel revolucionarne karbonske zavore, ki jih je Brabham izdelal prvič poskusno leta 1976. Toda zaradi nepričakovanega upogibanja aerodinamičnih elementov je bilo opravljanje z dirkalnikom nepredvidljivo, motor pa je bil nezanesljiv. Zato je moštvo na koncu sezone zasedalo le osmo mesto v konstruktorskem prvenstvu[30]. Alfa Romeo je med sezono začela testirati lastni dirkalnik, zato se je moral Ecclestone vrniti na motorje Cosworth DFV, kar je Murray opisal z besedam: »Kot da bi bili na počitnicah!«[31]. Novi lažji dirkalnikBrabham BT49, ki ga je poganjal Cosworthov motor, je bil nared ob koncusezone 1979 za dirko zaVeliko nagrado Kanade. Na treningu pred dirko je Lauda napovedal svojo takojšnjo upokojitev, kar je kasneje razložil z besedami: »Dirkanje v krogih mi ne prinaša več užitka.«[32].
Dirkalnik BT49 je bil uporabljen kar v štirih sezonah. Vsezoni 1980 je Piquet dosegel tri zmage, moštvo pa je osvojilo tretje mesto v konstruktorskem prvenstvu. V tej sezoni je moštvo dirkalnike obarvalo v modro in belo, kar je bilo značilno za dirkalnike Brabham nato vse do zadnjega vsezoni 1992. Z boljšim razumevanjem ustvarjanja in delovanja podtlaka, je moštvo naredilo novo verzijo dirkalnika BT49C zasezono 1981 s hidropnevmatičnim vzmetenjem, da bi se izognili omejitvi glede višine dirkalnika, kar naj bi zmanjševalo podtlak. Piquet, ki je pri razvoju testno sodeloval z Murrayem[33], je z njim osvojil dirkaški naslov prvaka s tremi zmagami, toda pojavile so se tudiobtožbe o goljufanju.
Renault je v Formulo 1 vnesel turbo motorje prvič v sezoni 1977. Brabham je testiralBMW-jev 4-cilindričniM10 turbo motor poleti leta 1981. Zasezono 1982 je moštvo izdelalo nov dirkalnikBrabham BT50 okoli BMW-jevega motorja, ki je bil kot Repco šestnajst let pred tem, vzet iz cestnega avtomobila. Brabham je nadaljeval z dirkanjem z dirkalniki BT49D s Cosworthovim motorjem v začetku sezone, med tem ko so reševali težave z zanesljivostjo in obnašanjem dirkalnika z BMW-jevim motorjem. Odnos med Brabhamom in BMW-jev se je poslabšal, ker je nemško podjetje vztrajalo, da Brabham dirka z njihovimi motorji. Dirkalnik s turbo motorjem BT50 je prvo zmago dosegel na dirki zaVeliko nagrado Kanade, Piquet pa je osvojil dirkaški naslov prvaka vsezoni 1983, po tem ko je prav na zadnji dirki sezone zaVeliko nagrado Južne Afrike premagal do tedaj vodilnega v prvenstvuAlaina Prosta zRenaultom, s čimer je postal prvi dirkač, ki je osvojil naslov prvaka z dirkalnikom s turbo motorjem. Kljub uspehu Brazilca pa moštvo niti v sezoni 1981, niti v sezoni 1983 ni osvojila konstruktorskega naslova prvaka, ker drugi dirkači v moštvu niso dosegali podobni uspehov, zmagati je uspel le šeRiccardo Patrese.
Piquet je na dirki zaVeliko nagrado Francije vsezoni 1985 dosegel zadnjo zmago moštva, preden je po koncu sezone prestopil vWilliams. Po sedmih letih in dveh naslovih prvaka ni bil zadovoljen s plačo, ki mu jo je Ecclestone ponudil zasezono 1986[33]. Sezona je bila zelo slaba, saj se je Murrayov radikalno dolg in nizekBrabham BT55 z motorji BMW dosegel le dve točki. BMW in Brabham se nista strinjala, ali je bila za slabe rezultate bolj kriva šasija ali motor dirkalnika.Elio de Angelis je postal prva smrtna žrtev moštva, ko se jesmrtno ponesrečil na testiranju na dirkališčuPaul Ricard. Avgusta je BMW, ki je razmišljal tudi o svoji dirkalnikih, napovedal izstop iz Formule 1. Murray, ki je v veliki meri prevzel vodenje moštva, kajti Ecclestone je bil bolj zaposlen s svojo vlogo vFormula One Constructors Association, je začutil, da moštvo ne deluje več kot je v zadnjih petnajstih letih, in je zapustil moštvo, novembra pa je prestopil vMcLaren[34].
Ecclestone je držal BMW-jeve motorje do izteka pogodbe vsezoni 1987, toda nemška tovarna ni dobavljala konkurenčnih motorjev, boljše motorje pa so dobavljaliArrowsu. Pomembnejši člani moštva, tudi Murray, so povedali, da je tedaj Ecclestone že izgubil interes za vodenje moštva. Sezona 1987 je bila le malo boljša od predhodne sezone, Patrese in de Cesaris sta skupaj zmogla le deset prvenstvenih točk. Ker Ecclestone ni mogel najti dobrega dobavitelja motorjev, je moštvo zamudilo zadnji rok FIE za prijavo v prvenstvosezone 1988, in Ecclestone je napovedal umik moštva iz Formule 1 na dirki zaVeliko nagrado Brazilije aprila1988. MRD je prodalAlfi Romeo, kupnina ni znana[34].
Moštvo Brabham je izpustilo sezono 1988, med katero je prišlo do menjave lastnika. NoviBrabham BT58, ki ga je pogajal motorJudd (še ena od družb, ki jih je ustanovil Jack Brabham), je bil izdelan zasezono 1989[35]. Italijanski dirkačStefano Modena je dirkal v moštvo ob bolj izkušenemMartinu Brundlu. V konstruktorskem prvenstvu je moštvo zasedlo osmo mesto, Modena pa je na dirki zaVeliko nagrado Monaka osvojil zadnjo uvrstitev moštva na stopničke.
Po aretaciji Luhtija zaradi obtožb o izmikanju plačevanja davkov sredi leta 1989 si je več partnerjev želelo lastništvo nad Brabhamom. Middlebridge Group Limited, japonska inženirska družba, ki je z moštvom Middlebridge Racing sodelovala že v prvenstvuFormule 3000, je prevzela nadzor nad Brabmahom predsezono 1990. V kupnino je bil vključen tudi kredit 1 milijonfuntov pri finančni družbi Landhurst Leasing[36], toda moštvo je ostalo z zelo majhnim proračunom in je v zadnjih treh sezonah osvojila le nekaj uvrstitev med dobitnike točk. Najmlajši sin Jacka Brabham,David, je v sezoni 1990 dirkal kratek čas v moštvu. Podobno tudiDamon Hill, sin nekdanjega prvaka z Brabhamom, Grahama Hilla, vsezoni 1992. Hill je prestopil v odmirajoče moštvo Brabham, po tem ko je moštvo odpustiloGiovanno Amati, zadnji dirkačico ki je poskušala dirkati v Formuli 1, dokler ni zmanjkalo sponzorskih sredstev.
ArgentinecSergio Rinland je izdelal zadnje dirkalnike Brabhama okrog motorjev Judd, razen vsezoni 1992, ko so uporabljaliYamahine motorje. V sezoni 1992 se je moštvo redko uspelo kvalificirati na dirke. Hill je zadnjo uvrstitev na dirki dosegel naVeliki nagradi Madžarske, ko je dosegel enajsto mesto z več kot štirimi krogi zaostanka za zmagovalcem. Še pred koncem sezone je moštvu zmanjkalo denarja in je bankrotiralo. Middlebridge Group Limited ni mogel več vračati denarja za zdaj že 6 milijonfuntov velik kredit pri družbi Landhurst Leasing, ki je šla v prisilno poravnavo. Primer je preiskoval celo britanski urad za preprečevanje prevar. Landhurstovi direktorji so bili spoznani krive korupcije in obsojeni na zaporne kazni, ker so jemali podkupnine za nova posojila Middlebridgu[36]. Brabham je bil tako eden štirih moštev, ki je v tisti sezoni zapustila Formulo 1 (cfMarch Engineering,Fondmetal inAndrea Moda Formula). Čeprav so bili pogovori o oživitvi moštva za prihodnjosezono 1993, pa je njeno premoženje prešlo na Landhurst Leasing, ki ga je prodala na dražbi leta 1993[37]. Staro tovarno moštva vChessingtonu je leta2006 kupilo moštvaCarlin DPR, ki nastopa v prvenstvuGP2[38].
Jack Brabham in Ron Tauranac sta družbo, ki sta jo leta 1961 ustanovila za izgradnjo dirkalnikov po naročilu, poimenovala Motor Racing Developments (MRD). Prvotno sta imela oba polovični delež družbe[7]. Tauranac je skrbel za inženirsko delo in vodenje poslov, Brabham pa je bil testni dirkač in je sklepal posle, kot na primer za uporabo motorjev Repco ali vetrovnika MIRA. Prispeval je tudi ideje ob načrtovanju dirkalnikov, pogosto pa je pomagal izdelovati tudi dele ter nato še sestavljati dirkalnike[39].
Med letoma 1963 in 1965 MRD ni bil direktno udeležen v Formuli 1, kjer je nastopalo Brabhamovo moštvo Brabham Racing Organisation (BRO)[40]. Kot ostale stranke, ki so kupovale dirkalnike pri MRD-ju, je BRO kupoval dirkalnike, prvotno po 3.000funtov na dirkalnik[41], v kar pa ni bil vključen razvoj. MRD pa je pogosto nastopal v ostalih kategorijah Formul. Tauranac ni bil zadovoljen zaradi njegove distance do Formule 1, dokler vsezoni 1966 ni popolnoma izgubil interes za izdelovanje dirkalnikov Formule 1 pod trenutnimi razmerami. Brabham je iskal druge dobavitelje šasij za BRO, toda dosegla sta dogovor, da je MRD od sezone 1966 bolj udeležen v Formulo 1[42]. Po tem ko je Jack Brabham prodaj svoj delež v MRD-ju Ronu Tauranacu konec leta 1969, je MRD tudi uradno nastopal v Formuli 1, čeprav je bilo ime zaradi sponzorskih pogodb na uradnih seznamih dirk različno.
Čeprav so prvi dirkalnik zgradili šele leta 1961, je MRD do sredinešestdesetih let prehitel uveljavljene konstruktorje, kot je bil Cooper, ter postal največji proizvajalec enosedežnih dirkalnikov na svetu[43], do leta 1960 pa so zgradili že 500 dirkalnikov[44]. Med ostalimi moštvi Formule 1, ki so dirkala z Brabhami, sta bila najuspešnejšiFrank Williams Racing Cars inRob Walker Racing Team. Na dirki zaVeliko nagrado Velike Britanije 1965 je nastopalo kar sedem dirkačev z Brabhami, od tega le dva iz tovarniškega moštva, v tej sezoni pa je bilo običajno na dirkah štiri ali pet dirkačev z Brabhami. Tovarna je izdelala številne dirkalnike za nižje kategorije Formul vsako leto, največ 89 leta 1966[44]. Brabham je imel sloves, da so bili dirkalniki za stanke enako dobri kot tisti, ki jih je uporabljalo tovarniško moštvo na dirkah in so bili uporabni takoj. MRO je tudi strankam ponujalo veliko podporo, ki je vključevala tudi pomoč pri nastavitvi dirkalnika s strani Jacka Brabhama. V tem času so bili dirkalniki znani kot Repco Brabhami, ne zaradi uporabe motorjev Repco v Formuli 1 med sezonama1966 in1968, ampak zaradi manjše sponzorske pogodbe, po kateri je Repco dobavljal dele za dirkalnike Jacku Brabhamu že vse odkar je bil ta pri Cooperju[45].
Ob koncu leta 1971 jeBernie Ecclestone kupil MRD. Zadržal je ime znamke Brabham, kot tudi prihodnji lastniki družbe. Čeprav se je še nekaj časa nadaljevala proizvodnja dirkalnikov za stranke tudi pod Ecclestonom, pa se je Britanec kasneje predvsem posvečal dirkanju v Formuli 1. Zadnji dirkalniki za stranke sta bila dirkalnikaFormule 2 BT40 inFormule 3 BT41 iz leta 1973[46], kasneje pa je Ecclestone še prodal nekdanje dirkalnike Formule 1Brabham BT44BRAM Racingu v drugi polovici leta 1976[47].
Leta 1988 je Ecclestone prodal Motor Racing Developments Alfi Romeo. Moštvo tiste sezone ni nastopalo v Formuli 1, toda Alfa Romeo je moštvu naložila izdelavo prototipa dirkalnika »Procar«, dirkalnika z obliko limuzine (Alfa Romeo 164), ki bi vsebovalo izgradnjo dirkalne šasije in namestitev motorja za dirkačem, mišljeno za serijo, da bi večji proizvajalci podpirali dirke Formule 1. Dirkalnik je bil poimenovanBrabham BT57[48].
Brabhamovi dirkalniki so sodelovali na dirkiIndianapolis 500 od sredinešestdesetih leto do zgodnjihsedemdesetih. Po ustavljenem projektu za dirko leta1962[49], se je MRD obvezal zgraditi šasijo za Indycar okoli ameriškega motorjaOffenhauser. Rezultat tega, Brabham BT12, je bil uporabljen s strani Jacka Brabhama na dirki leta1964, kjer pa je odstopil zaradi luknje v rezervoarju za gorivo. Dirkalnik je ponovno nastopil na dirki leta1966, ko jeJim McElreath zasedel tretje mesto. V letih1968,1969 in1970 se je Brabham vrnil na dirko Indianapolis 500, na začetku z 4,2L verzijo Repcovega V8 motorja, ki je bil uporabljen v Formuli 1 in s katerim jePeter Revson na dirki leta 1969 zasedel peto mesto, nato pa so leta 1970 spet uporabili Offenhauserjev motor[50]. Kombinacija Brabham-Offenhauser je bila uporabljena ponovno leta1971, ko je zJ.C. Agajanianovim dirkalnikom peto mesto osvojilBill Vukovich II[51]. Brabhamov dirkalnik ni uspel nikoli zmagati na dirki Indianapolis 500, je pa McElreath zmagal na štirih dirkah prvenstva USAC v letih 1965 in 1966 z dirkalnikom Brabham BT12.Dean Van Lines Special, s katerim jeMario Andretti osvojil prvenstvo USAC, je bila direktna kopija tega dirkalnika, zgradil ga je Andrettijev šef mehanikov Clint Brawner[52]. Revson je dosegel zadnjo zmago Brabhama v prvenstvu USAC leta 1969 z dirkalnikom BT25, ki je uporabljal Repcov motor[53].
Všestdesetih in zgodnjihsedemdesetih letih so dirkači Formule 1 pogosto nastopali tudi na dirkahFormule 2. Leta 1966 je MRD zgradil dirkalnik BT18 za dirke nižje kategorije, motor pa je bilHondin. Dirkalnik je bil izjemno uspešen, saj je zmagal na enajstih zaporednih dirkah Formule 2, ki sta jih dosegla Brabham in Hulme. Dirkalnik je na dirke prijavil MRD, ne Brabham Racing Organisation, da bi se izognili direktnemu sporu z Repcom, njihovem dobaviteljem motorjev za Formulo 1[54].
Prvi Brabhamov dirkalnikFormule 3 je bil BT9, ki je v sezoni 1964 zmagal na štirih pomembnejših dirkah. BT15, ki je sledil leta 1965, je bil izjemno uspešen dirkalnik. Prodanih je bilo 58 dirkalnikov, ki so dosegli 42 zmag na pomembnejših dirkah. Nadaljnji razvoj, ki je temeljil na istem konceptu, sledil pa je tudi pojavu krilc, je bil zelo konkurenčen vse do leta 1971. BT38C iz leta 1972 je bil Brabhamov prvi dirkalnik zgrajen iz školjke in prvi dirkalnik, ki ga ni naredil Tauranac. Čeprav so dobili 40 naročil, pa ni bil tako uspešen kot njegovi predhodniki. BT41 oglate oblike je bil zadnji Brabhamov dirkalnik Formule 3[55].
Tauranac ni užival v izdelovanju športnih dirkalnikov, zato je temu namenil le majhen delež časa, ki ga je v MRD-ju namenil izredno uspešnim enosedežnim dirkalnikom. Med letoma 1961 in 1972 je bil zgrajenih le štirinajst športnih dirkalnikov, od skupno 600 dirkalnikov[56]. BT8A je bil edini športni dirkalnik zgrajen v nekaj večji seriji in je bil razmeroma uspešen na nacionalnih dirkah Velike Britanije v letih 1964 in 1965[57]. Podoben koncept je bil nadgrajen z dirkalnikom BT17 leta 1966, ki je bil opremljen z 4,1L motorjem Repco zaCan-Am, toda zgrajen je bil le en primerek, projekt pa je bil zaradi nezanesljivosti motorja hitro opuščen[58].
Brabham je imel sloves tehnično konservativnega moštva všestdesetih letih, predvsem ker so se držali tradicionalnega sestavljenega ogrodja dirkalnika še dolgo po tem, ko je Lotus predstavil lažjo in trdnejšoškoljko vsezoni 1962. Glavni inženir Brabhama Tauranac je takrat menil, da školjke v začetnem obdobju še niso bil toliko trdnejše od dobro zgrajenih sestavljenih ogrodij, težje jih je bilo popravljati in niso bile primerne za MRD-jeve stranke[59]. Njegovistaromodni dirkalniki so osvojili tako konstruktorska kot tudi dirkaška naslova v sezonah1966 in1967, vse do obvezne uporabe školjk, ki so bile varnejše, zasezono 1970 pa so bili še konkurenčni[60].
Kljub oznaki konservativnega moštva, pa je bil Brabham prvo moštvo Formule 1, ki je leta 1963 začelo uporabljati vetrovnik, s katerim so želeli zmanjšati upor zraka in preprečili, da bi dirkalnik pri velikih hitrostih dvigovalo[61]. Uporaba vetrovnikov je postala pravilo šele v zgodnihosemdesetih letih in je eden najpomembnejših dejavnikov pri izdelavi modernih dirkalnikov. Proti koncušestdesetih leti so začela moštva izkoriščati aerodinamični podtlak, ki je pritiskal pnevmatike ob tla in s tem omogočal hitrejšo vožnjo skozi ovinke. Na dirki zaVeliko nagrado Belgije 1968 sta bila Brabham in Ferrari prva, ki sta uporabila zadnje krilce iste širine kot je bil dirkalnik, za povečevanje podtlaka pod dirkalnikom[62].
Moštveno najbolj plodno obdobje tehničnih inovacij pa je bilo vsedemdesetih inosemdesetih letih, ko je bil tehnični direktorGordon Murray. Leta 1976 je moštvo začelo izdelovati karbonske zavore, ki so bile lažje od klasičnih ter mnogo bolj učinkovite. Zgodnje verzije so uporabljale karbonske zavorne plošče in jeklene diske s karbonskimi delci, tehnologija pa na začetku ni bila zanesljiva. Vsezoni 1976 jeCarlos Pace na dirkališčuÖsterreichring pri 290 km/h doživel hudo nesrečo, ko je zaradi zadrževanja toplote v zavornem sistemu zavrela zavorna tekočina[63]. Dosezone 1979 je Brabham razvil učinkovite karbonske zavore, ki so imele tako diske kot tudi zavorne plošče iz karbona[64]. Do poznihosemdesetih let so karbonske zavore uporabljali že skoraj vsi dirkalniki na najvišji ravni dirkanja v različnih serijah.
Čeprav je Brabham eksperimentiral s krilci in krili pod dirkalnikom sredisedemdesetih let, pa moštvo kot tudi ostali konkurentje niso popolnoma razumeli Lotusovega dirkalnika iz leta 1977, ki je izkoriščal podtlak pod dirkalnikom.Brabham BT46B je proizvajal ogromen podtlak pod dirkalnikom z ventilatorjem, ki je sesal zrak izza dirkalnika, čeprav so trdili, da je namenjen le hlajenju. Ta dirkalnik je nastopil le na eni dirki Formule 1 zaVeliko nagrado Švedske 1978, kjer je z njim zmagalNiki Lauda, dokler FIA ni zaprla luknje v pravilih[65].
Čeprav je bil Murray prvi, ki je leta 1979 uporabil lahka karbonska vlakna pri okrepitvi Brabhamove šasije, je bil zaradi zgledovanja po Tauranacu zadnji, ki je uporabil školjko. Murray je bil zadržan pri uporabi enovite šasije, preden bi razumel njeno obnašanje ob trku. Zato je šasijo dirkalnika BT49 preizkusil nacrash testu[64]. Moštvo ni slediloMcLarnu MP4/1 izsezone 1981 s šasijo iz enega kosa dosezone 1986, ko so predstavili dirkalnikBrabham BT55[66], in bili zadnje moštvo v tem pogledu. Ta tehnologija je danes uporabljena na vseh ravneh dirk enosedežnih dirkalnikov.
Zasezono 1981 je FIA omejila minimalno višino dirkalnika na 60 mm, da bi dirkalne z omejitvijo podtlaka upočasnili v ovinkih. Gordon Murray je v ta namen naredil hidropnevmatično vzmetenje za dirkalnikBrabham BT49C, kar je dirkalniku omogočalo, da je bil pri višji hitrosti mnogo nižji. Ostala moštva so Brabham obtožila goljufanja, toda Murray je menil, da sistem ne krši pravilnika. Proti moštvu zaradi tega ni bilo nobenega ukrepa, zato so podobne sisteme začela uporabljati tudi ostala moštva[67].
Na dirki zaVeliko nagrado Velike Britanije 1982 je Brabham zopet začel uporabljati postanke za dolivanje goriva in menjavo pnevmatik med dirko, kar je bilo prvič posezoni 1957. Tako so Brabhamovi dirkači lahko na začetku z manj goriva in mehkejšimi pnevmatikami pobegnili. Po preučevanju tehnike postankov na dirkahIndianapolis 500 inNASCAR, je moštvo zmanjšalo čas postanka za menjavo pnevmatik in dolivanje goriva na štirinajst sekund. Leta 1982 je Murray menil, da taka taktika le sporoča sponzorjem, da nimajo možnosti za zmage, toda v naslednjisezoni 1983 je moštvo že dobro izkoristilo tako taktiko[68]. Dolivanje goriva je bilo zasezono 1984 prepovedano in je bilo ponovno dovoljeno šele vsezoni 1994, toda menjava pnevmatik je ostala.Max Mosley, šef FIE, je v drugi polovicidevetdesetih let celo trdil, da so postanki v boksih za gledalce večji spektakel kot prehitevanja na stezi.
Dirkalnik z ventilatorjem in hidropnevmatičnim vzmetenjem sta izkoristila luknje v športnih pravilih. V zgodnjihosemdesetih letih je bil Brabham obtožen, da je šel še dlje in prekršil pravila. Vsezoni 1981, ko je Piquet osvojil prvi naslov prvaka, so krožile govorice o nelegalnih prelahkih šasijah Brabham. DirkačJacques Laffite je bil med tistimi, ki so trdili, da so na šasijo pred uradnim tehtanjem pritrdili balast. To obtožbo je Brabhamovo vodstvo zavrnilo. Proti moštvu pa ni bil vložen noben uraden protest, zato športne oblasti niso mogle ukrepati proti Brabhamu[69].
Od leta 1978 je bil Ecclestone predsednik združenjaFormula One Constructors Association (FOCA), telesa predstavnikov moštev, ki je zastopalo njihove interese. Zaradi tega so se pojavljale obtožbe, da je bil med prvimi obveščen o nameravanih spremembah pravil. Ecclestone je zavrnil, da bi imelo moštvo zaradi tega kakšno korist, Murray pa je nasprotno povedal, da so konec leta 1982 opustili projekt izgradnje dirkalnika BT51, ker so izvedeli, da naj bi bilground effect dovoljen zasezono 1983. Brabham je tako moral narediti nov dirkalnikBrabham BT52 v vsega treh mesecih[70]. Ob koncu sezone 1983 sta tako Renault kot tudi Ferrari, ki sta bila premagana v dirkaškem prvenstvu s strani Piqueta, protestirala, da je bil indeks gorivaRON pri Brabhamu nad dovoljeno mejo 102. FIA je odločila, da je bil indeks do 102,9 v mejah dovoljenega in da Brabham ni prekršil pravil[71].
| Športni dosežki | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Lotus | Konstruktorski prvak Formule 1 1966-1967 | Naslednik: Lotus |