Bosra (arabsko بصرى الشام -Busra aš-Šam) je južnosirsko mesto. Leži okoli 150 km južno odDamaska, nedaleč od meje zJordanijo. Administrativno pripada okrožju Daraa v guverniji Daraa, ki je geografsko del regije Hauran.
Po podatkih Sirskega statističnega urada (CBS) je po popisu leta 2004 v mestu živelo 19.683 prebivalcev. Prebivalci so pretežno sunitskimuslimani, v mestu pa je tudi majhna muslimanska skupnost Shia.
Bosra ima staro zgodovino in je bila v rimski dobi uspešna deželna prestolnica in metropolitanskanadškofija pod nadzorom vzhodnega pravoslavnega patriarhataAntiohije in celotnega vzhoda. Administrativno pomembna je bila tudi v islamski dobi, vendar je v času osmanske dobe postajala manj pomembna. Bila je tudi latinsko katoliška naslovna nadškofija in sedež škofije Melkite katoliške arheparhije. Danes je to glavno arheološko najdišče, ki ga je UNESCO razglasil za območje svetovne dediščine.[1]
Kmalu zatem, leta106, jo je zavzelTrajanov general Cornelius Palma.Rimljani so jo preimenovaliNova Traiana Bostra, v njej naselili tretjo cirenajško legijo in jo določili za upravno središče provinceArabia Petraea. Skozi njo je stekla novozgrajenarimska cesta medDamaskom inAkabo obRdečem morju (Via Nova Traiana), ki se je križala z že prej obstoječo potjo medSredozemljem na zahodu inMezopotamijo na vzhodu. Rimljani so v okolici zgradili šenamakalne sisteme in s tem omogočili razcvet mesta. Ko je domačinFilip Arabec leta244 postal rimskicesar, je Bosro povzdignil v statusmetropolis in ustanovilkovnico, kjer so kovali kovance z njegovo podobo.
Vbizantinskem obdobju je bila Bosra pomembno središčekrščanstva, postala je sedež najprejškofije in zatem šenadškofije. V6. stoletju so zgradili največjostolnico v regiji. Po legendi naj bi mesto v tistem obdobju nekajkrat prečkal tudiMohamed, ki je takrat še vodil stričeve trgovskekaravane medMeko in Damaskom. Tam se je z nestorijanskimmenihom Bahirom zapletel v večteoloških razprav in ta naj bi spoznal Mohamedovo inteligenco in mu napovedal, da bo postalprerok. Te razprave naj bi celo vplivale na nastanekKorana. Muslimani, ki verujejo, da je Mohamed Koran le dobesedno zapisal po božjem nareku, zadnji del te domneve seveda odločno zavračajo.
Leta632 so mesto osvojiliArabci. V12. stoletju so ga dvakrat neuspešno napadlikrižarji. Mesto je še vedno cvetelo kot ena od postaj naromarski poti v Meko in romarji so zaradi legende o Mohamedu pogosto ostajali v njem tudi po ves teden. V časuOsmanskega cesarstva se je romarska pot zaradi večje varnosti preselila nekoliko zahodneje po poti skoziDero (kjer še danes poteka glavna cestna povezava med Damaskom inAmanom) in Bosra je postala malone zapuščena. Leta1860 se je v njej naselilo precejšnje številodruzov z bližnje Gore druzov.
Danes je Bosra glavnoarheološko najdišče, ki vsebuje ruševine iz rimskih, bizantinskih in muslimanskih časov, glavna značilnost pa je ohranjenorimsko gledališče. Vsako leto v njem gostuje nacionalni glasbeni festival.
Pomembne družbene in gospodarske spremembe so prizadele Bosro od konca francoskega mandata leta 1946. Medtem ko so bili do petdesetih let dvajsetega stoletja trgovci Bosra iz Damaska, je od takrat večina lastnikov trgovin prebivalcev mesta. V poznem osmanskem obdobju in francoskem mandatnem obdobju je obstajalo razmerje med majhnim lastnikom zemljišč in delničarji, saj so dale kmetijske reforme v poznih 1950-ih in 1960-ih ustrezno razmerja med lastniki zemljišč in plačnimi delavci. Mnogi prebivalci Bosre so našli zaposlitev v državah Perzijskega zaliva in Savdovi Arabiji in v Bosro pošiljali prihodke svojim sorodnikom. Socialne spremembe, skupaj s povečanim dostopom do izobraževanja so, po mnenju zgodovinarke Hanne Batatu, v veliki meri zmanjšale tradicionalno življenje.
Med predsedovanjemHafeza al Asada (1970-2000) so bile Bosra in okoliške vasice v glavnem zunaj vladnega vmešavanja in so večinoma politično prevladovali člani uglednega klana al-Miqdad, ki so služili kot posredniki med prebivalci mesta in guvernerjem Darae ter sekretarjem podružnice stranke Ba'ath.
14. oktobra 2012 je prišlo do intenzivnega obstreljevanja vladnih sil, ki so bile nameščene na kontrolnih točkah ob glavni cesti po mestu. 13.novembra 2012 so na vzhodni strani mesta poročali o hudih bojih. Do januarja 2013, po 22 mesecih konflikta medsirsko državljansko vojno, so nekateri begunci, ki so bežali iz Bosre, govorili o stalno naraščajočem nasilju[2]. 15. januarja 2013 je bilo sporočeno, da je vojska uporabljala citadelo za bazo. Od začetka februarja 2014 je bilo mesto pod nadzorom sirske vojske. Vendar pa je 31. januarja 2015 vojska v 5. diviziji naletela na kontingent upornikov blizu znamenitega rimskega amfiteatra - med skupinami so se vneli ostri boji. 1. februarja 2015 so sile vojske granatirale območja v vzhodni četrti mesta[3]. 25. marca 2015 so sirski uporniki prevzeli mesto, ki so po štirih dneh intenzivnega boja izgnali sirske vojake in zavezniške milice.[4]
Kot prestolnica rimske province Arabia Petraea je bila Bostra njena metropolitanska nadškofija pod nadzorom Vzhodnega pravoslavnega patriarhata Antiohije in celotnega vzhoda [18]. Kasneje je postala latinska naslovna škofija. Latinsko apostolsko dedovanje se je končalo, toda mesto je postalo enakovredno Melkitni katoliški arhepahriji Bosre-Haurana, ki ima Marijino stolnico v mestu Khabab.
Citadela okoli gledališčaRimske ruševine v bližini citadele
Danes največja mestna znamenitost je polkrožnorimsko gledališče iz2. stoletja, ki velja za najbolje ohranjeno rimsko gledališče na svetu. Sprejelo je lahko do 15.000 gledalcev. Njegova posebnost je tudi v tem, da celotno gledališče stoji prosto in ni vkopano v pobočje hriba, kot je bilo v tistem času običajno zagrško gledališče.
Gledališče je v celoti obkroženo z arabskoutrdbo -citadelo. Prve zidove so postavili v časuOmajadov inAbasidov, v11. stoletju so jihFatimidi še dodatno utrdili. Po neuspelihkrižarskih napadih v letih1140 in1183 soAjubidi med letoma 1205 in 1251 zgradili današnjo utrdbo z osmimi stolpi, povezanimi z debelimi zidovi.
Severno od citadele ležijo ostanki rimskega mesta, ki so bili dolgo zakopani pod sodobnejšim mestom in šele v zadnjem času so območje pričeli odkopavati in ne najbolj posrečeno obnavljati. Odkopani so ostanki ulice,kolonada, javnega kopališča, tržnice, večmestnih vrat, nimfeja (javnega vodnjaka), tetrapilona, itd. Vzhodni del ostankov se zaključuje z nabatejskim lokom, ki naj bi bil zahodni vhod še neodkopane nabatejske palače.
Nabatejski lok
Severno od ruševin stoji še vedno delujoča mošeja Al-Omari, ki naj bi jo dal zgraditikalifOmar kmalu po njegovi osvojitvi Sirije leta636. Če to drži, gre za eno najstarejšihmošej na svetu. Zgodovinarji trdijo, da v celoti ustreza merilomajubidskih mošej iz12. in13. stoletja. Vzhodno od mošeje stojisamostan, najverjetneje iz4. stoletja, kjer naj bi se srečevalaBahira inMohamed. Zraven samostana stojijo ostanki stolnice, ki velja za enega prvih in ne najuspešnejših poskusov zgraditi okroglokupolo na kvadratni bazi.Justinijan I. naj bi tocerkev uporabil kot model pri gradnji cerkva vKonstantinoplu inRavenni.
V bližini so most Kharaba in most Gemarrin, oba rimska mostova.
