Bolhe (znanstveno imeSiphonaptera;grško siphon -cev + a (predpona) -brez + pteron -krilo) soredžuželk z okoli 2500 opisanimi recentnimivrstami, kizajedajo nasesalcih inptičih. Najlaže jih prepoznamo po dolgih skakalnih nogah in odsotnostikril. Njihovi piki so človeku neprijetni, nevarnost pa predstavljajo predvsem kotprenašalci raznih bolezni, med katerimi izstopakuga, ki je vsrednjem veku pomorila dobršen del človeške populacije. Polegzajedavskih uši so edini red žuželk, v celoti specializiran na zajedavstvo.
Bolhe so drobne žuželke, večinoma črne ali rjave barve. Njihovo telo je lateralno sploščeno, dolgo od 1 do 9 mm, z zelo trdnim zunanjim skeletom. Glava ni jasno ločena od oprsja, njen najočitnejši del jeobustni aparat, izoblikovan v sesalo, ki je usmerjeno močno nazaj (hipognatno). Prilagojen je za prebadanje in sesanje, čemur sta namenjena preoblikovani maksili in zgornji delpožiralnika. Par maksil se tesno prilega med seboj in tvori kanal zaslino, na zgornji strani pa se prilega požiralniku, s čimer tvori kanal za sesanjekrvi.Tipalnice so kratke, čokate, deloma skrite v vdolbinah na glavi, tudioči pogosto nimajo, le nekatere vrste imajoočesca brez jasnečutilne vloge. Trije členioprsja so dobro ločeni med seboj,pronotum na hrbtu pa ima pogosto na zadnjem robu vrsto trdih dlak.Kril nima nobena vrsta. Vse noge imajo nesorazmerno dolgekokse in prav tako dolga stopalca (tarsus), sestavljena iz 5 členov. Močni kremplji, ki jih tvorijo, so namenjeni oklepanju dlake gostitelja. Posebej dolge so zadnje noge, kar povezujemo s skakalnimi sposobnostmi bolh. Zadek je sestavljen iz 10 členov; osmi in deveti sta namenjenagenitalijam, na devetem je poleg tega še šop zelo občutljivih čutilnih dlak. Zadnji člen zadka je majhen in neopazen. Po vsem telesu so bolhe poraščene s trdimi, nazaj usmerjenimi ščetinami, ki jim pomagajo pri oprijemanjudlakegostitelja. Največ dlak je na pronotumu in ob straneh glave, njihova razporeditev je uporabna pri določanjuvrste.
Bolj očitno sorodnost z drugimikrilatimi žuželkami kažejoličinke, ki so zelo podobne ličinkamdvokrilcev. So valjaste oblike in bele barve, nimajo ne nog in ne oči, imajo pa dobro razvito grizalo. Premikajo se z ritmičnim krčenjem mišic v telesni steni, pri čemer so jim v pomoč dolge ščetine, ki izraščajo po vsem telesu.
Samica izleže v svojem življenju nekaj sto do 1000 snežno belihjajčec, bodisi na gostitelju, bodisi v njegovemgnezdu. V tednu ali dveh se izležejo ličinke, ki spominjajo na majhne črvičke. Prehranjujejo se z odmrlim organskim materialom in ne vplivajo nagostitelja neposredno. Ličinke mnogih vrst kljub temu za razvoj potrebujejokri, to dobijo iz iztrebkov odraslih bolh, ki živijo na bližnjem gostitelju, njihovi iztrebki namreč vsebujejo delno prebavljeno kri. Po dveh ali treh tednih, v katerih se dvakratlevi, se ličinka zaprede vkokon in se preobrazi v predbubo, nato pa še enkratlevi znotraj kokona in postanebuba. Stadij bube traja različno dolgo. Trajanje je odvisno predvsem od temperature, tako da nekatere bolhe prezimijo kot bube. Tiste, ki zajedajo nasesalcih, se na račun njegove telesne toplote pogosto razmnožujejo skozi vse leto, le pozimi je življenjski cikel nekoliko daljši. Nove odrasle bolhe najdejo gostitelja na podlagi toplote, ki jo oddaja. Preden se izmotajo iz kokona, potrebujejo mehanskidražljaj, s čimer zagotovijo, da je gostitelj v bližini. Ob odsotnosti ustreznega dražljaja lahko mirujejo več mesecev, zaradi česar se dogaja, da stara zapuščena zgradba »oživi« z bolhami, ko se nekdo spet vseli vanjo.
Večina vrst bolh se lahko prehranjuje s krvjo različnih živali, a kljub temu izražajo preferenco do svojega »običajnega« gostitelja, ki ga zaznajo zvohom in v bližini katerega preživijo vse življenje. Brez hrane lahko preživijo več mesecev, vendar mora samica zaužiti obrok krvi preden lahko proizvede jajčeca. Naenkrat izleže 6-10 jajčec, nato mora ponovno priti do krvi. Sploščenost telesa jim omogoča, da se tesno pritisnejo k telesu gostitelja, zaradi česar jih je težko odstraniti, pri čemer jim koristi tudi zelo trden skelet.
Bolhe so znane po izjemnih dolžinah, ki jih lahko preskočijo na račun močnih zadnjih nog.Človeške bolhe (Pulex irritans) skočijo do 18 cm v višino in 33 v dolžino[1], kar je dvestokratna njihova velikost, in so rekorderji v živalskem svetu po dolžini skoka v razmerju s telesno velikostjo. Takšne sposobnosti jim omogoča poseben skakalni mehanizem, ki je prekomišic v oprsju povezan z nogami. Mišice v oprsju napenjajo t. i. plevralni lok, ostanek sklepovkril, ki je zgrajen iz zelo elastičnegaresilina. Ko se mišice sprostijo, se resilin vrne v prvotno obliko, ob tem pa preneseenergijo na zadnje noge, ki se silovito iztegnejo in poženejo žival v zrak. To sposobnost uporabljajo bolhe v glavnem za iskanje gostitelja; ko so na njem, se odstranitvi upirajo s tem, da se zavlečejo med dlake.
So obligatniparaziti, kar pomeni, da potrebujejo gostitelja za dokončanje življenjskega cikla. Za razliko odzajedavskih uši se s krvjo prehranjujejo le odrasle živali, ki niso vezane na točno določeno vrsto gostitelja, zato so mnogo bolj mobilne. Na isti vrsti sesalca lahko zajeda tudi do 20 vrst bolh in ena vrsta bolh lahko zajeda tudi na 30 različnih vrstah gostiteljev. Vendar pa ličinke za razvoj potrebujejo vlažno in toplo okolje gnezda ali prenočišča gostitelja ter tako zajedajo le naživalih, ki dobršen del leta preživijo na istem mestu. Okoli 95% znanih vrst zajeda nasesalcih, preostale pa naptičih. Ptičje bolhe so vezane na gnezditveno sezono svojih gostiteljev, med katero morajo hitro zaključiti svoj življenjski cikel, preostali del leta pa mirujejo v praznem gnezdu kot bube. Zato je razmeroma malo vrst, ki zajedajo na ptičih.
Človek je gostitelj predvsemčloveške bolhe, ki primarno zajeda nalisicah,jazbecih in ostalih živalih, ki si delajobrloge. Po vsej verjetnosti je na človeka prešla takrat, ko je opustilnomadski način življenja in se naselil vjamah. Bližnji človekovi sorodniki,šimpanzi, ki se pogosto selijo, nimajo večjih težav z bolhami.
Piki bolh so neprijetni, predvsem za ljudi, ki soalergični nanje, več nevšečnosti pa povzročajo zboleznimi, ki jihprenašajo. Najresnejša bolezen, ki jo prenašajo bolhe, jekuga. Povzroča jobakterijaYersinia pestis, ki ogroža predvsempodgane in drugeglodavce, kjer pa le-ti živijo v bližini človeka, lahko bolhe prenesejo bakterijo nanj. Druge bolezni so manj nevarne, med njimi stapegavica in okužba strakuljami.
Bolhe lahko odstranjujemo z ljudi in domačih živali zinsekticidi, ker pa ne živijo vse življenje na gostitelju, moramo poskrbeti za uničenje ličink in bub v celotnem prostoru. Srbečico, ki jo povzročajo piki, lahko zdravimo zantihistaminiki alihidrokortizonom. Insekticidi na osnovi organskihfosfatov v obliki ovratnic, praškov ali šamponov proti bolham so še vedno v uporabi, vendar se njihova uporaba odsvetuje, ker je mnogo žuželk postalo odpornih nanje, poleg tega pa so toksični za sesalce.
Obstaja več različnih teorij o uvrstitvi bolh medkrilate žuželke. Po eni od njih naj bi se bolhe razvile izkljunavcev, kar bi pomenilo, da so slednjiparafiletska skupina in kot taka po sodobnifilogenetskiklasifikaciji neustrezna. Vendar pa je vedno več dokazov o sestrskem razmerju z le eno oddružin kljunavcev,snežnimi bolhami (Boreidae).
Razmerja znotraj redu bolh še niso pojasnjena in raziskave še potekajo. Prvi rezultati pa nakazujejo, da mnogo družin nimonofiletskih, tako da bo potrebna revizija.
VSloveniji je opisanih 52 vrst bolh, dejansko število vrst pa ocenjujejo na okoli 70. Največ vrst živi namalih sesalcih, ki so tudi najbolj raziskane. Najbolj znane pa so človeška, pasja in prašičja bolha.
Majhno živinče, velika moč! Skoro ne vidiš je, ali tem bolje jo čutiš.
—Fran Erjavec,Naše škodljive živali v podobi in besedi
Kot večina drugih človekovih zajedavcev so tudi bolhe postale sinonim za nadležne škodljivce, največkrat v povezavi s slabimihigienskimi razmerami. Poleg tega pa so dale ime tudi bolšjemu trgu, improviziranembazarju, kjer ljudje na prostem prodajajo drobnarije. Ime naj bi izhajalo iz17. stoletja po podobni prireditvi vSaint-Ouenu, enem od severnih predmestijPariza, na račun z bolhami okuženih oblek in krp, ki so jih prodajali tam. Človeške bolhe pa so si prislužile tudi mesto v zabaviščih.Bolšji cirkus, kjer bolhe izvajajo različne trike, je bil v sredini20. stoletja običajen delcirkusov,semnjev in podobnih prireditev.
Starejše omembe bolh v kulturi pripisujejo starodavnemu ljudstvuMoche izPeruja, ki so častili naravo s poudarkom naživalih in v svojiumetnosti upodabljali celo bolhe.[2]
