| Bohinj | |
|---|---|
.jpg) Pogled na širše območje Bohinjskega jezera z Vogla | |
  Bohinj Lega v Sloveniji | |
| Dolžina | več kot 20 km Vzhod-zahod |
| Širina | več kot 5 km |
| Geografija | |
| Koordinati | 46°16′27.22″N13°57′8.64″E / 46.2742278°N 13.9524000°E /46.2742278; 13.9524000 |
Bohinj [bôhinj; iz bohínja][1] je občepoimenovanje delaGorenjske, kigeografsko obsega zgornjo in spodnjo Bohinjsko dolino, Nomenjsko dolino ter območje obBohinjskem jezeru na jugovzhodnem deluJulijskih Alp. K Bohinju prištevamo še nekaj višje ležečih naselij, kot soKoprivnik,Gorjuše inNemški Rovt, ter pripadajočegore inplanine naštetih enot. Upravnopolitično Bohinj pokrivaObčina Bohinj, katere sedež je vBohinjski Bistrici.
Tako je Bohinj opisalJulius Kugy v svojem delu Julijske Alpe v podobi: »Bohinjska dolina - dolga odprta kotlina, skozi katero se pretaka v skalah rojena Savica s svetlo zelenimi vilinskimi vodami, sočnimi travniki z idiličnim čarom, iz tihega miru pozdravljajoče prijazne vasi, okrog gore slikovitih obrisov, zavite v temne smrekove gozdove, v višavah na oblakih praznični prestol Triglava.«
ImeBohinj naj bi bilo staroselskega izvora. Izvor imena ni točno pojasnjen, obstaja pa več ljudskih, neredko humornih razlag.
Bohinj je zelo staro poselitveno območje.Poljedelstvo je bilo zmeraj bolj skromno, prebivalci so živeli predvsem od pašništva. Travniki v dolinah so dajali dovolj sena za zimo. Da seno v tem predelu, kjer je obilo dežja, ne bi gnilo, so si omislilikozolce, ki so v Evropi posebnost - namreč kozolce dvojnike (»toplarje«), v katerih je obenem veliko prostora za spravljanje kmetijskega orodja. Cela skupina takih slikovitih, rokodelsko spretno narejenih stavb stoji ob gručasti vasiStudor v Zgornji Bohinjski dolini.
Bohinj je bil naseljen že vbronasti dobi, o čemer pričajoarheološke najdbe. Zametki bohinjskih vasi so oblikovali v obdobjuželezne dobe, ki je hkrati tudi začetek bohinjskegaželezarstva, saj so bila tu nahajališčabobovca,železove rude, ki so omogočala preživetje številnim rodovom. Najstarejše naselbine v Bohinju segajo v7. stoletje pr. n. št. NaAjdovskem gradcu (vzpetina vzhodno od Bohinjske Bistrice)so bile izkopane številne najdbe. Tu je najdišče poznorimske oz. zgodnjekrščanske naselbine, ki je najbolj raziskana iz tistega časa na Slovenskem.France Prešeren je v Krstu pri Savici semkaj postavil prizorišče zadnjega boja med Črtomirjem in Valjhunom.
Prva svetovna vojna se je za Bohinjce začela leta 1915, ko je Italija vstopila v vojno in se je odprla krvavasoška fronta. Bohinj je postal zbirališče vojakov in materiala za fronto medBatognico inMrzlim vrhom vKrnskem pogorju. Od železnice v Bohinjski Bistrici je do Ukanca vodila ozkotirna železnica, ki so jo zgradili konec leta 1915. Od tam so sprva vagone vlekli s konjsko vprego, leta 1917 pa so progo elektrificirali. S konji so od končne postaje tovorili prekoKomne doBogatinskega sedla. Jeseni leta 1915 so zgradili sistem žičnic. Tako so ves material lahko pripeljali do neposrednega zaledja bojišča na Krnu in Mrzlem studencu. V Bohinju so bila tri vojaška pokopališča in več barakarskih naselij.
Odrugi svetovni vojni na področju Bohinja priča 64 partizanskih obeležij.[5] NaŽlanu je spominska plošča Francu Podlipniku, ki so ga kot prvega talca iz teh krajev ustrelili vDragi pri Begunjah 9. 8. 1941. Deset talcev so Nemci ustrelili 26. 6. 1943 v Soteski. Po Pokljuki in v gorah nad njo so raztreseni spomeniki padlim partizanom: komandantu Jeseniškega odredaPoldetu Stražišarju in Ivanu Bernardu pod Srenjskim prevalom, bitki Triglavske divizije na Rudnem polju, štirim žrtvam naUskovnici, ki jo je okupator požgal 11. 11. 1944, partizanski bolnici v Konjski dolini, 87 padlim partizanom Prešernove brigade 15. 12. 1943 naGoreljku. Na Gorjušah in Koprivniku je devet obeležij: mdr. Janezu Strgarju in Feliksu Bezniku, Janezu Staretu, Vladimirju Kolarju. Plošči prvoborcu Jožetu Ažmanu in Janezu Zupanu na Noménju so ukradli. Na bohinjskem deluJelovice so spomenikispopadu Cankarjevega bataljona z nemškimi policisti na Mošenjski planini 13. 1. 1942, v katerem je obležalo 12 partizanov,spopadu na Lipniški planini 9. 9. 1942, ko je padlo 28 partizanov, na Martinčku je obeležje enajstim 21. 5. 1944 pobitim ranjencem, spomenik je tudi na Rovtarici.
V Spodnjih Bohinjskih hribih je plošča 29. 6. 1944 naKomni padlemu Mateju Koblarju, na planini Bareča dolina je 9. 11. 1942 padel prvoborec Florjan Majhen, na Ravnah pa 10. 9. 1944 Jože Štendler. Sredi vsakega večjega kraja v Bohinju je osrednji spomenik NOB z imeni padlih domačih partizanov, internirancev in talcev: v Bohinjski Bistrici, Studôru, Srednji vasi, Kamnjah, Bohinjski Češnjici, Spodnjem Podjelju, na Ravnah, na Nemškem Rovtu, na Jereki, na Koprivniku in na Gorjušah. Pri vstaji v Bohinju je bil osrednja osebnost športnikTomaž Godec, ki so ga pokončali leta 1942 vMauthausnu. V njegovi rojstni hiši v Bohinjski Bistrici je muzej zgodovine Bohinja, ki se imenuje po njem, v kraju pa ima tudi dve spominski plošči. Na Vojah, kjer je deloval Jeseniško-bohinjski odred, je 13. 3. 1942 padel Avgust Gašperin, v NOB sta padla tudi njegova dva brata; vsi trije imajo spominsko ploščo v Stari Fužini. Planinsko kočo na Vojah so poimenovali po bohinjskih prvoborcih, planinska koča na Uskovnici pa je "planinska koča jeseniško-bohinjskega odreda".
Na pokopališču v Bohinjski Bistrici je partizansko grobišče z 22 nagrobniki.
 |  |  |  |  |  |
V Bohinju raste preko 1000 različnih rastlinskih vrst.[navedi vir] Spadajo valpsko apneniško floro, ki je med najbogatejšimi vEvropi. Nekatere rastlinske vrste rastejo samo v Bohinju in so tako dobile ime po Bohinju ali Triglavu:Zoisova zvončnica (Campanula zoysii),triglavski svišč (Gentiana terglouensis), ...
Živalstvo v Bohinju je prav tako pestro. Pestrost živalskih vrst je posledica velike višinske razlike, vpliva Sredozemskega morja in geološke podlage. Medvretenčarji so posebni znaniplaninski orel,veliki petelin inruševec. Meddivjadjo je najbolj značilna in številna vrstagamsa.
Pretežni del Bohinja, njegov visokogorski svet pa v celoti, je zaščiten s posebnim zakonom, saj spada vTriglavski narodni park (TNP). Robno območje TNP zajema območje kulturne krajine, kjer že stoletja gospodari človek. Varstveni ukrepi so prilagojeni prvinskemu gospodarstvu in razvoju stalnega prebivalstva, zato je tu manj omejitev. Osrednje območje ali jedro TNP zajema zgornje dele nekaterih dolin in celotno visokogorje. V njem je človekova dejavnost podrejena naravnovarstvenim interesom, zato je uzakonjeno strogo varstvo.
![[icon]](/mt/?noimg=&dark=on&url=https%3a%2f%2fsl.wikipedia.org%2fwiki%2fSlika%3aWiki_letter_w_cropped.svg) | Ta razdelekpotrebuje razširitev. Pomagajte Wikipediji in garazširite.(mesec ni naveden ) |
Železarstvo je predstavljalo ekonomsko osnovo Bohinja. V prvem obdobju pa je bila temelj stare kulture, ki je prav zaradi tega zaživela v Bohinju. Železarstvo infužinarstvo se je izredno razmahnilo v16. stoletju. Nastali so železarski obrati vBistrici in vStari Fužini. Leta 1777 je fužine kupilŽiga Zois, ki je razširil pot prot Kranjski, kasneje skušal izboljšal tudi oskrbo fužin z rudo in tako izboljšal položaj bohinjskih fužin. Zgradil je most čezMostnico,Hudičev most. Kljub številnim ukrepom mu ni uspelo konkurirati cenejšemu švedskemu in angleškemujeklu. Njegon naslednik, nečakKarel Zois in kasneje žena Serafina, sta fužine prodalaKranjski industrijski družbi, ki je upravljala s fužinami vse do velikega požara 1891, v katerem so pogorele bistriške fužine. Proizvodnjo železa so takrat prenesli vJesenice. Tako se je končalo več kot 2500-letno obdobje železarstva. Večji del Bohinjcev se je začelo ukvarjati skmetijstvom ingozdarstvom.
Nekaj številk:
Bohinj je bil stoletja naše najmočnejšeplanšarsko središče. Planšarstvo, katerega začetki segajo v 13. stoletje, in z njim povezanosirarstvo, je skozi zgodovino predstavljalo temelj kmetijstva v Bohinju. Premalo obdelovalnih površin, dolge zime in kratka poletja so bili vzroki, da so se prebivalci v glavnem ukvarjali zživinorejo.Mleko in mlečni izdelki so bili dolgo časa glavna osnova vsakdanje prehrane.
V preteklosti je delovalo približno 40planin, ki so danes večinoma opuščene. Od maja do sredine julija so se selili planšarji z živino na spodnje in od tu na visoke planine, jeseni pa so se postopoma spet vračali v dolino. NaUskovnici npr. so ostajali vse dobožiča. Do sredine 19. stoletja je bilo sirarstvo organizirano tako, da je vsak majer (planšar) sam predeloval mleko v mlečne izdelke. Med mlečnimi izdelki ima posebno mesto sirmohant, ki je še danes posebnost v Bohinju.
Prelomnica v bohinjskem planšarstvu in sirarstvu se je zgodila v 60. in 70. letih 19. stoletja. Takrat so začeli ustanavljati sirarske zadruge. Takrat je nastal tudibohinjski sir, ki je podoben švicarskemuementalcu. Razvoj se je nadaljeval tudi v prvi polovice 20. stoletja, kljub prvi in drugi svetovni vojni. Še v času med obema vojnama sosirarje pošiljali na izobraževanje vŠvico. Po drugi svetovni vojni je sirarstvo počasi zamiralo. Danes pa se trudijo za ponovno oživitev sirarstva, tudi zaraditurizma.
Za Bohinj je značilen vseletni turizem Na voljo so razne turistične atrakcije. Poleti se lahko kopaš v Bohinjskem jezeru, ter se pozimi smučaš na raznih smučiščih. Za Bohinj so značilne različne naravne znamenitosti.
Od prve poselitve pa vse do poznegasrednjega veka so glavne poti potekale protiPrimorski. Bohinj je bil namreč tako v gospodarskem kot v kulturnem smislu dolgo časa bolj povezan s Primorsko kot pa sKranjsko. DoBleda je iz Bohinja vse do 16. stoletja vodila le ozka pot skoziSotesko. Del poti je bil vsekan v skalo. Kasnejši lastnik fužin v Bohinju, Žiga Zois, je dal to pot zaradi vedno večjih trgovskih potreb razširiti.
Pripravljalna in gradbena dela na Bohinjski progi so se začela leta 1900. Leta 1906 je prestolonaslednikFranc Ferdinand slovesno odprlbohinjski predor, enega najpomembnejših predorov na trasi nove proge, ki je povezalaSrednjo Evropo zJadranskim morjem. Pri gradnji Bohinjske proge je sodelovalo 14.897 delavcev, ki je gradilo številne objekte, tako predore kot mostove v soteskah Save Bohinjke, Bače in Soče. Bohinjcem je proga odprla okno svet, ter jim po gospodarski katastrofi, ki jih je doletela, ko so pogorele fužine v Bohinjski Bistrici, odprla nove možnosti razvoja predvsem na turističnem področju.
