| Bitka za Grčijo | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Del druge svetovne vojne | |||||||
 Poteki nemških napadov na Grčijo. | |||||||
| |||||||
| Udeleženci | |||||||
 Tretji rajh Kraljevina Italija Albanija |  Grčija Združeno kraljestvo Avstralija Nova Zelandija | ||||||
| Poveljniki in vodje | |||||||
| Wilhelm ListMaximilian von WeichsRudolf VeielUgo Cavallero | Alexandros PapagosZdruženo kraljestvoHenry Maitland Wilson, 1st Baron WilsonThomas BlameyBernard Freyberg | ||||||
| Žrtve in izgube | |||||||
| 14.854 mrtvih | 916.408 mrtvih | ||||||
Bitka za Grčijo, znana tudi kotnemška invazija na Grčijo alioperacija Marita, je bila ena od največjih bitk vSredozemlju meddrugo svetovno vojno, v kateri staNacistična Nemčija inFašistična Italija napadli in okupirali Grčijo. Oktobra 1940 je Italija napadla Grčijo, a so jih Grki premagali, aprila 1941 pa je Nemčija priskočila na pomoč Italijanom. Do nemškega izkrcanja na otokuKreta maja 1941 je prišlo, ko so bile zavezniške sile poražene v celinski Grčiji. Te bitke so bile del širše balkanske kampanje sil osi in njihovih zaveznikov.
Po italijanski invaziji 28. oktobra 1940 je Grčija z britanskimi letali in materialno podporo do marca 1941 premagala italijanski napad. Ko se je 6. aprila začela nemška invazija, znana kotoperacija Marita, je bila takrat večina grške vojske na meji zAlbanijo, ki je bila takrat že pod okupacijo Italije, iz katere so jih napadale italijanske čete. Nemške čete so vdrle v Grčijo izBolgarije in sprožile drugo fronto. Grčija je v bitki prejela manjšo pomoč od britanskih, avstralskih in novozelandskih sil v pričakovanju nemškega napada. Grška vojska se je v svojih prizadevanjih za obrambo pred italijanskimi in nemškimi četami znašla kot številčno prekašana. Zaradi tegaMetaxasova linija ni prejela ustreznih okrepitev za vojake, posledično pa so Nemci nato premagali grške sile na albanski meji in jih prisilili v predajo. Britanske, avstralske in novozelandske sile so bile zajete in prisiljene k umiku, s končnim ciljem evakuacije.[1] Več dni so zavezniške enote igrale pomembno vlogo pri zajezitvi nemškega napredovanja na Termopilskem položaju, kar je omogočilo pripravo ladij za evakuacijo enot, ki so branile Grčijo. Nemška vojska je 27. aprila dosegla in zavzela glavno mestoAtene, 30. aprila pa južno obalo Grčije in ujela 7000 britanskih, avstralskih in novozelandskih pripadnikov ter končala bitko z odločilno zmago. Napadi so se končali z okupacijo Krete mesec dni pozneje. Po padcu Grčije so državo zasedle vojaške sile Nemčije, Italije in Bolgarije.[2]
Adolf Hitler je pozneje krivdo za neuspeh njegoveinvazije na Sovjetsko zvezo krivilMussolinijevo neuspelo okupacijo Grčije.[3]Andreas Hillgruber je Hitlerja obtožil, da je poskušal krivdo za poraz svoje države prenesti s sebe na svojega italijanskega zaveznika.[4] Kljub temu je imelo to resne posledice za vojna prizadevanja sil osi v severnoafriških bojiščih.Enno von Rintelen, ki je bil vojaški poveljnik vRimu, poudarja z nemškega vidika strateško napako, da z svojo vojsko ni zavzelMalte.[5]
