| Bitka pri Navarinu | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Del grške vojne za neodvisnost | |||||||
 Ambroise Louis Garneray (1828):Pomorska bitka pri Navarinu | |||||||
| |||||||
| Udeleženci | |||||||
 Združeno kraljestvo.svg) Rusko carstvo.svg) Bourbonska restavracija |
| ||||||
| Poveljniki in vodje | |||||||
 Edward Codrington.svg) Henri de Rigny Lodewijk van Heiden |  Ibrahim Paša Emir Tahir Moharam Beg | ||||||
| Moč | |||||||
| Zavezniki: 10 linijskih ladij 10fregat 2 manjši vojni ladji | Osmani: 3 linijske ladje 17 fregat okoli 58 manjših vojnih ladij 5-6 topnjač | ||||||
| Žrtve in izgube | |||||||
| 181 mrtvih 480 ranjenih | 60 ladij okoli 3.000 mrtvih 1.109 ranjenih (osmanski podatki) | ||||||
Bitka pri Navarinu (turško Navarin deniz muharebesi) je bila pomorska bitka20. oktobra1827 v zalivu Navarino (sodobniPilos) na zahodni obali polotokaPeloponeza vJonskem morju. Bitka je bila del grške vojne za neodvisnost (1821-1832). V bitki se je flotaZdruženega kraljestva,Francije inCarske Rusije pod poveljstvom angleškega admirala Edvarda Codringtona spopadla z osmansko, egiptovsko in tunizijsko floto pod poveljstvom Ibrahim Paše in jo odločilno premagala.
Bitka je bila zadnjih, v kateri so se spopadle izključno jadrnice, čeprav je bila večina ladij zasidranih. Zavezniki so zmagali predvsem zaradi mnogo večjega števila topov. Po zmagi so se izgledi za grško neodvisnost znatno povečali.
Med ladjami v bitki izstopa poveljniška ladja ruske floteAzov pod poveljstvomMihaila Lazareva. Linijska ladjaAzov je uničila pet sovražnikovih ladij, vključno sfregato poveljnika turške flote. Ladja je utrpela 153 strelov, od tega sedem pod vodno črto. Tokom bitke je bilo ubitih 24 mornarjev, ranjenih pa je bilo 61 mornarjev in šest častnikov. Za svoje zasluge v boju je bilAzov prvič v zgodoviniRuske vojne mornarice odlikovan z zastavo sv. Jurija na krmi.
Evropske sile so se v grško vojno za neodvisnost vmešale predvsem zaradi širjenja Carske Rusije na račun propadajočega Osmanskega cesarstva. Ruske ambicije so štele za veliko geostrateško grožnjo, kateri se je pridružil strah po vzpostavitvi ruske hegemonije v vzhodnemSredozemlju.
Prevladujoči dejavnik za rusko podporo Grkom, ki so se leta 1821 uprli osmanski oblasti, je bila njihova pravoslavna vera. Velika Britanija in Francija sta se v vojno vmešali predvsem zato, da bi dosegli grško neodvisnost, vendar v okviru ozemeljsko celovitega Osmanskega cesarstva kot protiuteži Carske Rusije.
Velike sile so se z Londonskim sporazumom leta 1827 dogovorile, da bodo prisilile Osmansko cesarstvo, da bo priznalo grško neodvisnost znotraj Osmanskega cesarstva in poslale svoje vojno ladjevje v vzhodno Sredozemlje. Bitka pri Navarinu je bila bolj naključna kot načrtovana. Zgodila se je kot poskus manevra admirala Edvarda Codringtona, s katerim je poskušal osmanskega komandanta prisiliti, da bi izpolnil navodila zaveznikov.
Potopitev osmanske sredozemske flote je preprečila razpad komaj rojene Grške republike, vendar je zahtevala še dve vojaški intervenciji: rusko-turško vojno 1828-1829 in francosko intervencijo na Peloponezu, s katero naj bi izrinili Osmane iz južne in osrednje Grčije in dokončno zagotovili grško neodvisnost.
