Bitka pri Jarmuku, tradicionalno datirana na 20. avgust 636, je bila pomemben dogodek v obdobjuislamskega širjenja tistega časa. MuslimanskiArabci so zadali odločilen poraz bizantinskim četam cesarjaHeraklija, zaradi česar jeBizantinsko cesarstvo izgubilo svoje posesti vSiriji inPalestini ter nekoliko kasneje tudi vEgiptu.
Po smrti prerokaMohameda in razrešitvi notranjih arabskih konfliktov (vojne ridda) so njegovi privrženci leta 632 začeli z vojsko širiti svoje ozemlje s podrejanjem sosednjih ljudstev. Čeprav sta na severu proti Arabcem stali dve veliki sili pozne antike,Bizantinsko in perzijskoSasanidsko cesarstvo, sta ti sili v dolgotrajnih medsebojnih vojnah v desetletjih pred islamsko ekspanzijo precej oslabili druga drugo in se nista mogli s polno močjo zoperstaviti napadom drugegakalifaOmarja ibn al-Hataba. To je še posebej veljalo za Bizantinsko cesarstvo, ki ga je vojna pripeljala na rob propada in katerega vzhodne province, ki so jih sedaj ogrožali Arabci, so Perzijci zapustili šele leta 630.
CesarHeraklij je po izgubiDamaska zbral vojsko, da bi napadel Arabce. Kako velika je bila ta vojska, je predmet razprav. Nedavne študije zgodovinarjev ocenjujejo moč bizantinske vojske na 15.000 do 40.000 mož.[1][2][3][4][5] Bizantinski kronistTeofan, ki je o bitki pisal dobrih 100 let po njej, navaja veliko višjo številko, in sicer 80.000 vojakov.[6] V arabskih virih se najdejo celo številke do 200.000 vojakov na bizantinski strani. Sodobni zgodovinarji domnevajo, da sta bili arabski in bizantinski vojski približno enaki po moči, oziroma da je bila bizantinska nekoliko večja.
Cilj Bizantincev je bil preprečiti nadaljnje širjenje muslimanov. Arabci pod svojim generalomHalidom ibn al-Validom so se pomaknili proti jugu proti rekiJordan, natančneje k njenemu pritoku Jarmuk, današnji mejni reki medJordanijo inSirijo in delno tudi med Jordanijo inIzraelom. Julija 636 se je tu dogajal niz manjših spopadov, katerim je sledila odločilna bitka. Arabski viri poročajo, da je Bizantince v boju močno oviral prah, ki so ga dvignili močni južni vetrovi, v kar nekateri raziskovalci dvomijo. Arabska vojska se je bojevala veliko bolj enotno od bizantinske, ki je bila sestavljena iz številnih ljudstev, ki so med drugim govorilagrško,arabsko,sirsko inarmensko, poveljevali pa so ji rivalski poveljniki.
Sovražni vojski sta se utaborili v dolini reke Jordan. Pred bitko, katere poteka ni mogoče z gotovostjo rekonstruirati, so več tednov potekali manjši spopadi, dokler ni Arabcem očitno uspelo zvabiti dela bizantinske konjenice v zasedo, tako da so se pretvarjali, da se umikajo. Odločilni dejavnik za izid razvijajoče se bitke, so bili očitno spori v bizantinskem vrhovnem poveljstvu med generali Triturijem, Niketo, sinom perzijskega generala in kratkotrajnega velikega kralja Šahrbaraza, in Vahanom. Uradni vrhovni poveljnik, Teodor, ki je bil bodisi cesarjev brat bodisi guverner provinceOsroene, očitno ni uspel premagati teh napetosti. Po nekaterih virih se je spor med Teodorjem in Vahanom poglobil do te mere, da so armenski vojaki Vahana razglasili za cesarja. V tem trenutku zmede so muslimani napadli presenečene Bizantince. Presekali so jim pot za umik in jih odločilno porazili.[7] Za zmago je bila morda pomembna taktična premoč inovativno organizirane arabske konjenice, ki se je zaradi topografskih razmer lahko bolje razvila. Konjenici je uspelo izpeljati nenaden napad in ločiti bizantinsko težko konjenico od pehote. Arabska pehota je zadala velike izgube bizantinski pehoti in hkrati sama utrpela velike izgube zaradi bizantinske konjenice.
ArabskiGasanidi, ki so bili pravzaprav bizantinskifoederati, so morda prav tako igrali pomembno vlogo. Po zapisih v bizantinskih virih je njihova vojska morda 12.000 mož med bitko pogosto prebegnila na muslimansko stran, po zapisih v arabskih virih pa so se nekateri Gasanidi, zvesti Bizantincem, po porazu skupaj z ostanki poražene vojske umaknili v Sirijo in Anatolijo in zapustili svojo domovino. Zanesljivo je to, da je bil rimski protinapad na koncu neuspešen, medtem ko je arabski protinapad prebil sovražnikove vrste. Cesarske čete so bile potisnjene na bregove Jarmuka, kjer so jih od zadaj napadli muslimanski konjeniki. Po navedbah virov povsem dezorientirani in demoralizirani bizantinski vojaki sploh niso poskušali pobegniti in se preprosto usedli in čakali smrt. Arabci skoraj niso jemali ujetnikov.
Arabsko izročilo, ne brez razloga, bitko označuje kot odločilni spopad v vojni proti Bizantinskemu cesarstvu. Nekaj znakov kaže, da je bil zadnji odpor bizantinske vojske v Siriji pod Teodorjevim neposrednim poveljstvom zlomljen šele nekoliko pozneje v drugi veliki bitki medEmeso inDamaskom. Kasnejši arabski zgodovinarji te bitke večinoma ne omenjajo in se popolnoma osredotočajo na bitko pri Jarmuku, verjetno zato, da bi ustvarili vtis, da je bil bizantinski odpor zlomljen v eni sami veliki bitki.
SprvaJeruzalem in nato nekatera mesta ob morju, kot je Caesarea Maritima, ki jih je oskrbovala bizantinska flota, so vzdržali še več let. Bitka pri Jarmuku je pomenila odločilno prelomnico, ki je Bizantinsko cesarstvo prisilila, da se je odpovedalo svoji oblasti vLevantu. Srednjeročno je arabska zmaga pri Jarmuku pomenila konec rimskega Orienta, ki je bil 700 let del rimskega imperija, in s tem dokončen konec antike.
- ↑Fred McGraw Donner:The Early Islamic Conquests. Princeton University Press, Princeton 1981,ISBN 0-691-05327-8, str. 221.
- ↑David Nicolle:Yarmuk 636 A.D.: The Muslim Conquest of Syria. Osprey Publishing, London 1994,ISBN 1-85532-414-8, str. 32.
- ↑Walter Emil Kaegi:Heraclius. Emperor of Byzantium. Cambridge University Press, Cambridge 2003,ISBN 0-521-81459-6, str. 242.
- ↑Hugh Kennedy:The Great Arab Conquests: How the Spread of Islam Changed the World We Live In. Phoenix, London 2008,ISBN 978-0-7538-2389-7, KapitelThe conquest of Syria and Palestine.
- ↑John Haldon:The Byzantine wars. History Press, Stroud 2009,ISBN 978-0-7524-4565-6, str. 60.
- ↑The Chronicle of Theophanes Confessor. Herausgegeben und übersetzt von Cyril Mango und Roger Scott. Clarendon Press, Oxford 1997,ISBN 0-19-822568-7, str. 337–338.
- ↑Robert G. Hoyland:In God’s Path. Oxford 2015, str. 46.
- James Howard-Johnston.Witnesses to a World Crisis. Historians and Histories of the Middle East in the Seventh Century. Oxford University Press, Oxford u. a. 2010,ISBN 978-0-19-920859-3.
- Walter E. Kaegi.Byzantium and the Early Islamic Conquests. Cambridge University Press, Cambridge 1992,ISBN 0-521-41172-6.
- Hugh Kennedy.The Great Arab Conquests. How the Spread of Islam changed the World we live in. Da Capo Press, Philadelphia PA 2008,ISBN 978-0-306-81740-3.
- David Nicolle.Yarmuk 636 AD. The Muslim conquest of Syria. Osprey, London 1994,ISBN 1-85532-414-8 (Osprey military Campaign Series 31).
- Nadine Viermann.The Battle of Yarmouk, a Bridge of Boats, and Heraclius’s Alleged Fear of Water: Assessing the Consequences of Roman Military Defeat. In:Studies in Late Antiquity 5, 2021, str. 241–266.
