Bioplastika je definirana na več načinov. Določene inštitucije bioplastiko definirajo kotplastiko, ki je bioosnovana, kar pomeni, da je iz naravnihpolimerov oz. biopolimerov. Po definiciji med bioplastiko uvrščamo tudi plastiko, ki ni biorazgradljiva, je pa narejena izobnovljivih virov. Kar pomeni, da plastiko, ki je narejena izfosilnih virov in ni biorazgradljiva, ne uvršamo pod pojem bioplastike.
Prvi bioplastični materiali so bili sintetizirani pred več kot sto leti izceluloze, ki se nahaja v rastlinskem gradivu, kot stabombaž inles. Najpogosteje ga uporabljajo v gradbeništvu, saj gre za poceni, lahek, močan, vzdržljiv in nerjaveč material, ki ima visoko električno in toplotno izolativnost. Velik delež bioplastike je proizveden vpetrokemični industriji iz fosilnih (neobnovljivih) virov, kar pa zaradi velikih potreb predstavlja breme za okolje. Poleg tega ljudje po končani uporabi plastiko pogosto zavržejo v okolje.
Plastika je material, pripravljen za uporabo. Poglavitna sestavina plastike sopolimeri, ki imajo dodana polnila anorganskega ali organskega izvora in dodatke: npr. pigmente, mazila, zaviralceoksidacije itd. Polimer jemakromolekula, sestavljena iz ponavljajočih se strukturnih enot alimonomerov, povezanih skovalentno vezjo. Primera polimerov staceluloza, ki je bistvena sestavina lesa, inškrob, ki je energijska rezerva rastlin.
Polimere delimo na dve skupine:
Glede na vir bioplastiko delimo na:
Po sposobnosti razgradnje pa bioplastiko delimo na:
Najpogostejši primeri bioplastike so: Bio-PE (biopolietilen), Bio-PP (biopolipropilen), bioosnovan PET (polietilen tereftalat), PLA (polimlečna kislina alipoliakrid), PBS (polibutilen sukcianat), PHA (polihidroksialkanoat), TPS (termoplastični škrob), celulozniestri, regenerirana celuloza itd.
Bioplastika je tehnično gledano enakovredna navadni plastiki, s tem da zmanjšaogljični odtis izdelka, prav tako jo je mogoče mehansko preoblikovati inreciklirati.
Tovrstna plastika ima torej veliko skupnega z navadno, tako po videzu, kot tudi po lastnostih. Razlika je le v tem, da se za proizvodnjo bioplastike lahko uporabljajo obnovljivi viri, mnoge pa so tudi biorazgradljive in jih je možnokompostirati. Za bioplastiko je značilno, da prepušča vlago bolje kot navadna plastika, je fleksibilna, trajnostna, prosojna, odporna na toploto, ima sijaj itd. Trenutno se bioplastika, v splošnem, uporablja predvsem za predmete za enkratno uporabo, kot so:embalaža, posode,slamice, vrečke, steklenice, preproge za enkratno uporabo, ohišja telefonov,3D tiskanje, izolacija avtomobilov in medicinskih vsadkov.
Plastičnim materialom lahko dodajamo tudi določena polnila, ki posledično vplivajo na fizikalne lastnost. Polnila imajo lahko tako negativne kot pozitivne vplive na lastnosti izdelkov.
Biorazgradljivost je specifična lastnost nekaterih plastičnih materialov oz. polimerov, ki so lahko narejeni na osnovi obnovljivih ali neobnovljivih virov. Biorazgradnja poteka pod vplivombiotskih dejavnikov oz.mikroorganizmov, ki lahko zaradiencimov razgradijo polimere. Proces poteka v fazi fragmentacije inmineralizacije. Za razgradnjo take plastike so poleg biotskih dejavnikov potrebniabiotski, kot so: voda,toplota,UV svetloba in primerenpH. Tekom presnovnih procesov se biorazgradljivi polimeri v končni fazi vaerobnih procesih pretvorijo vvodo,ogljikov dioksid inbiomaso, pod vplivomanaerobnih pogojev pa vmetan,vodik in biomaso.
Proces kompostiranja je še eden izmed možnih načinov biorazgradnje plastike, vendar vse bioplastike ni mogoče kompostirati (certifikacija). V tem procesu bioplastika razpade na manjše snovi, kot posledica delovanja mikroorganizmov, pod specifičnimi pogoji, drugače proces ne steče. Poleg tega je pomembno okolje, ki ne sme biti toksično, imeti pa mora razvito sposobnost vsrkavanja soli, kar omogoča rast rastlin.
Pazljivi moramo biti tudi na nerazgradljivo bioplastiko, kot jebiopolietilen izsladkornega trsa. Sladkorni trs je obnovljivi vir, vendar njegova bioplastika ni razgradljiva. PLA in PBS sta po specifikaciji zelo podobna fosilni plastiki in sta hkrati tudi biorazgradljiva.
Biorazgradljive plastike ne odlagamo v naravo, prav tako v naravo ne odlagamo kompostirane plastike, saj je za razgradnjo teh potrebno veliko časa (veliko nižja temperatura kot pri industrijskem kompostiranju) in v naravi predstavljataonesnaženje. Pravilno ravnanje z biorazgradljivo plastiko je aerobna (kompostiranje) ali anaerobna (bioplin) razgradnja.
Iz obnovljivih virov, kot sta npr.koruza inkrompir, in neobnovljivih virov lahko sintetiziramo biorazgradljivo plastiko. Koruza in krompir sta vir škroba oz. naravnega polimera. Človek te bioplastične izdelke uporabi in jih zavrže v zabojnik za organske odpadke. Zabojnike odpelje pooblaščena služba in začne kompostiranje. Bioplastika se s pomočjo mikroorganizmov razgradi do ogljikovega dioksida (CO2), vode (H2O) in biomase. Poleg naštetih produktov lahko nastanejo tudiamonijeve soli (NH4+),dušik (N2) in vodik (H2). Nastale produkte razgradnje lahko uporabimo kotgnojilo, s pomočjo katerega bo zrasla nova koruza ali krompir.
