Sveto pismo je najbolj branaknjiga v zgodovini. Prevedena je v več kot 2.400 jezikov. Ima velik pomen za današnjo kulturo in kot delo jo lahko gledamo iz različnih strani: kotversko ali zgodovinsko knjigo, saj vsebuje mnogo podatkov o zgodoviniJudov ter dogajanju vPalestini ob začetku našega štetja.
Stara zaveza je večinoma pisana vhebrejščini, deloma tudi varamejščini ingrščini, Nova zaveza pa samo vgrščini. Prvi prevod Stare zaveze v grščino se imenujeSeptuaginta. Nastal je v 3. in 2. stoletju pr. n. št. Ime izvira iz domnevnega števila prevajalcev - 70. Prvi prevodi Svetega pisma vlatinščino so bili narejeni iz grške Septuaginte in nosijo skupno imeVetus Latina. Iz izvirnih jezikov pa je Sveto pismo vlatinski jezik prvi prevedel svetiHieronim v 4. stoletju. Prevod se imenujeVulgata (latinskosplošno razširjena). Večina prevodov v evropske jezike je temeljila prav na Vulgati. Njegov zapis je bil tudi najbolj cenjen v srednjem veku. Danes pa se biblija prevaja skoraj izključno iz izvirnega hebrejskega, aramejskega in grškega besedila.
Razdelitev posameznih knjig na oštevilčena poglavja sta v začetku 13. stoletju ločeno vsak zase izdelala angleški nadškofStephen Langton (okoli 1150–1228) in francoski kardinalHugues de Saint-Cher (okoli 1200–1263), vendar se je uveljavila Langtonova razdelitev, ki je v splošni uporabi še danes. Njegovo številčenje je sprejelo tudi Judovsko Sveto pismo.[2] Prvi, ki je novozavezna poglavja razdelil na vrstice, je bil italijanski dominikanski teologSanti Pagnini (1470–1541), vendar se njegov sistem ni nikoli uveljavil. Njegove vrstice so bile v povprečju precej daljše od današnjih. Francoski tiskar in učenjakRobert Estienne (1503–1559) je razvil drugačno številčenje vrstic za svojo izdajo grške Nove zaveze iz leta 1551 ter ga uporabil tudi za izdajo francoskega prevoda dve leti kasneje. Njegov sistem pa se je širše uveljavil in danes ga uporabljajo praktično vse sodobne izdaje. Estienne je leta 1555 izdal še Vulgato, v kateri je prvič številčenje uporabil znotraj besedila – prejšnje izdaje so ga namreč imele na robu strani.[3]
Stara zaveza se začne z Mojzesovimi knjigami, ki vsebujejo zgodbe o stvarjenju sveta in človeka, očakih judovskega ljudstva, denimo oNoetu in svetovnem potopu terAbrahamu ter njegovi družini. Vključujejo tudi zakone, ki naj bi jih Mojzes med begom iz Egipta prejel na goriSinaj. Biblija se nadaljuje s knjigami, ki opisujejo življenje Judov v Palestini. Te vključujejo zgodbe o sodnikih,Samsonu,kralju Davidu in drugih. V preroških knjigah so opisana delaprerokov.
Nova zaveza vsebuje štiri evangelije, ki opisujejo življenje in dela Jezusa Kristusa.Apostolska dela govorijo o zgodovini kristjanov po Jezusovi smrti. Sledijo apostolska pisma (Pavlova pisma, Pismo Hebrejcem, dve Petrovi pismi, Jakobovo pismo, Judovo pismo in tri Janezova pisma).Sveto pismo se zaključi zApokalipso ali Janezovim razodetjem, ki opisuje vizijokonca svetaapostola Janeza.
↑Ta beseda izhaja iz druge grške besede - βυβλος: byblos, ki pomenipapirus. Njen izvor iščemo vimenufeničanskegamestaBiblos, ki je bilo znano kot izvoznik papirusa.
↑Règine Pernoud,Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana, 2003, stran 149.
↑Poglavja in vrstice; v: Stražni stolp, številka 2, 2016, strani 14–15.
_02.jpg)
