Ni član vlade. Visoki predstavnik je mednarodni civilni nadzornik uveljavljanja miru, ki ima vso oblast, da razpusti izvoljene in neizvoljene uradnike in razglasi zakonodajo.
Bosna in Hercegovina je skoraj celinska država, saj ima izjemno kratko obalo (20 km) ob Jadranskem morju pri naselju Neum. Osrednji in vzhodni del države je večinoma hribovit in na severovzhodu načeloma raven. Osrednji delBosne ima celinsko podnebje z vročimi poletji in mrzlimi snežnimi zimami. Južni del države, Hercegovina, imasredozemsko podnebje.
Ime naj bi izhajalo iz imena rekeBosne, ki je tekla skozi bosansko središče. Po mnenju filologa Antona Mayerja bi lahko imeBosna izviralo izilirskega *bas-an-as, ki bi izhajalo iz proto-indoevropskega korena *bos ali *bogh – kar pomeni »tekoča voda«. Po besedah angleškega strokovnjaka za srednji vek,Williama Millerja, so slovanski naseljenci v Bosni »prilagodili latinsko označbo Basante in tako poimenovali reko Bosno in sebe kotBošnjake«.
ImeHercegovina (»herzogova zemlja«, iz nemške besede za vojvodo) izvira iz naziva bosanskega magnataStjepana Vukčića Kosače, »Herceg (Herzog) Huma in obale« (1448). Hum, nekdanjeZahumje, je bila srednjeveška kneževina, ki jo je v prvi polovici 14. stoletja osvojila Bosanska Banovina. Regija je bila pod vodstvom Osmanov kotHercegovski Sandžak (Hersek) v okviru pašaluka vBosni do ustanovitve kratkotrajnegaHercegovskega Pašaluka leta 1830, ki se je ponovno umestil v petdesetih letih 19. stoletja, po čemer je entiteta postala splošno znana kotBosna in Hercegovina.
Ob razglasitvi neodvisnosti je država prevzela ime Republika Bosna in Hercegovina, toda s podpisomDaytonskega sporazuma je morala spremeniti ime v današnjo Bosno in Hercegovino.
Bosna in Hercegovina leži na zahodnemBalkanu in si deli zahodno ter severno mejo sHrvaško (932 km), vzhodno sSrbijo (302 km) in jugovzhodno sČrno goro (225 km). Topografsko podobo države večinoma oblikujeDinarsko gorovje – z najvišjim vrhom državeMaglić (2386 m) –, na severovzhodu se spusti vPanonsko kotlino; 26-kilometrski pas na jugu države se dotikaJadranskega morja. Večji del površja leži nakraških tleh. Severni del pokrivajo obsežni redko prekinjeni gozdovi, medtem ko so na jugu mnogokrat rodovitna tla pogosteje kultivirana.
Večji reki staBosna inSava ter njuni pritokiUna,Drina inVrbas. Vse omenjene reke so usmerjene proti severu in sodijo v savsko porečje, le nekaj tokov, med njimiNeretva, se izliva v Jadran. Rečne ravnice ob Savi na severu BiH sorodovitna območja.
Jug države zaznamujesredozemsko podnebje s sončnimi in toplimi poletji ter milimi, deževnimi zimami. V notranjost celine umaknjen severni del države imacelinsko podnebje z vročimi poletji in hladnimi zimami. Na podnebne razmere močno vpliva visoka topografija osrednje Bosne in Hercegovine.
Podlago v glavnem sestavljajorjave prsti, na katerih se kot primarna naravna vegetacija razprostirajobukovi gozdovi. Zaradi velike gozdnatosti jebiotska raznovrstnost v državi velika. Obilna so tudi naravna bogastva BiH: velike površine obdelovalne zemlje, obširni gospodarsko pomembni gozdovi, nahajališčasoli,mangana,srebra,svinca,bakra,železove rude,kroma inpremoga.
Okoljski in povezani problemi, kakršni soindustrijskoonesnaževanje zraka, primanjkovanjepitne vode in neustrezna sanitarna oskrba, so sicer pereči že več desetletij, a je zastarela in zaradidržavljanske vojne opustošena infrastruktura preusmerila pozornost s potrebe po naložbah v varovanje okolja na zagotavljanje osnovnih potreb in storitev, ki mnogokrat niso v skladu s sodobnimi okoljskimi standardi.
Vsrednjem veku si je regijo zaradi goratosti in slabe dostopnosti sočasno lastilo več bližnjih imperijev in kraljestev. Tamkajšnji Slovani pa so bili pretežnokristjani obeh vej. Leta 1180 jeban Kulin zasnoval prvo jedrobosanske države, ki ga je nadalje razvijalbanŠtefan II. Kotromanić v obdobju svoje vladavine (1322–1353), med drugim tudi z osvojitvijo takratnega Huma (območje, danes znano kotHercegovina). Država je svoj vrhunec doživela pod vodstvomŠtefana Tvrtka I., v času med letoma 1353 in 1391, ko je za kratko obdobje uživala status najmočnejše in najbolj cvetoče slovanske države naBalkanu.
Čas po Tvrtku je pomenil zaton moči bosanske države, leta 1448 jeŠtefan Vukčić od nje uspel celo odcepiti Hercegovino. Ozemlje Bosne pa je bilo med prvimi na potiosmanskih osvajalcev v notranjostEvrope, tako je bilo zasedeno že med letoma 1463 in 1483. To je bil začetek več kot 400 let trajajočega osmanskega vpliva, ki je dodobra spremenil še danes značilno kulturno krajino. Nova oblast je kmalu prinesla naselitevjudov inmuslimanov: prvi so bili tja pregnani leta1492 izŠpanije, drugi pa so bili imigranti iz preostalih delov Osmanskega cesarstva. Kasneje se jemuslimanska vera utrjevala zlasti s spreobračanjem domačega prebivalstva.
Bosna je bila polegAlbanije edina regija osmanske Evrope, kjer so kristjani v večjem številu krščanstvo zamenjali za islam. Najverjetnejšo razlago gre iskati v dejstvu, da je bila vera v tem mejnem območju velikih religij le slabo institucionalizirana, poleg tega je sprejetje islama pomenilo možnost vključitve v vladajoči družbeni sloj – Bosna je tako edini primer v Osmanskem cesarstvu, kjer je domače islamizirano prebivalstvo (v tem primeru muslimanski Slovani) vladalo nižjim razredom kristjanov.
Muslimanska slovanska elita si je do19. stoletja zagotovila veliko mero notranje neodvisnosti od centralne oblasti in je zato nasprotovala takratnim reformam (tanzimat), ki bi modernizirale družbeni ter upravni sistem in zmanjšale pravice lokalnih vladajočih elit do izkoriščanja že tako slabo preskrbljenega in posledično upornega prebivalstva. Izrazita trenja so zato v najpoznejšem obdobju osmanske prisotnosti v Evropi potekala tako med lokalnimi in centralnimi oblastmi kot med krščanskim ruralnim prebivalstvom in lokalnimi oblastmi.
Nemiri so leta 1875 prerasli vkmečko vstajo, ki je v naslednjem letu dosegla tudiBolgarijo in nakazovala mednarodno krizo. 1877 jeRusija Osmanskemu cesarstvu napovedala vojno in se že v naslednjem letu bližala prestolniciCarigrad, zato je propadajoči imperij naberlinskem kongresu privolil v rešitev razmer zavstro-ogrskimokupiranjem in upravljanjem bosanskega ozemlja. Zamenjava oblasti sicer ni potekala gladko zaradi lokalnega odpora v prvi vrsti muslimanskega, pa tudi pravoslavnega prebivalstva – razmere so se stabilizirale s pomočjo 82.000-glave armade šele po štirih mesecih. Mnogi muslimani so medtem emigrirali v preostanek osmanske države, a se njihovi strahovi glede poseganja Avstro-Ogrske v družbeno in zemljiškoposestno ureditev Bosne niso uresničili. Nova država se je bolj kot na druge teme osredotočila na gospodarsko preobrazbo regije.
Bosna je bila avstro-ogrskemu cesarstvu uradno priključena leta1908, a to ni zadušilo takratnih zgodnjih idejhrvaškega insrbskeganacionalizma, ki so slonele na prepričanju, da so bosanski muslimani zgolj islamizirani Srbi oziroma Hrvati. V svojem vzponu je bila zlasti v tridesetih letih19. stoletja tudipanslovanska ideja, ki je zagovarjala združitev vsehjužnih Slovanov v eno državo. Njen pripadnik je bil v okviru gibanjaMlada Bosna tudiGavrilo Princip, ki je v znak protesta avstro-ogrski nadvladi nad južnoslovanskimi narodi 28. junija1914 vSarajevu streljal na avstro-ogrskega prestolonaslednikaFranca Ferdinanda in ga ubil. Po nizu zapletov je prizadeto cesarstvo mesec dni zatem Srbiji napovedalo vojno in s tem vneloprvo svetovno vojno. V času vojne je večinabosanskih Srbov,Hrvatov inmuslimanov ostala zvesta Avstro-Ogrski.
Kraljevina SHS in Jugoslavija, druga svetovna vojna
Konec svetovne vojne leta1918 je pomenil tudi konec avstro-ogrskega cesarstva. Bosna je postala del novoustanovljeneKraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, leta1929 preimenovane vKraljevino Jugoslavijo. Oblast v novi državi južnih Slovanov je prevzelasrbska dinastijaKarađorđevićev, politične stranke, sicer ukinjene ob vzpostavitvidiktature leta 1929, pa so bile z izjemo komunistične stranke zasnovane na nacionalni podlagi. Večinskomuslimansko prebivalstvo Bosne je od leta1919 zastopalaJugoslovanska muslimanska organizacija pod vostvomMehmeta Spaha, ki je dosegel veliko prepoznavnost stranke in političnih interesov jugoslovanskih muslimanov tudi v večini drugih delov kraljevine. Spaho vendarle ni dočakal delitve kraljevine nabanovine, ki je prinesla združitev delov Bosne s hrvaškimi demografskimi regijami.
Okupacijskesile osi, ki so Jugoslavijo napadle aprila1941, so ozemlje Bosne razdelile mednemške initalijanske okupacijske cone, del pa je pripadelustaški državiNDH. Zaradi načrtov ustašev, da bi uničili dva milijonaSrbov, se je velik del srbskega prebivalstva pridružil dvema nasprotujočima si odporniškima gibanjema:četniki pod vodstvomDragoljuba Mihailovića so bili privrženi pobeglemu kralju, medtem kopartizani podTitom prejšnjih oblasti niso priznavali.
Bosna je pridobila osrednjo vlogo v bojnih operacijah partizanov, in sicer na dveh ravneh: proti tujim silam osi na eni ter tako protičetnikom kot protiustašem na drugi. Bila je tudi kraj političnega delovanja rojevajoče sesocialistične države in njene ustanovitve novembra1943 v bosanskemJajcu, nadrugem zasedanju AVNOJ-a. Ta je kot eno izmed enakopravnih jugoslovanskih etnij prepoznal tudibosanske muslimane, zato so se ti, kot tudi drugi narodi Jugoslavije, v nadaljnjem času do konca vojne v velikem številu vključevali v partizanske oborožene sile.
Partizanska vojska in v njej vodilnakomunistična partija je bila ob koncu vojne zaradi svoje pomembne protifašistične vloge prepoznana kot legitimna oblast nove države, federacije šestih republik. Od teh je bila peterica domovina jugoslovanskihSrbov,Hrvatov,Slovencev,Makedoncev inČrnogorcev, šesta,Bosna, pa naj bi bila skupna domovina tam pomešanih Srbov, muslimanov in Hrvatov. Muslimani so bili leta1968 priznani kot šesta uradna narodnost Jugoslavije.Zveza komunistov Bosne je v svoji politiki tudi po političnem razhoduSovjetske zveze inJugoslavije ostala bolj represivna in nasprotujoča množici družbenopolitičnih reform zveznih komunističnih oblasti.
Čas smrtiJosipa Broza Tita leta1980 in zlasti obdobje po njem je prineslo vse večje družbenopolitične napetosti med narodi Jugoslavije, srbskinacionalizem pa se je utelesil vSlobodanu Miloševiću in njegovem režimu. Takšno stanje je pomenilo slabe obete za narodnostno mešano Bosno.
Pogajanja novih voditeljev zveznih držav o ohranitvi Jugoslavije v neki obliki so neuspešno potekala v prvi polovici leta 1991. Odcepili sta seSlovenija inHrvaška, v obeh je prišlo do oboroženih konfliktov in videti je bilo, da se jim ne bo mogla izogniti niti Bosna, ki se je ravno tako kotMakedonija in že odcepljeni državi močno nagibala k razglasitvi samostojnosti. Mnogoštevilnosrbsko prebivalstvo Bosne je bilo namreč odločeno, da ne bo postalomanjšina v svoji domovini, stališčebosanskih Hrvatov pa je bilo, da v primeru srbske odcepitve ravno tako ne bodo ostali v državi z muslimansko večino.
Milošević inTuđman sta se tako že dogovarjala o delitvi problematične države na dva dela, medtem pa je KaradžićevaSrbska demokratska stranka že pričela z ustanavljanjemsrbskih avtonomnih pokrajin (SAO) ter vzpostavljanjem srbskih oblasti. Te so v novembru 1991 izvedle lastenreferendum, na katerem se je velika večina srbskih prebivalcev izrekla za ohranitev federacije z Jugoslavijo, a se je od nje že v istem mesecu odcepila tudiMakedonija. Slovenija in Hrvaška sta januarja1992 prejeli priznanje mednarodne skupnosti, ta pa je kot pogoj za priznanje suverenosti od Bosne in Hercegovine zahtevala referendum o neodvisnosti. Bojkotirala ga je velika večina bosanskih Srbov, medtem ko je 97 % udeležencev pretežnobošnjaške in hrvaške narodnosti potrdilo referendumsko vprašanje. Tako so bosanski Srbi januarja razglasili samostojnost svojega teritorija:Republike srbskega naroda Bosne in Hercegovine. Na drugi strani, v zahodnem delu razpadajoče države, je hrvaška skupnost že novembra 1991 razglasilaHrvaško republiko Herceg-Bosno, ki je imela pod vodstvomHrvaškega obrambnega sveta vso podporo vlade in oboroženih sil sosednje Hrvaške. Bosna in Hercegovina je bila tako učinkovito razdeljena med tri nacionalno-politične skupine in sile, a so jo 6. aprila 1992ZDA inEvropska skupnost uradno priznale kot suvereno državo.
Še v istem tednu so v BiH izbruhnili spopadi. Poleti je srbska vojska nadzorovala že več kot 60 % bosanskega ozemlja. Bošnjaki so ustanovili Armado BiH, ki se dolgo časa ni mogla učinkovito upirati srbski vojski, ki je osvojila velik del ozemlja na severu in vzhodu države. Sarajevo, ki je bilo večinoma poseljeno z bošnjaškim prebivalstvom, v okolici pa s srbskim, se je znašlo v srbskem obroču. Mednarodna skupnost se ni odzvala drugače kot z misijoUNPROFOR, ki je delen uspeh dosegla zgolj pri dostavljanju in razdeljevanju humanitarne pomoči.
Hrvati so ustanovili svojo vojsko (HVO – Hrvaški obrambni svet), ki je nadzirala večino Hercegovine in osrednje Bosne. Spomladi 1993 so se začeli spopadi med HVO-jem in Armado BiH. Spopadi so razdelili Mostar in še nekatera manjša mesta v osrednji Bosni.
Vse tri strani so izvajale etnično čiščenje in pregone prebivalstva, ki ga niso imeli za svojega. Zbežalo je na sto tisoče ljudi.
Mednarodna skupnost se je medtem le medlo odzivala na razmere, in sicer s pogajanji in gospodarskimi sankcijami. Izjalovil se je tudi poskus vzpostavitve demilitariziranih območij, med drugim vSrebrenici, kjer je julija1995 prišlo donajvečjega pokola vEvropi podrugi svetovni vojni. Že maja 1993 je bilo ustanovljenoMednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki je do1999 hujših zločinov obtožilo več kot 50 oseb, med njimi voditeljabosanskih Srbov Radovana Karadžića. Sčasoma so se pod pritiskom mednarodne skupnosti na čelu z ZDA pričeli umirjati zlasti konflikti med muslimansko in hrvaško stranjo, ta se je bila naposled marca1994 primorana strinjati z vzpostavitvijo muslimansko-hrvaške federacije.
Oboroženi konflikt se je ob koncu leta1995 prenehal zaradi več dejavnikov: mednarodna pogajanja pod taktirkodržavnega sekretarja ZDARicharda Holbrooka, pomembni porazi srbskih oboroženih sil proti muslimansko-hrvaškemu zavezništvu na zahodu Bosne ter zračno posredovanje zavezništvaNATO. Novembra 1995 so v letalskem oporišču v ameriškemOhiu potekala intenzivna pogajanja, katerih sklepe so tri vpletene strani (Tuđman,Izetbegović inMilošević) podpisale vDaytonskem mirovnem sporazumu decembra tega leta.
Sporazum je uveljavil novoustavo, mednarodno organiziranevolitve in Bosno kot državo dveh entitet,bošnjaško-hrvaško federacijo na eni terRepubliko Srbsko na drugi strani. Poskrbljeno naj bi bilo za neovirano vrnitev 2,3 milijonabeguncev (nekaj več kot 50 % predvojnega prebivalstva države), misijoUNPROFOR naj bi nadomestila nova 60.000-članska Implementation Force (IFOR) pod vodstvom organizacije NATO, kasneje preoblikovana v Stabilization Force (SFOR) z 31.000 člani. Daytonski sporazum pa tudi danes ne zagotavlja trdnega miru ali učinkovitega sodelovanja med še vedno sprtimi stranmi. S svojih domov ostaja izseljenih več kot 800 tisoč beguncev, medetnično kulturno sodelovanje je šibko,predstavnik OZN v Bosni pa deluje kot pomemben nadzornik, ki ustvarja podobo Bosne in Hercegovine kot nesuverenegaprotektorata zveze NATO inEU.
Tudi niz volitev do današnjega dne je nakazal na nerešene nacionalno-politične probleme BiH. Neposredno po vojni so večino sedežev parlamenta osvojile tri že znane stranke na nacionalni podlagi, na političnih položajih pa je ostalo mnogo ljudi, znanih iz predvojnega in vojnega obdobja. Leta1997 je Radovana Karadžića, ki je pod pritiski odstopil z mesta predsednika Republike Srbske, nasledilaBiljana Plavšić z nekoliko bolj spravnimi stališči, a se kasneje tudi sama znašla pod obtožbamiMednarodnega sodišča za vojne zločine.
Po obdobju vladavine nenacionalno osnovanih strank so volitve leta2002 zopet zaznamovali dobri rezultati treh nacionalnih strank.
V Bosni prebivajo tri velike etnične skupine:Bošnjaki,Srbi inHrvati. Spori med njimi so še vedno pogosti in privedejo do številnih političnih nasprotij. Študija iz leta 2005, ki je preučevalahaploskupinekromosomov Y, je ugotovila, da so vse tri skupine, kljub nekaj kvantitativnim razlikam, del istegagenskega bazena, ki je značilen za območje Balkana.[3]
Bosanski politično-upravni sistem je tudi v današnjem času močno navezan na etnične razmere in razvoj dogodkov medvojno in po njej. Moč oblasti v državi je razdeljena na etnični podlagi, ob tem pa je izrazit nadzor mednarodne skupnosti.
Bosna in Hercegovina je svojo prvo novodobno ustavo dobila ob odcepitvi izfederacije leta1992. Delno preoblikovan dokument na osnovi pretekle,jugoslovanske ustave, je določil dvodomni parlament, vlado in predsedstvo iz treh etnično določenih članov. Takratna de iure oblast je bila sicer v pridmuslimanskemu prebivalstvu, a je bila njena moč tako in tako bistveno omejena z vzpostavljenimi separatističnimi oblastmi Srbov in Hrvatov v pomembnih delih države.
Nova ustava, uveljavljena zDaytonskim sporazumom, ravno tako določa dvodomni parlament intripartitno predsedstvo, a imajo te centralne oblasti z izjemo mednarodnega trga in političnih odnosov le skromen vpliv na dejansko življenje države. Svoji ustavi in sistema oblasti ima tako vsaka od političnih entitet BiH, a tudi znotraj tega sistema vladajo neskladja: vladaFederacije BiH v glavnem skrbi zgolj za zunanje zadeve, medtem ko se prebivalci v praktičnih zadevah izrazito ločijo na dve etnični skupini. Življenjehrvaškega prebivalstva federacije je namreč močno navezano naHrvaško, tako v uporabi denarja in volitev, kot na področju telefonskih in električnih omrežij. Ravno tako pa ima svojo ustavo in oblasti tudiRepublika Srbska; ta določa institucijo predsednika in enodomni parlament.
Zaradi neefektivnosti sistema oblasti v državi ima pomembno vlogovisoki predstavnik Bosne in Hercegovine, postavljen s straniEU inZDA, ki od podpisa Daytonskega sporazuma dalje skrbi za uveljavljanje njegove vsebine in vzdrževanje miru ter je zaradi svojih pooblastil najvišja politična osebnost države. Zakonodajne in izvršilne odločitve predstavnika so bile pravzaprav edino učinkovito vladanje v BiH med letoma1995 in1998, med drugim je slednji izbral tudi zastavo nove države in s položaja razrešil ali že kar z volilnih seznamov umaknil več nezmernih politikov, ki bi lahko povzročili napetosti.
Na mednarodni ravni je današnji prednostni cilj BiH vključitev v Evropsko unijo, že od leta2002 pa je članicaSveta Evrope, ravno tako paOZN inSredozemske unije.
Daytonski sporazum priznava tri etnične skupine Bosne in Hercegovine, delno pa temu sledi tudi upravna razdelitev ozemlja. Na najvišji ravni je to delitev na dve politični entiteti, izmed katerih je enaFederacija Bosne in Hercegovine oziroma politična skupnostBošnjakov terbosanskih Hrvatov, druga paRepublika Srbska, ki združujebosanske Srbe. Med obema entitetama ni vzpostavljene fizične meje.Distrikt Brčko ne pripada nobeni izmed omenjenih državnih enot, pač pa je narodnostno mešano in mednarodno nadzorovano območje državnega ozemlja.
Federacija BiH je razdeljena na 10kantonov, ti pa dalje na občine, medtem ko se upravno ozemlje Republike Srbske od vrhovne vlade deli neposredno na občine.
Ocena bosansko-hercegovskega BDP na prebivalca v letih 1952–2018
V Jugoslaviji je bila Bosna in Hercegovina ena izmed gospodarsko šibkejših republik. V času socializma se je razvijala težka industrija in v republiki je domoval velik del jugoslovanskih tovarn.[navedi vir]
Vojna v 90. letih je opustošila bosansko-hercegovsko gospodarstvo in BDP je padel za 60 %.[4] Stopnja brezposelnosti je bila leta 2017 20,5-%.[5] Stanje gospodarstva je težko natančno oceniti, ker četudi obe entiteti objavljata statistike, je statistika za celotno državo omejena. Poleg tega uradne statistike ne zajemajo sive ekonomije, ki je vsesplošno prisotna – po eni od ocen predstavlja 25,5 % celotnega BDP.[6]
Valuta celotne Bosne in Hercegovine je od 22. junija 1998konvertibilna marka (kratica KM, mednarodna okrajšava BAM). Marka je vezana na evro po fiksnem tečaju 1,95583:1 in tako ustreza vrednosti nekdanjenemške marke. Po zakonu morajo biti vsi domači računi izraženi v konvertibilnih markah. Kljub temu se splošno sprejemataevro in ponekodsrbski dinar, čeprav to uradno ni zaželeno.
Glavni kmetijski proizvodi Bosne in Hercegovine so žitarice ter različno sadje in zelenjava. Glavne industrijske panoge so jeklarstvo, premogovništvo, železarstvo, avtomobilska industrija, tekstilna industrija, proizvodnjatobaka, pohištva in predelavanafte.[navedi vir]
Po podatkih za leto 2017 je Bosna in Hercegovina največ izvažala vNemčijo (14,25 %),Hrvaško (11,67 %),Italijo (10,78 %),Srbijo (10 %),Slovenijo (8,75 %),Avstrijo (8,16 %) inTurčijo (3,67 %). Največ uvoza je bilo s Hrvaške (16,05 %), iz Srbije (13,71 %), Nemčije (9,46 %), Slovenije (9,19 %) in Italije (8,76 %).[7]
Skupna dolžinaželezniškega omrežja v Bosni in Hercegovini je 965 km (2014).[8] Železnica poteka v dveh glavnih smereh ki se križata vDoboju: Tuzla–Doboj–Banja Luka–Novi Grad–Bihać–hrvaška meja in Šamac (hrvaška meja)–Doboj–Sarajevo–Mostar–Čapljina (hrvaška meja). V Bijeljini in Zvorniku so tudi priključki na železniško omrežje Srbije. Z železnico upravljata dve državni podjetji: na ozemlju Federacije so toŽeleznice Federacije Bosne in Hercegovine, v Republiki Srbski paŽeleznice Republike Srbske.
Skupna dolžina cestnega omrežja znaša slabih 23.000 km, od tega je okoli 19.500 km asfaltiranih cest.[8] Skozi državo poteka petevropskih poti. Popanevropskem koridorju Vc se gradi prvaavtocesta v državi; marca 2021 je bilo v ločenih fragmentih zgrajenih skupaj 113 km od 334 načrtovanih.[9]
Bosna in Hercegovina nima dostopa do mednarodnega morja, zato nima pomorskih pristanišč. Izmed tujih pristanišč so za državo najpomembnejše hrvaškePloče. Bolje, a ne v celoti, razvit je rečni promet na Savi.
V državi uradno obstaja 25 letališč, od tega štiri mednarodna:„Butmir” Sarajevo,„Mahovljani” Banjaluka,Mostar inTuzla. Največje in najpomembnejše je sarajevsko letališče, ki leži v jugozahodnem predmestju glavnega mesta.
Glede na projekcije Svetovne turistične organizacije, bo imela Bosna in Hercegovina v obdobju med 1995 in 2020 tretjo največjo stopnjo rasti turizma na svetu.
Leta 2012 je državo obiskalo 747.827 turistov, kar je povečanje za 9 %, in so ustvarili 1.645.521 nočitev ali rast 9,4 % glede na preteklo leto. Od tega je bilo 58,6 % tujih turistov.[10]
Lonely Planet je je leta 2006, ko je razvrščal najboljša mesta na svetu, uvrstil Sarajevo, glavno mesto države in gostitelja Zimskih olimpijskih iger 1984, na 43. mesto, pred Dubrovnik (59. mesto), Ljubljane (84), Bleda (90), Beograda (113) in Zagreba na 135. mestu.[11] Turizem se v Sarajevu v glavnem osredotočen na zgodovinske, verske in kulturne znamenitosti. Lonely Planetov "Best In Travel" je leta 2010 nominiral Sarajevo med deset mest, ki jih je treba obiskati.
Međugorje je postalo eno od najpopularnejših krajev krščanskih romarjev in je preraslo v tretji najvažnejši verski kraj v Evropi, ki ga vsako leto obišče več kot milijon ljudi.[12]
Arhitektura Bosne in Hercegovine je edinstvena in specifična arhitektura zahvaljujoč mnogim okoliščinam,, predvsem pa dejstvu, da se je BiH v tisočletnem obstoju znašla pod vplivom različnih kultur in civilizacij ter dejstvu, da je v dolgem obdobju svoje zgodovine predstavljala svojevrstno mejo med zahodnim in vzhodnim vplivom, prevzemala in zadrževala je specifičnosti obeh vplivov, kar je na koncu rezultiralo različno arhitekturo.
Bosanska kuhinja je mešanica zahodnih in vzhodnih vplivov. Ker je bila Bosna 500 let pod vladavino Osmanov, je bosanska kuhinja zelo podobna turški, grški in ostalim, ki so spadale v Osmansko državo. Vladavina Avstrije pa je pozneje prinesla še vplive iz srednje Evrope. Znana je po uporabi številnih začimb, vendar v zmernih količinah. Jedi so večinoma lahke, saj se kuhajo v velikih količinah vode,; omake pa so povsem naravne, narejene iz naravnih zelenjavnih sokov. Značilna zelenjava je krompir, paradižnik, čebula, česen, poper, kumare, buče, korenje, zelje, gobe, špinača, fižol in paprika, poleg te pa še mleko, slive in kisla smetana imenovanapavlaka. Značilne mesne jedi vsebujejo svinjino,govedino injagnjetino. Lokalne specialitete so:čevapčiči,burek,dolma,sarma,pilaf,golaž,ajvar in številne slaščice, značilne za turški svet.
VHercegovini pridelujejo tudi vinsko trto in vino, med žganimi pijačami pa sta najpogostejšislivovka (rakija) insadjevec (jabukovača). V času Jugoslavije so v hercegovskih distilarnah pridelali velike količinevinjaka, s katerimi so zalagali jugoslovansko industrijo alkoholnih pijač.
↑»Statistika Turizma« [Tourism Statistics](PDF) (pdf). Agency for statistics of Bosnia and Herzegovina. Arhivirano izprvotnega spletišča(PDF) dne 23. septembra 2015. Pridobljeno 4. julija 2015.
