Leposlóvje (besédna umétnost alibeletrístika) so tistaknjiževna dela, ki uresničujejo umetniški namen. Gre torej za področjeumetnosti, pri kateri je jezik izrazno sredstvo. Drug segment književnosti jeneumetniška književnost; le-ta uporablja jezik zgolj kot sredstvo za podajanje strokovnih, verskih, političnih in podobnih vsebin (razprave, članki ...).
Za leposlovno delo so bistvene tri razsežnosti:
- estetska (pri bralcu želi dosečiestetsko ugodje),
- spoznavna (podaja spoznanja o življenju, svetu ...),
- nravstvena (podaja vrednote, ideološka izhodišča ...).
Najvišja oziroma najkakovostnejša oblika leposlovja jeklasika, ki zgornje tri razsežnosti vplete na umetelen način v skladno celoto.
Vsako leposlovno delo podaja neko vsebino, ki pa ne obstaja sama po sebi, marveč je oblikovana v neko strukturo. Glede na zgradbo leposlovnega dela ločimo 3 književne vrste, znotraj katerih so nadalje številne književne zvrsti:
- pesništvo ali lirika (gre za vezano besedo, kjer prevladujeta čustvena in miselna razsežnost),
- pripovedništvo ali epika (nevezana, redkeje vezana beseda, kjer prevladuje snovna komponenta),
- dramatika (le del dogajanja je ubeseden, vsebuje še neverbalno dogajanje).