Berilij se uporablja kotzlitinski agent pri proizvodnji berilijevegabakra, saj ima Be zmožnost absorbcije velike količine toplote. Zlitine berilijevega bakra se uporabljajo za številne namene zaradielektrične intoplotne prevodnosti, visoke odpornosti in trdnosti, nemagnetskih lastnosti, skupaj z dobro odpornostjo na korozijo in utrujenost. Raba vključuje izdelavovarilnih elektrod,vzmeti, neiskrečih se orodij inelektričnih stikov.
Zaradi trdote, lahkosti in stabilnosti razsežnosti na širokem temperaturnem pasu se zlitine berilija in bakra uporabljajo tudi vvojaški in vesoljski industriji kot lahki konstrukcijski materiali v hitrih zračnih plovilih, izstrelkih, vesoljskih plovilih inkomunikacijskih satelitih.
Tanke plasti berilijevih lističev se uporabljajo pri zaznavanjužarkov X za izločanje vidne svetlobe in omogočanju, da so zaznani le žarki X.
Na področju litografije z žarki X se berilij uporablja za reproduciranje mikroskopskihintegriranih vezij.
Zaradi majhne verjetnosti termalne absorpcije nevtronov ga uporablja industrija jedrske energije vjedrskih reaktorjih za odbojnik in regulator nevtronov.
Berilij se uporablja tudi pri izdelavižiroskopov, različneračunalniške opreme, vzmeti za ročne ure in inštrumente, kjer so potrebni lahkost, neupogljivost in razsežnostna odpornost.
Berilijev oksid se uporablja na mnogih področjih, ki zahtevajo odlično toplotno prevodnost. Ima veliko odpornost, trdnost in zelo visoko tališče, in deluje kot električni izolator.
Berilijeve zlitine so se včasih uporabljale v ceveh zafluorescentne luči, a se je to prenehalo zaradiberilijoze delavcev, ki so izdelovali cevi.
Pričakuje se, da bo imelvesoljski daljnogled Jamesa Webba berilijevo zrcalo. Ker se bo JWST soočal s temperaturami od -240 C (30 K), je zrcalo narejeno iz berilija, materiala, ki bolje odstekla prenaša ekstremen mraz. Berilij se manj krči in deformira kot steklo, torej pri takšnih temperaturah ostaja bolj nespremenljiv.
Ime berilij prihaja izgrške besedeberyllos,beril. V določenem obdobju so beriliju rekliglucinij (iz grškega korenaglykys, sladek) zaradi sladkega okusa njegovihsoli. Berilij je leta 1798 odkrilLouis Vauquelin kot oksid v berilu insmaragdih. Leta 1828 staFriedrich Wöhler inA. A. Bussy neodvisno izolirala to kovino tako, da sta reagiralakalij inberilijev klorid.
Berilij najdemo v 30 različnihmineralih, od katerih so najpomembnejšibertrandit, beril,krizoberil infenacit. Dragoceni obliki berila staakvamarin insmaragd. Najpomembnejša komercialna vira berilija in njegovih spojin sta beril in bertrandit. Trenutno se večina te kovine pridobi z redukcijoberilijevega fluorida zmagnezijem. Kovinski berilij ni bil zlahka dostopen do leta 1957.
Berilij ima le en stabilenizotop, Be-9. Kozmogenski berilij (Be-10) nastaja vZemljinemozračju zaradi razdelitvekisika indušika ob obstreljevanju skozmičnimi žarki. Ker berilij večinoma obstaja vraztopini pri ravnipH manj kot približno 5,5 (in večina deževnice ima pH manj kot 5), vstopi v raztopino in pade na površino Zemlje skupaj z dežjem. Kosediment hitro postaja bolj bazičen, Be raztopino zapusti. Kozmogenski Be-10 se torej nabira na površiniprsti, kjer mu njegova relativno dolgarazpolovna doba (1,5 milijona let) omogoča dolg obstoj pred razpadom v B-10 (bor). Be-10 in njegovi hčerinski produkti so bili uporabljani pri določanjuerozije prsti,oblikovanju prsti izregolita, razvojulateritskih prsti, kot tudi variiranju Sončeve aktivnosti in starosti ledenih plošč.
Dejstvo, da sta Be-7 in Be-8 nestabilna, ima globoke kozmološke posledice, saj to pomeni, da elementi, težji od berilija, niso mogli nastati z jedrskim spajanjem obprapoku. Povrhu so jedrske ravni berilija-8 takšne, da lahko v zvezdah nastajaogljik in tako omogočaživljenje. (Glejproces treh delcev alfa innukleosinteza ob prapoku).
Berilij in njegove soli sostrupi in potencialnekarcinogene snovi. Izpostavljenost beriliju povzroča kroničnoberilijozo, pljučno in sistemskogranulomatozo, od leta 1933 pa so znane tudi akutne bolezni dihal zaradi berilija.
Zgodnji raziskovalci so okušali berilij in njegove različne spojine z jezikom, da bi po sladkem okusu ugotovili njegov obstoj. Z razvojem sodobne diagnostične opreme ta izjemno tvegan postopek ni več potreben. Berilijev prah lahko povzročapljučnega raka.
Pri zaužitju berilija pri ljudeh niso opazili posebnih učinkov, saj se v želodec in notranje organe absorbira zelo majhna količina, pač pa sočire zaradi zaužitja berilija opazili pripsih. Stik ranjenekože z berilijem lahko povzročiizpuščaje ali čire. Ni znano, ali berilij povzročaprirojene hibe.
S to snovjo je moč ravnati varno, če se držimo določenih postopkov; ravnanje z njim, ne da bi bili s temi postopki seznanjeni, ni priporočljivo.
