Decibél (okrajšavadB) je enota brez dimenzije, s katero izražamo razmerje med spremenljivo količino in fiksno referenco. Uporabljamo ga pri meritvah vakustiki,fiziki,elektrotehniki in sorodnih področjih. Ker se za izračun uporabljalogaritem, je z njim možno izražati zelo velik razpon razmerij z relativno majhnimi števili.
Decibel ni enota po standarduSI, ga je paMednarodni urad za uteži in mere (BIPM) uvrstil v klasifikacijo ne-SI enot, ki sosprejemljive za uporabo s sistemom SI. Po dogovoru sed kot okrajšava za SI predpono »deci-« piše z malo,B pa z veliko, ker je okrajšava za enoto, ki izvira iz imena. Poimenovana je pokanadskemizumiteljuAlexandru Grahamu Bellu.
Decibel ima dve definiciji, odvisno od uporabe.
Kadar se nanaša na meritvemoči aliintenzitete, je:
Ko pa se nanaša na meritveamplitude, je:
kjer je X0 referenčna vrednost z enako enoto kot X. Referenčna vrednost je odvisna od dogovora in konteksta. Pri konstantniupornosti jemoč sorazmerna kvadratu amplitudenapetosti alitoka. V tem primeru sta definiciji enaki.
Kadar je PdB za 10 decibelov večji od PdB0, znaša P desetkrat P0. Kadar je PdB večji za 3 dB, je razmerje zelo blizu 2
.
Decibeli so uporabni za računanje »peš«, ker je seštevanje lažje od množenja razmerij, vendar se je treba navaditi na pretvarjanje med razmerji in decibeli. Pravila:
- Razmerje 1 da okroglo vrednost v dB.
- Dvakratnik okroglega razmerja da okroglo vrednost v dB: 2, 4, 8, 16, 32, 64
- Desetkratnik okroglega razmerja da okroglo vrednost v dB: 10, 100
- Polovica okroglega razmerja da okroglo vrednost v dB: 50, 25, 12.5, 6.25
- Desetina okroglega razmerja da okroglo vrednost v dB: 5, 2.5, 1.25, 1.6, 3.2, 6.4
Tabela za pretvorbo med razmerji in dB na enodecimalno mesto natančno:
| Razmerje | 1 | 1,25 | 1,6 | 2 | 2,5 | 3,2 | 4 | 5 | 6,3 | 8 | 10 |
| dB | 0 | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 |
Enotobel so vpeljali inženirji v Bellovem telefonskem laboratoriju za kvantifikacijo izgub pri prenosu zvoka čez 1 miljo (1.6 km) standardnega telefonskega kabla. Najprej so ji dali ime »enota prenosa« (angleškoTransmission unit oz. TU), a so jo leta 1923 ali 1924 preimenovali v čast Alexandra Grahama Bella,pionirja na področjutelekomunikacij in ustanovitelja laboratorija. Za vsakdanjo uporabo je bil bel prevelik, zato je v splošno uporabo prešel decibel (dB), desetina bela (B).
Decibel se največkrat uporablja za izražanje glasnostizvoka v primerjavi z referenčno vrednostjo 0 dB, ki predstavlja najnižjo jakost zvoka, ki ga še lahko zazna človek. Po standarduANSI S1.1-1994, znaša referenčna jakost 20µPa v zraku in 1 µPa v vodi.
Elektrotehniki raje uporabljajo decibel kot aritmetična razmerja ali odstotke. Ko sovezja, kot soojačevalci inatenuatorji, vezanazaporedno, se lahko moč v decibelih enostavno sešteva ali odšteva. Uporaba decibela je pogosta tudi velektroakustiki, ker se logaritemski opis lastnosti signala ujema z občutljivostjoušesa.
V radijski in telekomunikacijski tehniki se decibeli uporabljajo za opis razmerja med meritvami električne moči. V kombinaciji s pripono postane absolutna enota. V kombinaciji z »-m« (miliwatt) nastane enota dBm - v tem primeru je 1 mW enako 0 dB. 1 dBm je decibel več od 0 dBm, približno 1,259 mW.
Profesionalni zvočni tehniki uporabljajo enoto dBu. 0 dBu je napetost, pri kateri 600 ohmski upornik proizvede 1 mW moči. Vrednost je bila izbrana iz zgodovinskih razlogov - 600 ohmov je bila standardna referenčna upornost pri skoraj vseh nizkoupornostnih akustičnih vezjih.
Decibeli se uporabljajo za izražanje izgube ali ojačanja signala, ki potuje med oddajnikom in sprejemnikom. Vrednost v dB je absolutna takrat, kadar je referenčna vrednost (0 dB) natančno določena. Sicer predstavlja vrednost v dB samo razmerje, recimo ojačanje signala v ojačevalniku.
VrednostiRihterjeve lestvice so izražene v belih.
