Bastarni (latinskoBastarni aliBasternae,starogrškostarogrškoΒαστάρναι alistarogrškoΒαστέρναι, Bastárnai ali Bastérnai) so bili staroveško ljudstvo, ki je bilo od leta 200 pr. n. št. do 300 n. št. naseljeno na ozemlju medKarpati in rekoDneper severno in vzhodno od antičneDakije. Grško-rimski pisci kot vejo Bastarnov omenjajo Pevcine, naseljene vdelti Donave.
Etnično in jezikovno so Bastarni verjetno spadali medKelte, kar potrjujejo tudi najzgodnejši zgodovinarji.[1][2] Poznejši zgodovinski viri nakazujejo njihovogermansko aliskitsko-sarmatsko poreklo.[3][4][5][6] Pogosto se povezujejo z Germani ali ljudstvi "med Kelti in Germani".[7][8] Najverjetnejši je scenarij, da so bili prvotno keltsko pleme, naseljeno v porečjuVisle. Okoli leta 200 pr. n. št. so se ta plemena selila, morda skupaj z nekaterimi germanskimi elementi, proti jugovzhodu na območje severnegaPonta. Zdi se, da so do 3. stoletja del priseljencev asimilirali okoliškiSarmati.
Del priseljencev je bil stalno naseljen, večina pa je morda sprejelapolnomadski življenjski slog. Bastarnom ni bilo zaenkrat pripisano nobeno arheološko najdišče. Najdišča, ki jih arheologi najpogosteje povezujejo z Bastarni, spadajo vzarubinsko in poienesti-lukaševsko kulturo.
Bastarni so prvič prišli v konflikt zRimljani v 1. stoletju pr. n. št., ko so se skupaj zDačani in Sarmati neuspešno uprli rimski širitvi vMezijo inPanonijo. Zdi se, da so v prvih dveh stoletjih našega štetja ohranjali prijateljske odnose z Rimskim cesarstvom. To se je spremenilo okoli leta 180, ko so Bastarni omenili kot udeleženci invazije na rimsko ozemlje, ponovno v zavezništvu s Sarmati in Dačani. Sredi 3. stoletja so omenjeni kod del velike koalicije plemen iz spodnjega Podonavja, ki so jo vodiliGoti. Koalicijska vojska je večkrat napadla balkanske province Rimskega cesarstva.
V poznem 3. stoletju se je veliko Bastarnov naselilo v Rimskem cesarstvu.
Preostali prekdonavski Bastarni so v poznem rimskem obdobju izginili, saj jih ne omenja noben pomemben zgodovinski vir. Amijan Marcelin inZosim jih v svojih poročilih iz 4. stoletja ne omenjata, kar verjetno pomeni, da so izgubili svojo identiteto in se verjetno asimilirali v svoje regionalne hegemone Gote. Takšna asimilacija bi bila verjetno lahka, če bi Bastatni govorili kakšen vzhodnogermanski jezik, soroden zgotščino. Če so ostali prepoznavna skupina, je zelo verjetno, da so se udeležili obsežne selitve Gotov vMezijo pod pritiskomHunov. CesarValens jih je leta 376 sprejel, čez dve leti pa so ga prišleki priAdrianoplu porazili in ubili. Amijan migrante imenuje s skupnim imenom Goti, vandar omenja, da so med njimi tudi"Tajfali in druga plemena".[9]
Po 150 let dolgi časovni vrzeli so Bastarni zadnjič omenjeni sredi 5. stoletja. Leta 451 je hunski vodjaAtila z veliko vojsko napadelGalijo, kjer jih je koalicijska vojska pod poveljstvom rimskega generala Ecija vbitki pri Châlonsu popolnoma uničila.[10] PoJordanesovih besedah so bili v hunski vojski kontingenti iz"neštetih plemen, ki so bila pod njegovo oblastjo".[11] Po besedah galskega plemiča Sidonija Apolinarisa so bili med njimi tudi Bastarni.[12] E.A. Thompson trdi, da je Sidonijeva omemba Bastarnov pri Châlonsu verjetno napačna, ker je bil njegov namen napisatipanegirik in ne zgodovine. V nasprotju z Bastarni so Sidonijeve omembeBurgundov,Skirov inFrankov točne, čeprav je za bolj dramatičen učinek dodal nekaj izmišljenih imen.[13]