Barentsovo morje eno izmed petihmorij, ki spadajo pod Arktični ocean. Geografsko je omejeno z Norveškim morjem na zahodu, Spitsbergi in Zemljo Franca Jožefa na severu, Novo Zemljo na vzhodu in celinsko Evrazijo na jugu (izključeno jeBelo morje, ki je njegov močno razćkenjen zaliv in se globoko zajeda v celino med polotokomaKola inKanin ter ločujeSkandinavski polotok od Evrazije). Globoko je med 230m in 1.480 m njegova površina pa znaša okoli 1.405.000 km².
Zaradi toplegazalivskega toka, ki prihaja izMehiškega zaliva polovica morja nikoli ne zamrzne. Tako so pristanišča kot sta npr. ruskiMurmansk in norveškiVardø odprta skozi vse leto. Preddrugo svetovno vojno je morje v zimskih mesecih poledenelo vse doMedvedjega otoka, zaradiglobalnega segrevanja pa v zadnjih desetletjih morje poledeni le še v okolici Spitsberških otokov ter severno in vzhodno od njih.
V Barentsovem morju se mešajo trije tipi vode. Topla slana voda izAtlantika (temperatura >3 °C, slanost >35), mrzla voda izArktike (temperatura <0 °C, slanost <35) in topla obalna voda (temperatura >3 °C, slanost <34,7). Z mešanjem atlantskih in arktičnih vod nastane t.i. polarna fronta, ki je zaradi vpliva morskega dna na zahodnem delu morja stabilna na vzhodu, v bližini Nove Zemlje, pa se njen učinek izgubi kar je moč videti v spremenjenem morskem podnebju.
Barentsovo morje se je sprva imenovalo Murmansko morje (po mestu Murmansk), njegovo ime se je prvič pojavilo na zemljevidih iz 16. stoletja. Najbolj vzhodni del morja pa se je imenovalPečorsko morje po rekiPečora, ki se izliva vanj. Morje se je kasneje poimenovalo v Barentsovo morje v čast nizozemskemu arktičnemu raziskovalcu Willemu Barentsu, ki ga je med svojimi tremi odpravami, med letoma 1594 in 1597, večkrat prekrižaril. V tridesetih letih dvajsetega stoletja so ruski morski geologi izdelali podroben zemljevid morskega dna.
Najbolj pa je morje zaslovelo med drugo svetovno vojno, ko so preko njega pluli zavezniškiarktični konvoji namenjeni vSovjetsko zvezo. Decembra 1942 je v morju nedaleč odSevernega rta prišlo do odločilnega spopada mednemško inbritansko floto, ki se je končal z britansko zmago. Naslednje leto je prišlo do podobne bitke, ki se je ponovno končala z britansko zmago. Nemce so izgube tako pretresla, da so iz norveških vod umaknili vse težke križarke, konvoje pa prepustilipodmornicam in letalom. V časuhladne vojne je bilo morje prizorišče merjen moči med vzhodnim in zahodnim blokom saj je bil v Murmansku sedež sovjetskeSeverne flote, morje pa so Sovjeti uporabljali tudi kot poligon za testiranjepodmorniških balističnih raket in odlagališče odsluženih jedrskih reaktorjev.
V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja so v vodah Barentsovega morja našli ogromne količine fosilnih goriv, ki so jih začeli izkoriščati tako Rusi kot Norvežani. Ker pa meja na morju med državama ni bila točno določena je prišlo do spora, ki se je vlekel več desetletij. Spor je bil v korist obeh strani dokončno zglajen27. aprila2010.
