Makrolidni antibiotiki zavirajosintezo beljakovin, in sicer motijo podaljševanje beljakovinske verige naribosomu, ker se vežejo na ribosomsko podenoto50S. Z vezavo preprečijo premestitev peptidil-t-RNA iz akceptorskega na donorsko mesto ribosoma. Zato pride do prezgodnje zaključitve pri sintezi nove beljakovine. Azitromicin deluje na ta način bakretiostatično. V primerjavi z ostalimi makrolidnimi antibiotiki je nekoliko manj učinkovit protigrampozitivnim, a učinkovitejši protigramnegativnim bakterijam.
Azitromicin se kopiči vcelicah imunskega sistema in zato deluje dolgo časa in se le počasi razgrajuje. Prednost tega je v tem, da mora bolnik zdravilo prejemati le tri dni, učinkovina pa deluje še do štiri nadaljnje dneve. S tem se ublaži neželeno delovanje antibiotika naprebavila. Slabost te lastnosti pa je večje tveganje za pojav na azitromicin odpornih bakterij, ker se v telesu dolgo časa zadržujejo nizke količine antibiotika.
Zelo redko so poročali o hudih preobčutljivostnih reakcijah.
Med zdravljenjem z azitromicinom lahko pride tudi do povišanih vrednostitransaminaz. Zato se pri hudih jetrnih boleznih azitromicin ne sme uporabljati. Nadaljnjakontraindikacija je tudi poznana preobčutljivost na azitromicin ali druge makrolidne antibiotike.[2]
↑B.B. Yagci et al.:Azithromycin therapy of papillomatosis in dogs: a prospective, randomized, double-blinded, placebo-controlled clinical trial. In: Vet. Dermatol. 19 (2008), S. 194–198.