Po razpadu Habsburškega cesarstva ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 je Avstrija prevzela in uporabljala ime RepublikaNemška Avstrija (Deutschösterreich) kot poskus združevanja zNemčijo, vendar so ji to prepovedali na podlagisporazuma iz Saint-Germaina iz leta 1919. Prva Republika Avstrija je bila tako ustanovljena leta 1919. S pripojitvijo (Anschluss) jo je leta 1938 okupirala in si jo pripojilanacistična Nemčija.[10] To je trajalo do koncaDruge svetovne vojne leta 1945, ko so jo, tako kot Nemčijo, zasedlizavezniki in ponovno vzpostavili njenodemokratično ustavo. Zavstrijsko državno pogodbo iz leta 1955 je Avstrija ponovno postala suverena država, s čimer se je zaključila njena okupacija. Tega leta je avstrijski parlament sprejel tudi deklaracijo o nevtralnosti in se z njo zavezal k stalni nevtralnosti Republike Avstrije v mednarodnih odnosih. Po Avstrijski državni pogodbi je posebne pravice dobila tudislovenska manjšina na avstrijskemKoroškem, toda pri uveljavljanju teh pravic se zapleta še desetletja po formalni podelitvi.[11]
Po podatkih iz leta 2014 predstavljajo storitve 69 % kosmatega domačega proizvoda,industrija 29 % inkmetijstvo 2 %.[17] Za Slovenijo je avstrijsko gospodarstvo takoj zaNemčijo inItalijo tretji največji zunanjetrgovinski partner in največji investitor, gospodarstvi pa sta vedno bolj prepleteni.[18] Za Avstrijo je Slovenija kot zunanjetrgovinski partner na približno 15. mestu.[19]
Prva pojavitev besede "ostarrichi", obkroženo z rdečo. Sodobna Avstrija slavi ta dokument iz leta 996 kot letnico rojstva naroda.
Nemško ime za Avstrijo,Österreich, pomeni »vzhodna posest« ali »vzhodno cesarstvo«, in je povezano z besedoOstarrîchi, ki se je prvič pojavila v listini iz leta 996.[20] Ta beseda je najverjetneje prevod iz srednjeveškelatinščine,Marchia orientalis, v lokalno (bavarsko) narečje. V istem času je bila Avstrija Bavarska prefektura, ustanovljena leta 976. Sama beseda »Austria« je okrajšava za polatinjen izrazMarcha austriaca v pomenu »Vzhodna mejna dežela«. Izraz je bil prvič zabeležen v 12. stoletju in se nanaša na položaj dežele na vzhodnem robu kraljestvaKarla Velikega.[21] V tistem času je bilobdonavski bazenZgornje inSpodnje Avstrije najvzhodnejše bavarsko ozemlje in v praksi skoraj večinoma poseljeno zGermani, medtem ko so na ozemlju bivšeVzhodne Nemčije prevladovalislovanskiLužiški Srbi inPolabci.
Sodobni avstrijski zgodovinarFriedrich Heer v svoji knjigiDer Kampf um die österreichische Identität (Boj za avstrijsko identiteto),[22] trdi, da germanska oblikaOstarrîchi ni prevod latinske besede, temveč naslednik mnogo starejšega imena, katerega korenine naj bi iskali vkeltskih jezikih starodavne Avstrije: pred več kot 2.500 leti je lokalno keltsko prebivalstvo (halštatska kultura) večji del dežele imenovaloNorig; po Heeru, jeno- alinor- pomenilo »vzhod« ali »vzhoden«, medtem ko je-rig povezan s sodobno nemško besedoReich, kar pomeni »posest«. V skladu s tem biNorig v osnovi pomenil enako kotOstarrîchi inÖsterreich, in iz tegaAustria. Hipoteza med strokovnjaki še ni sprejeta. V zgodovini je bilo keltsko ime polatinjeno vNoricum porimskem zavzetju večine dežele okoli leta15 pr. n. št. Norik je kasneje, sredi 1. stoletja, postalrimska provinca.[23]
Willendorfska Venera, 28.000 do25.000 pr. n. št. (Naravoslovno-zgodovinski muzej na Dunaju)
Srednjevropsko ozemlje sedanje Avstrije, ki je bilo naseljeno že v prazgodovini,[12] so v predrimskem času zavzela različnakeltska plemena; zgodnjaželezna doba se po najdbah vHallstattu celo imenuje Halštatska doba ali Halštatska kultura, ki datira v 9. do 6. stoletje pr. n. št. KeltskoNoriško kraljestvo so kasneje zavzeli Rimljani in iz njega naredili provinco.Carnuntum (sedanji Petronell) blizu Dunaja je bil pomemben vojaški tabor in kasneje glavno mesto province ZgornjaPanonija. Carnuntum je bil skoraj 400 let dom okoli 50.000 prebivalcem.[24] Pomembno je bilo tudi mestoVirunum na današnjem avstrijskem Koroškem; na območju današnjega Dunaja pa je že v predrimskem času stala naselbinaVindobona.[25]
»Heidentor« (Ajdovska vrata) - ostanki rimskega vojaškega mestaCarnuntum znotraj sedanjega arheološkega parkaRimske province in največja mesta na ozemlju današnje Avstrije v času Rimskega imperija
Prva omemba imena Avstrija je iz leta 996, kjer je zapisana kotOstarrîchi, kar se nanaša prav na ozemlje Babenberške mejne krajine.[27] Leta 1156 je listinaPrivilegium Minus povzdignila Avstrijo v status vojvodine. Leta 1192 so Babenbergi pridobili tudiŠtajersko. S smrtjoFriderika II. Babenberškega leta 1246 je linija Babenberžanov izumrla.[28] Posledično je oblast nad Avstrijo, Štajersko inKoroško prevzel češki kraljOtokar.[28] Njegove vladavine je bilo konec leta 1278 po porazu vbitki na Moravskem polju, kjer ga je premagalRudolf I. Habsburški.[29] Od tedaj do koncaprve svetovne vojne je zgodovina Avstrije tesno povezana sHabsburžani.
V 14. in 15. stoletju so Habsburžani začeli pridrževati province v okolici avstrijskega vojvodstva. Leta 1438 je bil vojvodaAlbert V. izbran za naslednika svojega tasta, cesarjaSigismunda. Čeprav je Albert vladal le nekaj let, je bil od tedaj dalje (razen ene izjeme) vsak cesarSvetega rimskega cesarstva iz rodbine Habsburžanov.
Habsburžani so prav tako pričeli prevzemati ozemlje izven dednih dežel. Leta 1477 jeMaksimilijan I., edini sin cesarja svetega rimskega cesarstvaFriderika III., oženil naslednico Marijo Burgundsko in s tem za družino pridobil večino Nizozemske.[30][31] Njegov sinFilip I. Kastiljski se je poročil zIvano Blazno, naslednicokastiljske inaragonske krone, in s tem za Habsuržane pridobil še Španijo ter njena italijanska, afriška in ameriška ozemlja.[30][31]
Leta 1526 sta pobitki pri Mohaču Češka in del Madžarske, ki sta spadali pod Osmansko cesarstvo, prešli pod avstrijsko vladavino.[32] Osmansko prodiranje na Madžarsko je vodilo v pogoste spopade med obema cesarstvoma, kar je bilo še posebej očitno med t. i. dolgo vojno med letoma 1593 in 1606. Turki so skoraj izvedli skoraj dvajset vpadov na Štajersko,[33] nekateri od njih so bili opisani kot »požiganje, ropanje in zasužnjevanje tisočev«.[34]
Med dolgo vladavino cesarjaLeopolda I. (1657–1705) in po uspešniobrambi Dunaja leta 1683 (pod poveljstvom poljskega kraljaJaneza III.),[35] je več vojnih pohodov na koncu leta 1699 prineslo celotno ozemlje Madžarske pod avstrijsko okrilje.
CesarKarel VI. je izgubil precej pridobitev imperija iz preteklih let, zlasti zaradi grozečega izumrtja habsburške dinastije. Karel je bil pripravljen žrtvovati veliko ozemlja in vpliva v zameno za priznanjePragmatične sankcije, s katero je svojo hčerMarijo Terezijo postavil za naslednico. Čeprav so se mnogievropskimonarhi spragmatično sankcijo ob njenem nastanku strinjali, se je po Karlovi smrti leta 1740 začelavojna za avstrijsko nasledstvo. Avstrija je po večvojnah s Prusijo izgubilaŠlezijo. Marija Terezija pa je za cesarstvo pomembna zaradi napredka, ki ga je kot pripadnicarazsvetljenega absolutizma sprožila v času svoje vladavine.
Z vzponom Prusije se je v Nemčiji pričelo obdobje avstrijsko-pruskega dualizma. Avstrija je skupaj s Prusijo in Rusijo sodelovala pri prvem in tretjem razdeljevanju Poljske (v letih 1772 in 1795).
Avstrija se je kasneje zapletla v vojno zrevolucionarno Francijo, na začetku zelo neuspešno, z vrsto zaporednih porazov, ki jim jih je zadalNapoleon in so na koncu privedli h koncu Svetega rimskega cesarstva leta 1806. Dve leti prej,[36] leta 1804, je nastalo Avstrijsko cesarstvo. Leta 1814 je bila Avstrija del zavezniških sil, ki so napadle Francijo in h koncu privedle obdobjenapoleonskih vojn.
IzDunajskega kongresa leta 1815 je izšla kot ena izmed štirih vodilnih sil in kot priznana velesila. Istega leta je bila pod avstrijskim predsedstvom ustanovljenaNemška konfederacija (Deutscher Bund). Zaradi nerešenih družbenih, političnih in narodnostnih trenj so nemške dežele pretreslerevolucije leta 1848; le-te so težile k združeni Nemčiji.[37]
Združena Nemčija bi bila možna tako kot Velika Nemčija ali kot Velika Avstrija ali pa le kot Nemška konfederacija brez Avstrije. Ker se Avstrija ni bila pripravljena odpovedati nemško govorečim ozemljem v korist slednje, leta 1848 nastalemu nemškemu cesarstvu, so krono novega cesarstva ponudili pruskemu kraljuFrideriku Viljemu IV. Leta 1864 sta se Avstrija in Prusija skupaj bojevali protiDanski in ohranili neodvisnost vojvodinSchleswig inHolstein od Danske. Toda ker se o upravljanju teh vojvodin nista zmogli dogovoriti, sta se leta 1866 zapletli v avstrijsko-prusko vojno. Po porazi proti Prusiji vbitki pri Königgrätzu[37] je bila Avstrija primorana zapustiti konfederacijo in posledično ni več sodelovala pri nemški politiki.[38][39]
Avstro-Ogrski kompromis iz leta 1867,Ausgleich, je pod vladavinoFranca Jožefa I. uvedel dvojno suverenost Avstrijskega cesarstva in Madžarskega kraljestva.[40] Cesarstvo pod avstrijsko-madžarsko oblastjo je bilo raznoliko in je vključevalo različnaslovanska ljudstva, med njimiHrvate,Čehe,Poljake,Rusine,Srbe,Slovake,Slovence terUkrajince, poleg teh pa tudi številčneitalijanske inromunske skupnosti.
Posledično je bilo vladanje Avstro-Ogrski vedno bolj težavno v luči nastajajočih nacionalističnih gibanj, kar je zahtevalo znatno naslanjanje na obsežno tajno policijo. Kljub vsemu se je centralna obast (Franc Jožef je bil vseeno pripadnik razsvetljenstva) trudila z reformami, s katerimi bi delno ugodila novim težnjam. Tako je bil npr.Reichsgesetzblatt z zakoni in uredbamiCislajtanije izdan v osmih jezikih, vse narodnosti pa so lahko ustanavljale šole v lastnem jeziku ter imele pravico do uporabe lastnega jezika v uradnih postopkih.
Dunaj je zlasti v tem obdobju bil za Slovence pomemben kot nekdanja prestolnica, ki so ji s svojim delovanjem dali pečat tudi številni Slovenci. Kot ključni študijski center za naše kraje je ob koncu 19. stoletja pritegoval glavnino naših tedaj bodočih kulturnikov in intelektualcev, ki so tam preživeli nekaj let, nekateri pa so ostali tudi desetletja ali vse življenje; med njimi so takoIvan Grohar,Ivan Cankar,Jože Plečnik inMaks Fabiani.[41] VAvguštineju na Dunaju so se šolali tudi številni bodoči slovenski duhovniki.
Leta 1908 je Avstro-Ogrska v drugem ustavnem obdobju Osmanskega cesarstva našla izgovor zapripojitev (aneks) Bosne in Hercegovine.[42]Atentat nad nadvojvodom Francem Ferdinandom in njegovo ženo, ki ga je poleti leta 1914 vSarajevu izvedel SrbGavrilo Princip[43] so vodilni avstrijski politiki in generali izkoristili in prepričali cesarja, da je napovedal vojno Srbiji (glejAvstro-ogrski ultimat Srbiji), s tem pa tvegali in nato tudi sprožili izbruhprve svetovne vojne, ki je navsezadnje po porazucentralnih sil privedla do razpada Avstro-Ogrske; ena izmed novo nastalih držav je bila tudi Avstrija. V vojni je umrlo okrog milijona in pol avstro-ogrskih vojakov, od tega približno 35.000 Slovencev.[44]
21. oktobra 1918 so se nemški poslancidržavnega zbora (parlamentaavstrijske polovice Avstro-Ogrske) sestali na Dunaju kot začasna narodna skupščina za Nemško Avstrijo (Provisorische Nationalversammlung für Deutschösterreich). 30. oktobra je ta skupščina ustanovila državo Nemško Avstrijo in izvolila vlado, imenovano državni svet (nemškoStaatsrat). Novo vlado je cesarKarel I. Habsburško-Lotarinški povabil k pogovorom o premirju z Italijo, vendar se v to ni želela vpletati.
To je odgovornost za zaključek vojne 3. novembra 1918 preneslo izključno na cesarja in njegovo vlado. 11. novembra 1918 je cesar po nasvetu ministrov stare in nove vlade objavil, da ne bo več sodeloval v državnih poslih. 12. novembra se je Nemška Avstrija z zakonom proglasila za demokratično republiko in del nove Nemške republike. Ustava, ki jeStaatsrat preimenovala vBundesregierung (zvezno vlado) inNationalversammlung vNationalrat (narodni svet), je bila sprejeta 10. novembra 1920.
Nemško govoreče province pod avstrijsko oblastjo leta 1918. Meje na novo nastale Prve republike Avstrije so označene z rdečo.
Pogodba iz Saint-Germaina iz leta 1919 (pogodba iz Trianona iz 1920 za Madžarsko) je potrdila in ustalila novo ureditev Srednje Evrope, ki je v večjem delu nastala novembra 1918, pri tem pa so nastale nove države in bile premaknjene meje obstoječih. Več kot trije milijoni nemško govorečih Avstrijcev so se znašli v vlogi manjšin v novo nastalih ali povečanih državah, tj. naČeškem, vJugoslaviji, naMadžarskem in v Italiji.[45] Med temi sta bili tudi provinciJužna Tirolska (ki je postala del Italije) in nemška Češka (kot delČeškoslovaške). Status Nemške Češke (Sudetov idr.) je kasneje odigral pomemben del pri netenjudruge svetovne vojne (glejSudetska kriza).[46]
Status Južne Tirolske je (bil) stalen izvor težav v odnosih med Avstrijo in Italijo, do končne rešitve v 1980-ih, ko je Italija Južni Tirolski podelila precejšnjo stopnjoavtonomije. Med letoma 1918 in 1919 se je Avstrija imenovala Nemška Avstrija (Staat Deutschösterreich). Ne samo, da soantantne sile prepovedale Avstriji združitev z Nemčijo, temveč so v mirovnem sporazumu zavrnile tudi uporabo tega imena, zato so ga konec leta 1919 spremenili v Republika Avstrija.[46]
Meja sKraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavijo) je bila določena pokoroškem plebiscitu oktobra 1920, na podlagi katerega je večji del nekdanje avstro-ogrske kronske dežele Koroška pripadel novo nastali Avstriji, veliko Slovencev pa je tako ostalo v Avstriji. Meja je po plebiscitu potekala po gorskem masivuKaravanke.
Po vojni jeinflacija začela načenjati vrednostkrone, ki je še vedno bila avstrijska valuta. Jeseni 1922 je Avstrija dobila posojilo, nad katerim je bedeloDruštvo narodov.[47] Namen posojila je bil izogib bankrotu, stabilizacija valute in izboljšanje splošnega gospodarskega položaja v Avstriji. Posojilo je pomenilo tudi, da Avstrija ni bila več samostojna država, temveč je delovala pod nadzorom Društva narodov. Leta 1925 je krono nadomestilavstrijski šiling v razmerju 1:10.000, ki so ga kasneje zaradi njegove stabilnosti imenovali tudialpski dolar. Od 1925 do 1929 je gospodarsko uživalo kratek vzpon pred skorajšnjim zlomom počrnem petku 1929.
Prva avstrijska republika je trajala do 1933, ko je kanclerEngelbert Dollfuss, z uporabo, kot je to sam imenoval,samoodklopa od parlamenta (Selbstausschaltung des Parlaments), uvedelavtokratski režim po vzoru italijanskegafašizma.[48][49] Dve veliki stranki iz tega obdobja, socialni demokrati in konzervativci, sta ustanovili svoje paravojaške enote;[50]Republikanischer Schutzbund socialnih demokratov so bili proglašeni za nezakonite, a so kljub temu delovali ob izbruhudržavljanske vojne.[50][48][49][51]Po kratkotrajniavstrijski državljanski vojni so avstrijski monarhisti in konservativci premagali svoje domače politične tekmecesocialdemokrate in prepovedali avstrijsko podružnicoNSDAP. Februarja 1934 so usmrtili več članovSchutzbunda,[52] socialno-demokratska stranka je bila v ilegali, mnogi izmed članov so bili zaprti ali pa so emigrirali.[51] 1. maja 1934 so avstrofašisti izglasovali novo ustavo (»Maiverfassung«), ki je utrdila Dolfussovo moč, vendar so Dolfussa 25. julija 1934 med atentatom v poskusu prevrata ubilinacisti.[53][54]
Njegov naslednik,Kurt Schuschnigg (delno slovenskega rodu), ki je med 29. julijem 1934 in 11. marcem 1938 vladal Avstriji kot zvezni kancler zdiktatorskimi pooblastili, se je boril za ohranitev neodvisne Avstrije kot »boljše nemške države«. Schuschnigg je bil v obdobju med obemasvetovnima vojnama zadnji avstrijski kancler pred nacistično priključitvijo Avstrije. 12. marca 1938 so avstrijski nacisti prevzeli vlado, medtem ko so nemške čete zavzele državo.[55] 13. marca 1938 je bila uradno razglašena priključitev (Anschluss) Avstrije. Dva dni kasneje jeAdolf Hitler (po kraju rojstva Avstrijec) na Dunaju razglasil, kot je to sam imenoval, »ponovno združitev« svoje domovine zNemčijo.
Skupaj z Nemčijo so tudi v Avstriji 10. aprila 1938 izvedli zadnje volitve v obdobju nacizma. Na teh volitvah so tudi odločali o potrditvi združitve z Nemčijo. Zanjo je glasovalo 99,73 % udeležencev.[56] Avstrija je bila s tem vključena v Tretji rajh in je prenehala obstajati kot neodvisna država. Arianizacija premoženja avstrijskih Judov se je pričela takoj, že sredi marca. Nacisti so Avstrijo imenovali »Ostmark«,[55] do leta 1942, ko so jo zopet preimenovali v »Alpen-Donau-Reichsgaue«.
Nekateri izmed najbolj znanih nacistov so bili Avstrijci, med drugim Hitler,Adolf Eichmann,Ernst Kaltenbrunner,Arthur Seyss-Inquart,Franz Stangl inOdilo Globocnik,[57] Avstrijci so sestavljali tudi 40 % osebja nacističnih koncentracijskih taborišč.[58] Dunaj je padel 13. aprila 1945 medsovjetsko ofenzivo, malo pred dokončnim zlomom Tretjega rajha. Zavezniške sile so se sicer pripravljale tudi naOperacijo alpski zid, ki naj bi se izvajala prav na avstrijskih tleh, a se zaradi prehitrega nacističnega zloma nikoli ni udejanila.
Karl Renner inAdolf Schärf (Socialistična stranka Avstrije), Leopold Kunschak (Avstrijska ljudska stranka, bivši krščanski socialisti) in Johann Koplenig (Komunistična stranka Avstrije) so 27. aprila 1945 razglasili avstrijsko odcepitev od Tretjega rajha in pod državnim kanclerjem Rennerjem ustanovili začasno vlado, s privolitvijo Rdeče armade in sStalinovo podporo.[59] Ta datum je neuradni dan rojstva druge republike. Konec aprila 1945 je bila večina zahodne in južne Avstrije še vedno pod nacistično vladavino. 1. maja 1945 je zopet začela veljati zvezna ustava iz leta 1929, ki jo je 1. maja 1934 ukinil samodržec Dollfuss.
Prav na meji z Avstrijo je pri umiku nemških čet v domnevno varnejše zavetje britanskih sil na avstrijskem Koroškem 13.-14. maja 1945 odPrevalj protiPliberku prišlo do zadnje večje bitke druge svetovne vojne; ker pa so jugoslovanski partizani zavzeli tudi Koroško do Celovca, je med njimi in britanskimi okupacijskimi silami prihajalo do manjših napetosti. Do bitke je prišlo tudi 11. maja pri prebojuRupnikovega bataljona protiBorovljam. NaVetrinjskem polju se je po koncu vojne izoblikovalo tudi begunsko taborišče, kamor so se predjugoslovansko armado umaknili civilisti in pripadniki kvizlinških enot iz Jugoslavije (četniki,ustaši, hrvaški domobrani inbelogardisti).[60] Iz tega taborišča so Britanci v Slovenijo (takrat Jugoslavijo) vrnili pripadnike vojaških formacij, ki so nato večinoma končali kot žrtvepovojnih pobojev. Sámo taborišče je nato obstajalo do 1950.[61][62][63]
Skupno število avstrijskih žrtev med drugo svetovno vojno med 1939 in 1945 je ocenjeno na 260.000.[64] Žrtev judovskegaholokavsta je bilo 65.000,[65] okoli 140.000 pa jih je v letih 1938-39 emigriralo. Več tisoč Avstrijcev je bilo udeleženih v resnih nacističnih zločinih (samo v koncentracijskem taboriščuMauthausen-Gusen je bilo več sto tisoč žrtev), dejstvo, ki ga je uradno priznal šele kanclerFranz Vranitzky leta 1992.
Tako kot Nemčijo so tudi Avstrijo razdelili na britansko, francosko, ameriško in sovjetsko območje, ki jih je upravljala Zavezniška komisija za Avstrijo.[66] Kot je bilo nakazano že v Moskovski deklaraciji iz 1943, je prišlo s stranizaveznikov do posebne obravnave Avstrije.[59] Avstrijsko vlado, ki so jo sestavljali socialni demokrati, konzervativci in komunisti (do leta 1947) in je delovala na Dunaju (ki je bil obkrožen s sovjetsko cono), so zahodni zavezniki priznali oktobra 1945, po tem, ko so v začetku sumili, da je Renner Stalinov pajac. Po tem se je bilo moč izogniti dvojni vladi in delitvi države, kar se je zgodilo v Nemčiji. Avstrijo so sicer obravnavali bolj kot nacistično žrtev, ki so jo osvobodili zavezniki.[67]
15. maja 1955 je po več let trajajočih pogovorih, na katere je vplivala tudihladna vojna, Avstrija z avstrijsko državno pogodbo s štirimi okupacijskimi silami pridobila polno neodvisnost. 26. oktobra 1955 je po odhodu vseh okupacijskih enot s parlamentarnim zakonom Avstrija razglasila »trajnonevtralnost«.[68] Po Avstrijski državni pogodbi je posebne pravice dobila tudislovenska manjšina na avstrijskemKoroškem, toda pri uveljavljanju teh pravic se zapleta še desetletja po formalni podelitvi, število Slovencev se zmanjšuje in se kot narod vedno boljasimilira v nemško govorečo večino.[11]
Politični sistem Druge republike temelji na ustavah iz let 1920 in 1929, ki sta se zopet uveljavili leta 1945. Sistem je sorazmeren, kar pomeni, da je večina pomembnih mest enakomerno porazdeljenih med socialne demokrate (SPÖ) in ljudsko stranko (ÖVP).[69] Močan je tudi vpliv interesnih skupin (delavcev, poslovnežev, kmetov), zato se vse spremembe zakonodaje sprejemajo s širokim konsenzom.[70]
Od leta 1945 je enostrankarska vlada delovala v letih 1966–1970 (konzervativci oz. ljudska stranka) in 1970–1983 (socialni demokrati). V vseh ostalih volilnih obdobjih je država vladala bodisi velika koalicija (socialdemokrati in ljudska stranka) bodisi mala koalicija (ena izmed velikih dveh strank in ena izmed ostalih manjših).
1. januarja 1995 je na podlagi dvotretjinsko pozitivne referendumske odločitve Avstrija postala članica Evropske skupnosti.[71] Po vstopu Lihtenštajna vschengensko območje leta 2011 nobena izmed sosednjih držav na mejah z Avstrijo ne izvaja več mejnega nadzora.
Glavni stranki SPÖ in ÖVP imata glede vojaške neuvrščenosti nasprotni stališči: SPÖ zagovarja nevtralnost, ÖVP pa prilagajanje in sodelovanje v evropski zunanji in obrambni politiki. V resničnosti se to že dogaja, Avstrija tudi deluje vPartnerstvu za mir in je tudi že ustrezno prilagodila svojo zakonodajo.
Predsedniška palača v Leopoldovem traktu dvorcaHofburgUrad zveznega kanclerja na BallhausplatzParlament na Dunaju, dom narodnega zbora in zveznega sveta (Nationalrates/Bundesrates)
Državni poglavar jepredsednik, ki je voljen na neposrednih volitvah in predstavlja državo v tujini ter je vrhovni poveljnikvojske. Predsednik je neposredno izvoljen za največ dva šestletna mandata, brez izvršilnih pristojnosti v miru.Heinz Fischer je bil izvoljen za drugi mandat v aprilu 2010. Nasledil jeThomasa Klestila, ki je bil predsednik med letoma 1992 in 2004. Fischerja je leta 2016 za minimalno razliko v glasovih nasledilAlexander Van der Bellen[73][1]
Predsednik imenujekanclerja (predsednika vlade, trenutnoAlexander Schallenberg, ki vodi svet ministrov. Trenutno vlado velike koalicije sestavljata levosredinska Socialdemokratska stranka (SPÖ) in desnosredinska Avstrijska ljudska stranka (ÖVP). Koalicija je bila obnovljena decembra 2013 po splošnih volitvah septembra 2013, čeprav sta obe stranki zabeležili izgubo glasov na volitvah. Avstrijski parlament je razdeljen na politično močnejši državni zbor (Nationalrat), ki je spodnji del parlamenta, in zvezni svet (Bundesrat), ki je zgornji dom parlamenta. Slednji načeloma potrjuje zakone, vendar lahko državni zbor zaobide morebitniveto s ponovnim glasovanjem.[17] Predsednik lahko z odlokom razpusti državni zbor.Volilno pravico imajo vsi državljani, starejši od 16 let. Tretja veja oblasti je sodna, predvsem ustavno sodišče ima precejšnjo politično moč, saj razveljavlja zakone, za katere presodi, da niso v skladu zustavo.
Republika Avstrija je sestavljena iz devetih zveznih dežel (nemškoBundesländer).[4]Zvezne dežele so nato razdeljene na okrožja (Bezirke) in upravna mesta (Statutarstädte). Okrožja so naprej razdeljena na občine (Gemeinden). Upravna mesta imajo pristojnosti, ki sicer pritičejo tako okrožjem kot občinam. Poseben položaj ima Dunaj, ki je hkrati in mesto in zvezna dežela.
Na ozemlju Avstrije se nahajaKleinwalsertal, ki je funkcionalnoenklava Zvezne republike Nemčije. Kleinwalsertal je sicer del Predarlskega in geografsko meji neposredno nanj, vendar je zaradi topografije ozemlja kraj dostopen samo preko Nemčije. Druga funkcionalna enklava Nemčije je naselbina Jungholz na Tirolskem, ki ni dosegljiva iz Avstrije in je z matično državo povezana le preko 1636 metrov visokega vrha Sorgschrofen. Tako imenovani dvorni gozdovi (Saalforste) se nahajajo na avstrijskem ozemlju, vendar so v zasebni pravni lasti Bavarske.
Funkcionalna avstrijska enklava je bila še na švicarskem ozemlju. ŠvicarskegaSamnauna dolgo časa ni bilo mogoče doseči iz Švice po cesti, temveč prek Avstrije (Tirolske). Zaradi tega so v 19. stoletju opustili retoromanščino in jo nadomestili s tirolščini podobnim narečjem. Sedaj ima Samnaun že tudi cestno povezavo z matično Švico, ima pa še naprej statusbrezcarinske cone. Do leta 1980 je podoben status kot Samnaun imel tudi Spiss na avstrijsko-švicarski meji. Kraj je bil dolgo časa dostopen samo iz Samnauna in se je moral upirati izseljevanju, saj je v nasprotju z drugimi enklavami imel malo gospodarskih možnosti,
Moč avstrijskih oboroženih sil (nemško:Österreichisches Bundesheer, dobesedno Avstrijska zvezna vojska) v veliki meri sloni nanaborniškemu sistemu. Vojaška obveznost se za moške prične z 18. letom in traja do dopolnjenega 50. leta starosti.Vojaški rok traja šest mesecev. Državljan ima v zvezi s služenjem vojaškega roka možnost ugovora vesti: v tem primeru se obveznost vojaškega roka izpolni s civilnim služenjem, ki traja od 9–12 mesecev.[75] Leta 2013 je bilo v aktivni vojaški službi okoli 24.500 pripadnikov avstrijskih oboroženih sil,[76] število pripadnikov rezervne sestave pa se trenutno giblje okoli 27.000.[77] Kopenska vojska ima v svoji sestavi okoli 60 tankov, 400 pehotnih bojnih vozil in 80 samovoznih artilerij, Vojaško letalstvo ima okoli 130 zrakoplovov, od tega 15 lovcev in 70 helikopterjev.[77] Leta 2013 so vojaški izdatki znašali 2.432 milijonov€, kar je predstavljalo 0,78 %bruto domačega proizvoda.[76]
Glavni sektorji Avstrijske zvezne vojske so Kopenska vojska (Landstreitkräfte), Vojaško letalstvo (Luftstreitkräfte) ter enote za mednarodne misije (Internationale Einsätzein) in specialne sile (Spezialeinsatzkräfte), ki delujejo pod enotnim poveljstvom (Streitkräfteführungskommando, SKFüKdo). Glede na to, da je Avstrija celinska država, nima svojevojne mornarice. Vrhovni poveljnik avstrijskih oboroženih sil je predsednik države. Nadzor nad oboroženimi silami ima Zvezni svet za obrambo, ki ga vodi zvezni kancler. Zvezni svet za obrambo sestavljajo še podkancler, minister za obrambo, minister za zunanje zadeve in ostali resorni ministri ter načelnik generalštaba Avstrijske zvezne vojske in načeloma tudi predstavniki vseh v državnem svetu zastopanih strank.[75]
Naloge Avstrijske zvezne vojske so vojaška obramba države ter v povezavi s tem obramba ustavne ureditve in demokratične svobode prebivalstva ter vzdrževanje notranje državne ureditve in varnosti, pomoč v primeru naravnih nesreč in nezgod ter pomoč v tujini pri vzdrževanju miru, izvajanju humanitarne pomoči in pomoči v primeru naravnih nesreč, kot tudi iskalne in reševalne naloge.[75] V tujini je trenutno največ pripadnikov naKosovu (507 pripadnikov,KFOR), vBosni in Hercegovini (324 pripadnikov,EUFOR Althea) in vLibanonu (171 pripadnikov,UNIFIL).[78]
Topografska karta Avstrije s prikazanimi mesti z več kot 100.000 prebivalci.
Avstrija leži med 46° in 49° severne širine ter 9° in 18° vzhodne dolžine.
Razdelimo jo lahko med pet območij, med katerimi je z 62 % ozemlja največje tisto, ki pripadaVzhodnim Alpam.Hribovje ob robu Alp inKarpati zavzemajo 12 %,gričevje ob robuPanonske nižine prav tako 12 %. Drugo večjegorsko območje, precej nižje od Alp, se nahaja na severu. Poznan je kot Avstrijskagranitnaplanota in leži v osrednjem deluČeškega masiva ter zavzema 10 % Avstrije. Avstrijski delDunajske kotline pokriva ostale 4 %.
Zaradi svoje vpetosti valpski prostor je Avstrija pretežno gorata država.[79] Tako osrednje Vzhodne Alpe kot Severne in Južne apnenčaste Alpe (nemško:Kalkalpen) delno ležijo na avstrijskem ozemlju. Od skupnega ozemlja 84.000 km² le za četrtino lahko rečemo, da je nižinska in le 32 % države je pod nadmorsko višino 500 m. Alpe zahodne Avstrije proti vzhodu postopoma prehajajo v nižinski vzhodni del.
Po klasifikacijiWWF lahko avstrijsko ozemlje razdelimo na štiriekoregije: srednjeevropske mešane gozdove, panonske mešane gozdove, alpske iglaste in mešane gozdove ter na zahodno evropske širokolistne gozdove.
Največji del Avstrije leži vzmerno toplem pasu, kjer prevladujejozahodni vetrovi. Ker okoli dve tretjine dežele pokrivajo Alpe, prevladujegorsko podnebje. Na vzhodu v Panonski nižini in ob Donavski dolini ima podnebje celinski značaj, z manj padavinami kot v Alpah. Čeprav je v Avstriji pozimi hladno (−10 do 0 °C), so lahko poletne temperature razmeroma visoke,[80] s povprečnimi temperaturami okoli 25 °C in najvišjo temperaturo 40,5 °C, izmerjeno avgusta 2013.[81]
Podnebni podatki za Lech, Vorarlberg (1440 m; povprečne temperature 1982 – 2012) Dfc, meji na Dfb.
Največjejezero jeNežidersko jezero na Gradiščanskem, od katerega približno 77 % celotne površine 315 km² leži v Avstriji, ostanek pa pripada Madžarski. SledijoAttersee s 46 km² inTraunsee s 24 km² v Zgornji Avstriji. TudiBodensko jezero s svojimi 536 km² na tromeji z Nemčijo (deželiBavarska inBaden-Württemberg) in Švico s svojim manjšim delom leži na avstrijskem ozemlju.
Večji del Avstrije spada prekoDonave neposredno kčrnomorskemu porečju, približno ena tretjina na jugovzhodu pa prekoMure (nemškoMur) inDrave (Drau) in nato posredno zopet preko Donave zopet k črnomorskemu porečju. Le majhen del (2.366 km²) na Zahodu se odvodnjava preko reke Ren (Rhein) vAtlantik in na severu preko rekeLabe (918 km²) vSeverno morje.
Večji pritoki reke Donave (od zahoda proti vzhodu):
Mura odvodnjava salzburški predelLungau in Štajersko, naHrvaškem se izliva v Dravo, ki sama odvodnjava Koroško in vzhodno Tirolsko (Drava se v Donavo izliva na meji sSrbijo).Raba (nemško:Raab) odvodnjava del Štajerske in se na Madžarskem izliva v rokav Donave. Ren odvodnjava večino Predarlškega, teče skoziBodensko jezero in se izliva v Severno morje.
RekaLainsitz je skoraj nepomembna, vendar je edina avstrijska reka, ki se iz Spodnje Avstrije preko Češke izliva vLabo.
Drevesna struktura izdelkov, ki jih izvaža Avstrija, po klasifikaciji HS4.Mariahilf nakupovalna avenija na DunajuModerniDunaj, Dunajski mednarodni center z uradiOZN in stavbo DC Tower 1.
Avstrija, ki je po brutodomačem proizvodu na prebivalca na 12. mestu v svetu,[84] ima dobro razvitosocialno-tržno gospodarstvo in visok življenjski standard. Do 1980-ih je Avstrijanacionalizirala precej največjih industrijskih podjetij; v zadnjih letih pa jeprivatizacija skrčila državno lastništvo na stopnjo, primerljivo z ostalimi evropskimi državami. Delavska gibanja so v Avstriji še posebej močna in imajo znaten vpliv na delavsko politiko. Poleg zelo razviteindustrije je mednarodniturizem najpomembnejši del gospodarstva.
Po podatkih iz leta 2014 predstavljajo storitve 69 % kosmatega domačega proizvoda,industrija (zlasti kovinsko-predelovalna industrija, avtomobilska, elektrokemija in inženiring) 29 % inkmetijstvo 2 %. Majhna in srednje velika podjetja imajo v avstrijskem gospodarstvu velik pomen. Z več kot 300.000 podjetji v proizvodnji in storitvah jih kar 99,6 % sodi v kategorijo majhnih in srednje velikih podjetij (SME -small and medium enterprises), le približno 1.400 podjetij ima več kot 250 zaposlenih. V povprečju imajo avstrijska podjetja manj kot 10 zaposlenih. SME skupaj zaposlujejo dve tretjini vseh zaposlenih in proizvedejo 50 % BDP.[17]
Poleg tega iz Avstrije izhajajo tudi druga mednarodno znana podjetja, npr.Red Bull,Swarowski,ÖBB (Avstrijske železnice),Manner in druga.[87]
Zgodovinsko je Nemčija najpomembnejši zunanjetrgovinski partner Avstrije, kar je lahko zaradi hitrih sprememb v nemškem gospodarstvu za Avstrijo na dolgi rok škodljivo. Od vstopa Avstrije vEvropsko unijo (EU) so Avstrijci okrepili gospodarske vezi z drugimi EU gospodarstvi in s tem zmanjšali gospodarsko odvisnost od Nemčije. Dodatno je članstvo v EU prineslo številne tuje investitorje, ki sta jih pritegnila avstrijski pristop k enotnemu evropskemu trgu in bližina vzhajajočih gospodarstevVzhodne Evrope.
Od razkroja komunizma so bila avstrijska podjetja aktivni igralci in združevalci na področju Vzhodne Evrope. Med 1995 in 2010 je bilo v povezavi z avstrijskimi družbami javno objavljenih 4.868 združitev in pripojitev v skupni vrednosti 163 milijard EUR.[88] Največje transakcije z avstrijsko vključenostjo so bile[89]: pripojitevBank Austria s straniBayerische Hypo- und Vereinsbank za 7,8 milijarde EUR leta 2000, pripojitevPorsche Holding Salzburg s straniVolkswagen Group za 3,6 milijarde EUR leta 2009[90] in pripojitevBanca Comercială Română s straniErste Group za 3,7 milijarde EUR leta 2005.[91]
Majhno, a zelo razvitokmetijstvo zaposluje preko 5 % delovno aktivnega prebivalstva. Glavni kmetijski dejavnosti stagovedoreja invinogradništvo. Hitro se razvija tudi ekološko kmetijstvo, ki trenutno predstavlja 10 % kmetijske proizvodnje.[17]
Čeprav ima razvito tržno gospodarstvo, je v Avstriji še vedno močno prisotna korupcija, ki državo letno po nekaterih ocenah stane okrog 27 milijard evrov. Nekatere od zadnjih korupcijskih afer so prodaja državnih stanovanj,[92] nakuplovskih vojaškihletalEurofighter[93] ter sumljivi posli (med drugim v Sloveniji in na Hrvaškem) Hypo Alpe Adria Bank, zaradi katere je skoraj bankrotirala avstrijska zvezna dežela Koroška.[94]
Za Slovenijo je avstrijsko gospodarstvo takoj zaNemčijo inItalijo tretji največji zunanjetrgovinski partner in največji investitor, gospodarstvi pa sta vedno bolj prepleteni.[18] Za Avstrijo je Slovenija kot zunanjetrgovinski partner na približno 15. mestu.[19] Slovenskopristanišče Koper je za avstrijsko gospodarstvo najpomembnejšemorsko pristanišče.[95] Po podatkih iz leta 2014 dela v Avstriji več kot 14.000 Slovencev, večinoma v krajih, ki mejijo naKoroško,Štajersko inPrekmurje.[96]
Turizem h kosmatemu domačemu proizvodu Avstrije prispeva skoraj 9 %.[97] Leta 2007 je bila po zaslužku iz turizma Avstrija z 18,9 milijarde USD na 9. mestu v svetu.[98] Po številu turistov je bila z 20,8 milijona obiskovalcev na 12. mestu.[98]Najbolje ocenjene zanimivosti so:[99]
Leta 1972 je Avstrija na podlagi anonimnega glasovanja v parlamentu pričela z izgradnjojedrske elektrarne pri Zwentendorfu zahodno od Dunaja. Toda leta 1978 se je nareferendumu približno 50,5 % volivcev izreklo proti uporabi jedrske energije[103] in parlament je izglasoval trajno prepoved uporabe jedrske energije; zgrajene elektrarne nato niso nikoli predali v obratovanje. Avstrija se na podlagi teh odločitev pogosto zavzema za zaprtje jedrskih elektrarn tudi v sosednjih državah (med drugim tudislovenske v Krškem),[104][105] pri čemer te države pogosto odgovarjajo, da same nimajo tako dobrih pogojev za proizvodnjo hidroenergije, kot jih ima Avstrija, bogata z vodnatimi alpskimi rekami.
Avstrijska letalska družba z največ povezavami z Dunaja jeAustrian Airlines. Z letalsko družboNIKI ima Avstrija od leta 2003 domačega nizkocenovnega prevoznika, ki prav tako deluje z dunajskegaletališča. Drugi avstrijski nizkocenovnik je regionalna družbaInterSky, ki pa deluje z nemškegaFriedrichshafna. Sedež v Avstriji imata tudi manjša prevoznikaWelcome Air inAir Alps.
vsa z mednarodnimi povezavami. Za zvezno deželo Predarlško precej mednarodnega prometa poteka preko švicarskega letališčaFlughafen St. Gallen-Altenrhein in nemškega letališčaFriedrichshafen.
Regionalen pomen ima 49 letališč, od tega jih 31 nima asfaltirane steze in le 4 imajo stezo daljšo od 914 metrov. Zgodovinskega pomena sta letališčiWiener Neustadt in tudi opuščeno dunajsko letališče Wien Aspern. To sta bili prvi dve avstrijski letališči; Aspern je bil med letoma 1912 in 1914 največje in najmodernejše evropsko letališče. Deluje tudi več vojaških letališčAvstrijskih letalskih sil, npr. Wiener Neustadt,Zeltweg, Aigen/Ennstal in Langenlebarn/Tulln.
V Avstriji kot del projektaSingle European Sky deluje tudizračna kontrola prostora nad 28.500 čevlji / 9.200 metri za srednjeevropske države Avstrijo, Bosno in Hercegovino, Češko, Hrvaško, Madžarsko, Italijo, Slovenijo in Slovaško.[106] Nacionalno kontrolo civilnega spodnjega zračnega prostora izvaja Austro Control s sedežem na Dunaju.
Brennerska avtocesta A13 med Innsbruckom in Italijo z viaduktom Europabrücke pri Patschu
Transportna infrastruktura je zaznamovana z Alpami in po drugi strani z osrednjo vlogo v Srednji Evropi, kar vpliva tako na cestne in železniške povezave. Tako je na primer dejstvo, da je bil center Avstrijskega cesarstva celinski Dunaj, botrovalo izgradnjiJužne železnice preko ozemlja današnje Slovenije do najpomembnejše cesarske luke,Trsta.
Izgradnja transportnih poti skozi Alpe zahteva precejpredorov inviaduktov, ki morajo prenesti skrajnevremenske razmere. Zaradi svoje osrednje vloge in ozke oblike je Avstrija tipičnatranzitna država, zlasti v smereh sever-jug in sever-jugovzhod, po dviguželezne zavese pa tudi v smeri vzhod-zahod. To vse skupaj vpliva na izgradnjo prometnih poti nadstandardnih velikosti, pogosto poekološko občutljivih območjih (ozkedoline ipd.), kar povzroča odpor prebivalstva.
Za obvladovanje okoljskih tveganj je Avstrija relativno zgodaj pričela uvajati ukrepe, ki so urejali razmerje med okoljem in gospodarstvom. Tako je Avstrija med prvimi zahtevala vgradnjokatalizatorjev v vozila, na nekaterih cestah so v veljavi omejitve hrupa in tovornega prometa ipd.[107]
Spodnja preglednica prikazuje razporeditev potniških kilometrov po oblikah transporta v Avstriji (podatki za leto 2007):
Razdelitev potniških kilometrov v Avstriji 2007[108]
V tujini rojeni naturalizirani prebivalci Avstrije; število po državi rojstva.
Po oceni iz januarja 2014 ima Avstrija okoli 8,5 milijona prebivalcev.[110] Sama prestolnicaDunaj ima več kot 1,7 milijona[13] (2,6 milijona skupaj s predmestji), kar predstavlja dobro četrtino prebivalstva države. Mesto samo je znano po ponudbi kulturnih dogodkov in visoki kakovosti življenja (po nekaterih raziskavah celo najvišji med svetovnimi mesti).[111]
Dunaj je z naskokom največje avstrijsko mesto. Gradec je po velikosti drugi z okoli 300.000 prebivalci, sledijoLinz (200.000),Salzburg (150.000) inInnsbruck (125.000) inCelovec (100.000); vsa ostala mesta imajo manj prebivalcev.
Po raziskaviEurostata je leta 2010 v Avstriji živelo 1,7 milijona v tujini rojenih prebivalcev, ker predstavlja 15,2 % vsega prebivalstva. Od tega jih je bilo 764.000 (9,1 %) rojenih izven članic Evropske skupnosti, 512.000 (6,1 %) pa v njih.[112]
Statistik Austria je za leto 2011 ocenil, da 81 % ali 6,75 milijona prebivalcev[113] ni imelo priseljenskih korenin, več kot 19 % ali 1,6 milijona prebivalcev[113] pa ima med starši vsaj enega priseljenca. V državi živi več kot 415.000 potomcev v tujini rojenih priseljencev,[113] od katerih je večina ženaturaliziranih.
185.592Turkov[113] (kar vključuje tudi manjšinskeKurde) danes predstavlja tretjo največjo etnično skupino (zaSrbi inNemci) oziroma 2,2 % skupnega prebivalstva. Leta 2003 je bilo naturaliziranih 13.000 Turkov, v tem času pa se je priselilo neugotovljivo število novih. Medtem ko se jih je 2.000 izselilo iz države, se jih je priselilo 10.000 in s tem utrdilo močan trend rasti.[114] Priseljenci iz držav nekdanjeJugoslavije (Srbi,Hrvati,Bosanci inSlovenci) skupaj predstavljajo okoli 5,1 % avstrijskega prebivalstva.
Skupnastopnja rodnosti leta 2013 je ocenjena na 1,42 rojenih otrok na žensko,[116] kar je manj od stopnje enostavne reprodukcije, ki je pri 2,1 otrok na žensko. Leta 2012 se je 41,5 % otrok rodilo neporočenim materam.[117]Pričakovana življenjska doba je bila leta 2013 80,04 let (77,13 let za moške in 83,1 let za ženske).[116]
Uradni jezik, ki je v rabi pri izobraževanju, tisku, obvestilih in na spletnih straneh, je nemščina, ki je skoraj enaka nemščini, ki je v rabi v Nemčiji, toda z nekaterimi razlikami v besedišču. Nemški jezik je sicer standardiziran po nemško govorečih državah: Nemčiji, Avstriji, Švici,Luksemburgu inLihtenštajnu, kot tudi v deželah s številčnejšimi nemško govorečimi manjšinami:Italija,Belgija inDanska.
Avstrijci govorijo tudi številna lokalnanarečja, in čeprav so vsa v osnovi avstrijska nemščina, imajo zaradi razlik govorci med seboj lahko težave pri sporazumevanju.
V zveznih deželah Koroška in Štajerska biva precej avtohtonihslovensko govorečih prebivalcev, medtem ko v najbolj vzhodni deželi, Gradiščanski (nekdaj del madžarskega delaAvstro-Ogrske) še vedno živi znatno število madžarsko in hrvaško govorečih prebivalcev narodnostnih manjšin. Od ostalih Avstrijcev, ki niso avstrijskega rodu, jih je največ iz sosednjih držav, zlasti iz bivšegaVzhodnega bloka. Številčni so tudi številni tuji delavci (nemško:Gastarbeiter, od tu slovenska popačenkagasterbajter) in njihovi potomci ter begunci iz držav nekdanjeJugoslavije. Od leta 1994 so kot uradna manjšina priznani tudiRomi -Sinti.j
Bazilika vMariazellu je najbolj priljubljen avstrijski romarski ciljPogled na salzburško katedralo
Medtem ko je bila severna in osrednja Nemčija izvorreformacije, sta bili Avstrija inBavarska v 16. in 17. stoletju srceprotireformacije; v tem času je absolutistična vladavina Habsburžanov uveljavljala različne stroge ukrepe za ohranitev katoliške moči in vpliva med Avstrijci.[119][120] Habsburžani so sami sebe dalj časa videli kot varuhe katolištva, tako da so zatirali vsa druga verovanja in vere.
Leta 1775 je vladaricaMarija Terezija mehitaristom Kongregacije armenske katoliške cerkve podelila uradno dovoljenje za naselitev v Habsburškem imperiju.
Leta 1781, v dobi avstrijskega razsvetljenstva, je cesarJožef II. za Avstrijo izdalTolerančni patent, s katerim je drugim veroizpovedim podelil omejeno svobodo verovanja. Verska svoboda je bila vCislajtaniji razglašena kot ustavna pravica po Avstro-Ogrski dualnosti (Ausgleich) leta 1867, s čimer je bilo potrjeno dejstvo, da je bila monarhija poleg rimokatoliške vere tudi domovina številnih drugih veroizpovedi, npr. grške, srbske, romunske, ruske in bolgarskepravoslavne cerkve,kalvinizma,luteranskih protestantov in judovske vere. Leta 1912 je bil (poaneksijiBosne in Hercegovine leta 1908), v Avstriji uradno priznan tudiislam.[121]
Avstrija je ostala pod močnim katoliškim vplivom. Po letu 1918 so v času republike možje, kot staTheodor Innitzer inIgnaz Seipel, zavzeli vodilne položaje znotraj ali blizu vlade in okrepili vpliv med avstrofašizmom;Engelbert Dollfuss inKurt Schuschnigg sta katolištvo obravnavala v glavnem kot državno vero. Po zaključku druge svetovne vojne se je v Avstriji uveljavilsekularizem in s tem je politični vpliv Cerkve slabel.
Konec 20. stoletja je bilo približno 74 % avstrijskega prebivalstva registriranih kotrimokatoličani,[122] medtem ko se je 5 % izreklo zaprotestante.[122] Avstrijski kristjani so obvezani k plačilu članstva v cerkvi v višini 1 % dohodkov; dajatev se imenujeKirchenbeitrag (»cerkveni prispevek«). Število vernikov v obeh glavnih cerkvah zlagoma upada. Obiskovalcev nedeljskihmaš je okoli 9 % (podatek iz leta 2005).[123]
Judovska skupnost v Avstriji (samo na Dunaju je leta 1938 štela 200.000 članov) se je meddrugo svetovno vojno skrčila na 4.500. 65.000 članov je bilo ubitih vholokavstu, 130.000 pa jih je emigriralo.[124]
Stiftsgymnasium Melk (samostanska gimnazija vMelku) je najstarejša avstrijska šolaUniverza na DunajuCampus Ekonomske fakultete na Dunaju
Za izobraževanje v Avstriji skrbijo delno zvezne dežele in delno država sama. Šolanje je obvezno devet let, običajno do starosti 15 let.
V nekaterih osnovnih in srednjih šolah na Avstrijskem Koroškem poteka pouk delno tudi v slovenščini.[125]
Predšolska vzgoja (nemško:Kindergarten), v večini dežel brezplačna, je zagotovljena za otroke v starosti med tri in šest let in, čeprav neobvezna, se zaradi visoke stopnje vključenosti pojmuje kot običajen del otroške vzgoje. V skupini je okoli trideset otrok, za katere skrbi izobražen vzgojitelj in en pomočnik.
1. Splošnoizobraževalne obvezne šole inPoklicnoizobraževalne obvezne šole (poklicne šole) Splošna šolska obveznost v Avstriji traja 9 šolskih let in se prične s prvim septembrom, ki sledi dokončanemu 6 letu starosti.Učenci obiskujejo:
od 1.-4. šolskega leta osnovno šolo (ljudsko šolo; nemško:Volksschule) ali posebno šolo (šolo s prilagojenim programom);
od 5.-8. šolskega leta glavno šolo, splošnoizobraževalno višjo šolo (glej spodaj), višjo stopnjo ljudske šole ali posebne šole (šole s prilagojenim programom);
v 9. šolskem letu lahko obiskujejo politehniško šolo ali pa nadaljujejo z ljudsko, glavno ali posebno šolo, lahko pa obiskujejo srednjo oziroma višjo šolo.
Spričevala, ki jih učenci prejmejo ob koncu šolskega leta, se imenujejoJahreszeugnis, spričevala o zaključenem izobraževanju pa se imenujejoAbschlusszeugnis. Ocene so od 1 (odlično) do 5 (nezadostno).
V osnovnih šolah ni nivojskega pouka, ker ga nadomešča diferenciacija na splošno in poklicno smer v četrtem razredu.
2. Splošno izobraževalne višje šole inPoklicno-izobraževalne višje šole Splošnoizobraževalna višja šola (Gymnasium) obsega 4-letno nižjo in 4-letno višjo stopnjo. Zaključi se z zrelostnim izpitom. Zrelostno spričevalo daje pravico do študija na univerzah, strokovnih visokih šolah in akademijah ter pravico do zaposlitve v javnih službah.
Pogoj za vstop v 1. razred splošno izobraževalne višje šole: uspešen zaključek 4. razreda ljudske šole (ocena prav dobro ali dobro iz nemškega jezika, branja in matematike). V ostalih primerih je potreben sprejemni izpit.
3. Poklicno-izobraževalne obvezne šole in poklicno-izobraževalne srednje šole Te šole (Hauptschule) nudijo vajencem, ki se izobražujejo za poklic, spremljajoč in strokovno usmerjen pouk (dualno izobraževanje); podpirajo in izpolnjujejo izobraževanje v podjetjih in splošno izobrazbo. V strokovno-teoretičnem in gospodarsko-poslovnem pouku poteka pouk v dveh težavnostnih skupinah. Učenci obiskujejo pouk najmanj enkrat tedensko med šolskim letom ali pa v obliki tečaja, ki v vsakem šolskem letu traja najmanj osem tednov. Število šolskih let je odvisno od trajanja učne dobe poklica.
4. Poklicno-izobraževalne višje šole (Fachhochschule) Te šole v petih letih posredujejo poleg poglobljene splošne izobrazbe še višjo poklicno izobrazbo; zaključek predstavlja zrelostni in diplomski izpit, s katerim si absolventi pridobijo pravico do študija na univerzah (pri nekaterih študijskih smereh je treba opraviti dodatne izpite), na strokovnih visokih šolah in akademijah oziroma pravico do zaposlitve v javnih službah. Šolska poklicna izobrazba omogoča absolventom poklicno dejavnost v nekaterihobrteh.[126]
5. Visokošolsko izobraževanje Je odprto za vse z opravljeno maturo. Od leta 2006 dalje možni sprejemni izpiti za nekatere študije (npr. medicina). Od leta 2001 dalje se za semester na javnih univerzah plačuje obvezna šolnina (Studienbeitrag) v višini €363,36. Šolnine ne plačajo tujci, ki ne presegajo običajne dobe študija.
Salzburg je bil dolgo časa pomembno središče glasbenih novosti. Skladatelje 18. in 19. stoletja je mesto močno privlačilo zaradi pokroviteljstva Habsburžanov in s tem Dunaj utrdilo na položaju evropske prestolnice klasične glasbe. V časubaroka so avstrijsko glasbo zaznamovali slovanski in madžarski ljudski elementi. Dunaj je sicer pričel pridobivati na pomenu že v zgodnjem 16. stoletju, takrat osredotočen okoli glasbil, med drugimlutnje. Na Dunaju je večino svojega življenja preživelLudwig van Beethoven. Trenutna avstrijskahimna, Mozartovo delo, je to postala po drugi svetovni vojni in nadomestila tradicionalno, ki je bila delo Josepha Haydna.
Herbert von Karajan je z 200 milijonov prodanimi ploščami med najuspešnejšimi dirigenti v zgodovini.[127] Kljub nekaterim kritikam, da je njegova interpretacija preveč plehka, ima status enega največjih dirigentov vseh časov; od 1960. let do smrti je bil dominantna osebnost v evropskiklasični glasbi.[128]
Avstrija je proizvedla znanegajazz glasbenika, klaviaturistaJosefa Zawinula, ki je odigral pionirsko vlogo pri elektronskih glasbilih v jazzu in hkrati bil priznan samostojni skladatelj.Pop inrock glasbenikFalco je bil svetovno znan v 1980-ih, zlasti zaradi svoje uspešnice »Rock Me Amadeus«, posvečene Mozartu.[129] BobnarThomas Lang je rojen na Dunaju leta 1967; zaradi tehničnih spretnosti je svetovno znan, igral pa je tudi z glasbeniki, kot staGeri Halliwell inRobbie Williams.
Dirndl [ˈdɪʁndl̩] je tradicionalnožensko oblačilo s področja Nemčije (še posebej Bavarske), Švice, Lihtenštajna, Avstrije in Južne Tirolske. Osnova za oblačilo je zgodovinsko oblačiloalpskih podeželanov. Oblačila, ki so po videzu delno podobna tej osnovi, so znana po imenuLandhausmode (»moda s podeželskim navdihom«).Dirndl krilo običajno opisuje lahko krožno odrezano obleko, nabrano okoli pasu in z dolžino malce preko kolena.[130][131] Dirndl je sestavni delTracht mode, značilne zlasti za Avstrijo in Bavarsko.
Sodobna avstrijska kuhinja izhaja iz Avstro-ogrskega cesarstva. Je večinoma tradicionalna kraljevska kuhinja (»Hofküche«), ki so jo stregli skozi stoletja. Znana je po uravnoteženih različicah govedine in svinjine ter brezštevilnih dodatkihzelenjave. Znani so tudi slaščičarski izdelki »Mehlspeisen«, ki zajemajo specialitite, kot na primersacher torta,krofi ("Krapfen"), ki so običajno polnjeni z marelično marmelado ali kremo, in zavitek (»Strudel«: jabolčni zavitek »Apfelstrudel«,skutni zavitek »Topfenstrudel« ali smetanov zavitek »Millirahmstrudel«).
Kot dodatek tradicionalni domači kulinariki so nanjo vplivale tudimadžarska,češka,židovska,italijanska,balkanska infrancoska kuhinja, od katerih je avstrijska kuhinja povzemala tako jedi kot tudi načine priprave. Na podlagi tega bi avstrijsko kuhinjo lahko prepoznali kot eno najbolj multikulturnih in nadkulturnih kuhinj v Evropi.
Tipične avstrijske jedi sodunajski zrezek (Wiener Schnitzel), svinjska pečenka (Schweinsbraten),cesarski praženec (Kaiserschmarren), različni cmoki (Knödel),sacher torta (Sachertorte)[132] in kuhana govedina (Tafelspitz).[133] Znani so tudi koroškiKasnudeln (pri koroških Slovencihkrapci), ki so testeni žepki, polnjeni s skuto, krompirjem, zelišči in meto, preliti s stopljeno svinjsko zaseko, mastjo ali maslom ter postreženi s solato.[134] Pozimi je čas zaGrenadiermarsch.[135] Priljubljene so jedi zlisičkami. BonboniPez so doma iz Avstrije, tako kotMannerjeve slaščice. Avstrija je znana tudi poMozartovih kroglicah in svojikavni tradiciji.
Pivo, podobno kot v Sloveniji, točijo v vrčke po 0,2 litra (Pfiff), 0,3 litra (Seidel,kleines Bier aliGlas Bier) in 0,5 litra (Krügerl,großes Bier aliHalbe). Na prireditvah v bavarskem stilu točijo tudi liter (Maß) ali dva (Doppelmaß). Najbolj priljubljene vrste piva soležak (lager aliMärzen), naravno motno pivo (Zwicklbier) in pšenično pivo. Ob praznikih, na primer obbožiču aliveliki noči, je naprodaj tudi temno pivo (bock).
Najpomembnejša vinorodna območja so Spodnja Avstrija, Gradiščanska, Štajerska in Dunaj. Sorta grozdjaGrüner Veltliner je osnova za nekaj najbolj znanihbelih vin[136], medtem ko je najbolj razširjena rdeča sortaZweigelt.[137]
V Zgornji in Spodnji Avstriji, na Štajerskem in Koroškem je razširjena proizvodnjamošta (Most, izgovori se podobno kot v slovenščini) izhrušk alijabolk. Pije se tudižganje (Schnaps), z do 60 % alkohola, narejeno iz različnih vrst sadja. Če prihaja iz male zasebne destilirnice, ki jih je v Avstriji okoli 20.000, se imenujeSelbstgebrannter aliHausbrand.
↑Market Liberalism: A Paradigm for the 21st Century, page 247, David Boaz, Edward H. Crane,Cato Institute, Washington D.C., 1993,ISBN 978-0-932790-98-9
↑The Transformation of European Politics, 1763–1848, Oxford History of Modern Europe, page 209, Paul W. Schroeder, Oxford University Press, 1996,ISBN 978-0-19-820654-5
↑»Izgube v 1. svetovni vojni«.Brill's Encyclopedia of the First World War. Leiden, Boston: Brill, 2012, cit. po Uradu vlade RS za komuniciranje / Nacionalni odbor. Pridobljeno 12. aprila 2015.
↑Manfried Rauchensteiner: Der Sonderfall. Die Besatzungszeit in Österreich 1945 bis 1955 (The Special Case. The Time of Occupation in Austria 1945 to 1955), edited byHeeresgeschichtliches Museum / Militärwissenschaftliches Institut (Museum of Army History / Institute for Military Science), Vienna 1985
↑»Alps«.Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Online. 11. junij 2009.Arhivirano iz spletišča dne 1. junija 2009. Pridobljeno 12. junija 2009.
Johnson, Lonnie (1989).Introducing Austria: a short history. Riverside, Calif.: Ariadne Press.ISBN0-929497-03-1.
Rathkolb, Oliver.The Paradoxical Republic: Austria, 1945–2005 (Berghahn Books; 2010, 301 pages). Translation of 2005 study of paradoxical aspects of Austria's political culture and society.
_-_AUT_-_UNOCHA_SI.png)
.jpg)
.svg)
.svg)
.svg)
.svg)
.svg)
.svg)
.svg)
.svg)
.jpg)
a.jpg)
_taxiing_at_Sydney_Airport.jpg)
.JPG)
.jpg)
.jpg)
.JPG)
.JPG)
