1 Podatki francoske zemljiške knjige, ki ne vključujejo jezer, mlak, ledenikov > 1 km2 in rečnih estuarijev.
Avignon (francoska izgovorjava: [aviɲɔ̃];okcitanskoAvinhon, Avignoun,izgovorjava [aviˈɲun];latinskoAvenio) je prefekturadepartmaja Vaucluse vregijiProvansa-Alpe-Azurna obala v jugovzhodniFranciji. Občina, ki je na levem bregu rekeRone, je po rezultatih popisa leta 2017 imela 93.671 prebivalcev, približno 16.000 (ocena občinskih služb v Avignonu) pa jih je živelo v starodavnem mestnem jedru, obdanem s srednjeveškim obzidjem. Je 35. največje francosko metropolitansko območje po podatkih INSEE s 336.135 prebivalci (2019)[3] in 13. največja francoska mestna enota s 458.828 prebivalci (2019).[4] Njegovo mestno območje je bilo najhitreje rastoče v Franciji od leta 1999 do 2010 s povečanjem prebivalstva za 76 % in povečanjem površine za 136 %.[5] Communauté d'agglomération du Grand Avignon, kooperacijska struktura 16 občin, je leta 2018 imela 192.785 prebivalcev.[6]
Med letoma 1309 in 1377, med avignonskim papeštvom, je v Avignonu prebivalo sedem zaporednih papežev in leta 1348 jepapež Klemen VI. mesto kupil odIvane I. Neapeljske. Papeški nadzor je trajal do leta 1791, ko je medfrancosko revolucijo postal del Francije. Mesto je zdaj glavno mesto departmaja Vaucluse in eno redkih francoskih mest, ki je ohranilo mestnoobzidje.
Zgodovinsko središče, ki vključuje Papeško palačo, stolnico in Pont d'Avignon, je zaradi svoje arhitekture in pomena v 14. in 15. stoletju leta 1995 vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine.[7] Srednjeveški spomeniki in letni Festival d'Avignon (običajno imenovan:Festival In d'Avignon) in njegov spremljajočiFestival Off d'Avignon - eden največjih svetovnih festivalov uprizoritvenih umetnosti,[8][9] so pripomogli k temu, da je mesto postalo glavno središče turizma.
O najzgodnejših oblikah imena so poročali Grki:[10]Аὐενιὼν Aueniṑn (Štefan iz Bizanca,Strabon, IV, 1, 11) inΆουεννίων Aouenníōn (Ptolemaj II, x).
Rimsko imeAvennĭo Cavărum (Mela, II, 575,Plinij Starejši III, 36), tj.Avignon iz Cavaresa, natančno kaže, da je bil Avignon eno od treh mest keltsko-ligurskega plemenaCavari, skupaj sCavaillonom inOrangeom.
Sedanje ime izvira iz predindoevropskega ali predlatinskega[11] korenaab-ên s pripono-i-ōn(e). Ta koren bi bilhidronim – tj. ime, povezano z reko (Rona), morda pa tudioronim terena (Rocher des Doms).
Auenion iz 1. stoletja pr. n. št. je bil latiniziran vAvennĭo (aliAvēnĭo),-ōnis v 1. stoletju in se pišeAvinhon v klasičnem okcitanskem črkovanju[12] aliAvignoun v mistralskem črkovanju.[13] Prebivalci občine se v standardnem okcitanskem in provansalskem narečju imenujejoavinhonencs aliavignounen.
Avignon je na levem bregu rekeRone, nekaj kilometrov nad njenim sotočjem vDurance, približno 580 km jugovzhodno odPariza, 229 km južno odLyona in 85 km severo-severozahodno odMarseilla. Na zahodu si deli mejo z departmajemGard in občinama Villeneuve-lès-Avignon in Les Angles, na jugu pa meji na departmaBouches-du-Rhône in občine Barbentane, Rognonas, Châteaurenard in Noves.
V bližini so mesta Orange (sever),Nîmes,Montpellier (jugozahod),Arles (na jugu),Salon-de-Provence in Marseille (jugovzhod). Neposredno proti vzhodu in severu so občine Caumont-sur-Durance, Morières-lès-Avignon, Le Pontet in Sorgues.
Regija okoli Avignona je zelo bogata zapnencem, ki se uporablja za gradbeni material. Na primer, sedanje mestno obzidje, dolgo 4330 metrov, je bilo zgrajeno z mehkim apnencem (francosko lokalno poimenovanjemollasse burdigalienne), ki ga je v regiji veliko.[14]
Rocher des Doms, obdano z mestnim obzidjem, je apnenčasta vzpetina urgonskega tipa, visoka 35 metrov[15] (in zato varna pred poplavami Rone, na katero gleda) in je prvotno jedro mesta. Okoli občine je prisotnih več apnenčastih masivov (Massif des Angles, Villeneuve-lès-Avignon, Alpilles, ...) in so delno posledica oceanizacije ligursko-provansalskega bazena po selitvi Sardo-korziškega bloka.
Druga pomembna vzpetina v občini je hrib Montfavet – gozdnat hrib na vzhodu občine.
Dolina Rone je staro aluvialno območje: rahle usedline pokrivajo velik del tal. Sestavljena je iz peščenih naplavin, bolj ali manj obarvanih s prodniki, sestavljenimi predvsem iz kremenčevih kamnin. Otoki v Roni, kot je Île de la Barthelasse, so nastali s kopičenjem aluvialnih nanosov in tudi z delom človeka. Relief je kljub nastankom nasipov, ki omogočajo lokalno zaščito pred poplavami, precej nizek.
V okolici mesta so prisotni glina, mulj, pesek in apnenec.
Avignon ima sredozemsko podnebje z vročim poletjem (Köppnova podnebna klasifikacija:Csa), čeprav učinek suhega poletja ni tako močan kot obalne lokacije, kot je Marseille, zaradi bolj zaščitene lege v notranjosti. Z blagimi hladnimi zimami in vročimi poletji, z zmernimi padavinami skozi vse leto. Julij in avgust sta najbolj vroča meseca s povprečnimi najvišjimi dnevnimi temperaturami okoli 28 °C, najhladnejša pa januar in februar s povprečnimi najvišjimi dnevnimi temperaturami okoli 9 °C. Najbolj namočen mesec je september, s povprečno količino padavin 102 milimetra, najbolj suh mesec pa julij, ko je povprečna mesečna količina padavin 37 milimetrov. Mesto je pogosto izpostavljeno vetrovnemu vremenu; najmočnejši veter je maestral. Srednjeveški latinski pregovor je o mestu rekel: Avenie ventosa, sine vento venenosa, cum vento fastidiosa (Vetrovni Avignon, prežet s škodljivci, ko ni vetra, z vetrom nadlegovan, ko je).
Ozemlje Avignona je bilo naseljeno že zelo zgodaj. Ustanovljen s stranikeltskega plemenaCavari je postal središče grške kolonije izMassilie (sedanjiMarseille). Pod Rimljani je bil Avenio eden najbolj cvetočih mest rimske provinceNarbonska Galija (Galija Narbonensis). Močno poškodovan ob vdorih barbarov v 5. stoletju je kasneje pripadal več ljudstvom. Leta 737 so ga zaradi sodelovanja sSaraceni uničiliFranki.
Leta 1033 je ozemlje Avignona pripadloSvetemu rimskemu cesarstvu. Med letoma 1135 in 1146 je bil Avignon dvignjen na nivo konzularne republike, razen tega so imeli nemški cesar in ostali okoliški grofje nad mestom zgolj neznaten vpliv. Konec 12. stoletja je komuna razglasila neodvisno republiko, ki je trajala do 1226, ko je bila ukinjena med križarskim pohodom nadkatare. 25. avgusta 1271 je bil skupaj z okoliškogrofijo Venaissin združen s francosko krono.
Od 9. marca 1309 do 13. januarja 1377, v času ko je bilo ozemlje podkraljem iz Sicilije, je bil tu sedežpapežev v izgnanstvu. Med papeži, ki so prebivali v Avignonu, kasnejša katoliška zgodovinopisja daje legitimnost tem:
Klemen V.: 1305–1314 (kurija preseljena v Avignon 9. marca 1309)
Obdobje od 1378 do 1417, ko so obstajali nasprotniki pretendentov na naziv papeža, nekateri katoliški učenjaki imenujejoZahodni razkol alivelika kontroverza protipapežev, številni posvetni in protestantski zgodovinarji pa "drugi veliki razkol". Stranke znotraj katoliške cerkve so bile razdeljene v svoji zvestobi med različnimi kandidati za papeško funkcijo.Koncil v Konstanci je kontroverzno rešil leta 1417, ko so vsi sprejeli izvolitev papežaMartina V..
25. junija 1793 je bil Avignon z grofijo Venaissin inkneževino Orange vključen v novonastali departma Vaucluse. 30. maja 1814 je francosko aneksijo ozemlja priznal tudipapež.
Stolnica Notre-Dame des Doms je bila zgrajena v 12. stoletju vromanskem slogu, s kasnejšimigotskimi dodatki in freskami sienske šole iz 14. stoletja. Mavzolej papeža Janeza XXII. (1334) znotraj stolnice je omembe vreden primer gotskega rezbarstva iz 14. stoletja.
Papeška palača je sklop poslopij iz časa papeškega izgnanstva v Avignonu, grajena od 1316 do 1370, v gotskem slogu. Palača je impresiven spomenik in leži znotraj istoimenskega trga. Gradnjo palače je leta 1316 začel Janez XXII., nadaljevali pa so jo naslednji papeži skozi 14. stoletje, do leta 1370, ko je bila dokončana.
Manjše cerkve mesta vključujejo tri zgrajene v gotskem arhitekturnem slogu:
Cerkev Saint-Pierre (14. stoletje), ki ima elegantno fasado in bogato izrezljana vrata;
Cerkev Saint-Didier (14. stoletje);
Cerkev Saint-Agricola (14. stoletje).
Drugi verski objekti:
Cerkev Saint-Symphorien (14. stoletje, nekdanja cerkev karmeličanskega samostana)
Cerkev Montfavet (14. stoletje).
Kapela oratorija.
Kapela Belih spokornikov (16. stoletje).
Kapela sivih spokornikov (18. stoletje).
Kapela črnih spokornikov.
Sinagoga (19. stoletje).
Mestne stavbe predstavljajo predvsem:
Hôtel de Ville (mestna hiša) (1846), razmeroma moderna stavba z zvonikom iz 14. stoletja,
Stara Hôtel des Monnaies, papeška kovnica, ki je bila zgrajena leta 1610 in postala glasbena šola.
Bolnišnica Sainte Marthe.
Hotel Saint-Priest (Hotel de Monery, 18. stoletje).
Hiša kralja Renéja (15. stoletje).
Mestno obzidje, ki so ga zgradili papeži v 14. stoletju in še vedno obdaja Avignon. So eden najboljših primerov srednjeveške utrdbe, ki obstaja. Obzidje je zelo trdno in je nadgrajeno z mehkimi obzidji, ki jih v presledkih obdaja 39 masivnih stolpov in prebodanih z več prehodi, od katerih so trije iz 14. stoletja. Obzidje je bilo obnovljeno pod vodstvomEugèna Viollet-le-Duca.
Mostovi so:
Avignonski most (Pont Saint-Bénézet, bolj znan kotPont d'Avignon) in po francoski pesmiSur le pont d'Avignon. Ostali so samo štirje od enaindvajsetih stebrov in most se konča na sredini kanala. Na enem od opornikov stoji majhna romanska kapela Saint-Bénézet.
Pont Édouard Daladier in Pont de Royaume, ki skupaj zajemata oba kanala Rone, ki vodita do Villeneuve-lès-Avignon, in tako nadomestita Pont Saint-Bénézet
Pont de l'Europe, ki predstavlja drugi cestni prehod čez Rono.
Dva železniška mosta čez Rono, eden po običajni progi Pariz–Marseille, drugi pa po progi LGV Méditerranée
Pogled naPapeško palačo iz trga na zahodni strani.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
